Ljubljana, 14. april 2026 - Nova analiza družbe Boston Consulting Group razkriva paradoks energetskega prehoda. Več kot je obnovljivih virov energije, večji pritisk nastaja na njihovo ekonomsko vrednost. Po desetletju hitre rasti, v katerem so do konca leta 2025 obnovljivi viri energije - predvsem sončna in vetrna energija - postali največji vir proizvodnje električne energije na svetu, se sektor sooča z novim ključnim izzivom – če so to bili nekoč visoki stroški, je danes to povečanje prožnosti elektroenergetskega sistema.
Presežek energije kot nov sistemski izziv
Osrednji problem izhaja iz narave obnovljivih virov. Ko so vremenski pogoji ugodni, velike količine električne energije vstopajo v omrežje. Če to sovpada z nizkim povpraševanjem, cene močno padejo in lahko postanejo celo negativne, kar pomeni, da morajo proizvajalci plačevati za oddajo elektrike v omrežje. Z drugimi besedami: prav obilje te tehnologije zmanjšuje njeno vrednost.
V Evropski uniji je zniževanje vrednosti zaradi presežka proizvodnje v letu 2025 povzročilo več kot 14 milijard evrov izgubljenih prihodkov za proizvajalce obnovljive energije. Število ur z negativnimi cenami električne energije se je v zadnjih letih več kot podvojilo, kar dodatno zmanjšuje donosnost projektov.
Problem dodatno zaostruje širjenje razpršene proizvodnje, kot so sončne elektrarne na strehah. Te čez dan ne pokrivajo le lastne porabe gospodinjstev, ampak lahko presežke oddajajo v omrežje, s čimer dodatno zmanjšujejo povpraševanje po elektriki iz klasičnih virov. Poleg tega lahko fizične omejitve omrežja – na primer ozka grla v prenosnem sistemu – preprečijo, da bi elektrika prišla tja, kjer je potrebna, kar povzroča lokalne presežke, tudi kadar na ravni sistema obstaja povpraševanje po obnovljivi energiji.
Standardni politični instrumenti za spodbujanje naložb v obnovljive vire, kot so subvencije in zagotovljene odkupne cene, ponujajo le delne rešitve. Posamezne projekte lahko naredijo finančno vzdržne, vendar hkrati povečujejo skupne stroške za družbo. Prava rešitev je v povečanju prožnosti celotnega elektroenergetskega sistema, tako da se poraba, shranjevanje in prenos elektrike bolje prilagajajo spremenljivi proizvodnji.
Prožnost kot nova valuta energetike
Prožnost lahko razumemo na več časovnih ravneh. Za obvladovanje nihanj v sekundah, dneh ali celo sezonah so potrebna različna orodja:
Kratkoročno (sekunde in minute) so ključni natančno napovedovanje, pametno upravljanje omrežja in hitro odzivne tehnologije, kot so baterijski hranilniki energije. Ti lahko elektriko shranjujejo v obdobjih nizkih cen in jo vračajo v omrežje, ko so cene višje; vendar je to trenutno ekonomsko smiselno predvsem znotraj enega dne, običajno v obdobju 4–8 ur. Takšna uporaba zmanjšuje cenovno nestanovitnost in hkrati povečuje prihodke proizvajalcev iz obnovljivih virov. Vse pomembnejše postajajo tudi tako imenovane virtualne elektrarne. Gre za digitalne platforme, ki povezujejo in usklajujejo številne manjše proizvajalce, porabnike in hranilnike energije – na primer sončne elektrarne, industrijske odjemalce ali električna vozila – ter jih upravljajo, kot da bi šlo za eno veliko elektrarno. Tako lahko tudi potrošniki in manjši proizvajalci aktivno sodelujejo pri uravnoteženju sistema.
Srednjeročna prožnost (dni do tedni) je večji izziv. Trenutne tehnologije shranjevanja so bodisi predrage bodisi omejene glede zmogljivosti za takšne časovne okvire. Tu lahko pomembno vlogo odigrajo prilagajanje industrijske porabe, elektrifikacija ogrevanja in dolgoročno tudi proizvodnja vodika. Vendar to zahteva tržna pravila, ki ne nagrajujejo le hitrega odziva, temveč tudi razpoložljivost zmogljivosti v daljših obdobjih.
Poseben izziv predstavljajo daljša obdobja z nizko aktivnostjo vetra in sonca, ko je povpraševanje visoko, proizvodnja pa nizka. V takih primerih vlogo prevzamejo fosilne elektrarne, kar vodi v višje cene in večje emisije CO₂. Sistem mora torej obvladovati ne le presežke, temveč tudi primanjkljaje električne energije.
Finska, primer dobre prakse
Primer Finske kaže, kako je mogoče prožnost razvijati sistematično in premišljeno. Delež vetrne energije je tam hitro naraščal, kar je povzročilo veliko cenovno nestanovitnost. Kot odgovor so uvedli nova tržna pravila, izboljšali napovedovanje in zgradili znatne kapacitete baterijskega shranjevanja.
Ti ukrepi so pomagali ublažiti cenovna nihanja znotraj posameznega dneva. Zaradi večdnevnih obdobij nizkih ali visokih cen so se hitro razširili tudi električni kotli, povezani s sistemi daljinskega ogrevanja. Ko so cene elektrike nizke, proizvajalci toplote uporabljajo električne kotle; ko so visoke, preklopijo nazaj na biomaso ali plin. Tako prispevajo k ravnotežju sistema in znižujejo stroške ogrevanja. Ni presenetljivo, da so do leta 2025 namestili dovolj električnih kotlov, da pokrijejo do četrtino konične obremenitve celotnega elektroenergetskega sistema.
Od količine k vrednosti
BCG predlaga več usmeritev za prihodnost:
Prvič, naložbe v obnovljive vire je treba načrtovati ne le glede na nameščene zmogljivosti, temveč tudi glede na vrednost, ki jo ustvarjajo za celoten sistem. Pomembno je, da elektrarne proizvajajo energijo tam in takrat, ko je najbolj potrebna. Na primer: če so sončni paneli bolj usmerjeni proti zahodu, proizvajajo več energije popoldne in zvečer – ko je povpraševanje večje – in manj opoldne, ko je ponudbe že preveč.
Drugič, proizvodnjo iz obnovljivih virov je treba tudi aktivno upravljati: v določenih primerih je smiselno proizvodnjo omejiti. To zahteva ustrezno zasnovane spodbujevalne sisteme, ki ne nagrajujejo presežne proizvodnje.
Tretjič, spodbujati je treba prožnost na strani porabe, na primer z dinamičnimi cenami, ki se prilagajajo času uporabe, pri odjemalcih, ki lahko prilagodijo svojo porabo. Ključ do izkoriščanja te prožnosti ni toliko v velikih naložbah ali tehnoloških prebojih, temveč v usklajevanju trga, komunikaciji in dobro zasnovanih ekonomskih spodbudah.
Četrtič, regulativa in načrtovanje sistema morata vse bolj upoštevati tako kratkoročno kot dolgoročno prožnost. Naraščajoča nestanovitnost povečuje pomen redkih, a zelo vplivnih tveganj. Zato narašča tudi sistemska vrednost rešitev, ki ta tveganja obvladujejo – kot so razvoj omrežja ali rezervne zmogljivosti.
Energetski sistem prihodnosti bo po svoji naravi bolj nestanoviten. Cilj je to učinkovito upravljati. Države, ki bodo uspešno preoblikovale svoje energetske sisteme, bodo tiste, ki ne bodo zgolj gradile velikih obnovljivih zmogljivosti, temveč bodo znale maksimalno izkoristiti njihovo vrednost v prožnem in integriranem elektroenergetskem sistemu.
Celotno poročilo je na voljo na povezavi: https://www.bcg.com/publications/2026/flexibility-will-define-renewable-energys-future
