VOJNA NIMA ŽENSKEGA OBRAZA Svetlane Aleksijevič

Program sezone 2025/26 v Mali Drami bo 23. aprila 2026 sklenila prva slovenska uprizoritev romana beloruske pisateljice, Nobelove nagrajenke za književnost, Svetlane Aleksijevič Vojna nima ženskega obraza. Avtorica priredbe romana, ki je v pri nas izšel v prevodu Janija Rebca, je Špela Frlic, režiserka uprizoritve pa je makedonska umetnica Biljana Radinoska, ki se s tem projektom prvič predstavlja slovenskemu občinstvu. Premieri na odru Male Drame bosta sledili prvi ponovitvi, ki bosta na sporedu v petek, 24., in v soboto, 25. aprila, ob 20.00. Maja bo predstava na sporedu 18., 19., 21. in 30. ob 20.00.

Med drugo svetovno vojno se je v sovjetski vojski borilo milijon deklet in žensk. Med njimi so bile ostrostrelke, pilotke, mehaničarke, tankistke, bolničarke in kirurginje. V uprizoritvi igrajo Iva Babić, Barbara Cerar, Silva Čušin, Eva Jesenovec, Vanja Plut in Maja Sever. Igralke kot posameznice in kot pretresljiv zbor pripovedujejo o vojni, v kateri ni junakov –  samo neznosno trpljenje zemlje, živali in ljudi.

Odrska priredba in prva slovenska uprizoritve temeljita na snovi, ki jo je Svetlana Aleksijevič izpisala iz več kot petsto pričevanj žensk, ki so med drugo svetovno vojno služile v sovjetski vojski. Tako roman kot odrska priredba vojno zavračata kot mit in jo vračata v polje človeške izkušnje. V središču je zbor ženskih glasov, v ospredju pa vprašanje, kako v nepredstavljivem trpljenju ohraniti človeka. Vojna nima ženskega obraza je zato uprizoritev, ki ne govori o zmagoslavju, temveč o ceni ustvarjanja zgodovine, o človečnosti in o odgovornosti poslušanja.

Poleg režiserke Biljane Radinoske in avtorice priredbe ter dramaturginje Špele Frlic sestavljajo avtorsko ekipo lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Maruša Mali, kostumografinja Jelena Proković, umetniški sodelavec Aleksandar Ivanovski, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš in oblikovalka maske Merima Ćehić. V predstavi nastopajo tudi Gaja Adamič, Nika Čerček, Sara Kolarič, Julija Kovač, Nuša Magdič, Marjetka Rakar, Maja Rakić, Klara Šparemblek in Tia Udovičić – vokalno skupino je pripravila Alenka Podpečan.

O SVETLANI ALEKSIJEVIČ IN ROMANU
Svetlana Aleksijevič, beloruska pisateljica, esejistka in raziskovalna novinarka, se v svetovno literarno krajino vpisuje s ciklom polifoničnih romanov Glasovi utopije, v katerem je zgradila literarno kroniko čustvene zgodovine sovjetskega in postsovjetskega človeka. Njeno pisanje in javno delovanje prevevajo izrazita etična drža, humanizem in pacifizem. Leta 2015 je prejela Nobelovo nagrado za književnost; kot je navedno v gledališkem listu, za »polifonične zapise, spomenik trpljenju in pogumu v našem času«.

Špela Frlic je v predstavitvi avtorice, objavljeni v gledališkem listu, zapisala, da Aleksijevič bolj kot zgodovinska dejstva zanima čustvovanje ljudi na ozadju velikih zgodovinskih dogodkov ter vprašanje človečnosti. Njena dela so kolaži ustnih pripovedi, ki jih v literarno celoto povezujeta premišljena dramaturgija in občutljiv avtorski komentar. Roman Vojna nima ženskega obraza je prvo delo cikla Glasovi utopije. Ob nastanku je bil zaradi relativizacije junaške podobe sovjetskih žensk, zagovarjanja pacifizma in očitkov o naturalizmu prepovedan; prvič je izšel leta 1985, celovitejša izdaja pa leta 2004. Slovenski prevod Janija Rebca je pri založbi Goga izšel leta 2020.

V pogovoru z Almiro Usmanovo (objavljenem v gledališkem listu) Svetlana Aleksijevič svoj žanr opredeli kot »zgodovino čustev«. Pove, da je ne zanima stvarna plat dogodkov sama po sebi, ampak človek v vojni, njegova čustva in zavest. Ko govori o nastanku svoje prve knjige Vojna nima ženskega obraza, poudari, da zbira podrobnosti in čustva ne le iz posameznega človeškega življenja, ampak iz »celotnega duha časa«, pri čemer dokument razume kot nekaj, kar se v umetnosti preoblikuje po umetniških zakonitostih. Prav ta dvojna narava njenega dela – dokument in umetnost, pričevanje in literatura – je za uprizoritev ključna.

Lektorica uprizoritve Tatjana Stanič je v eseju Pesmica o črnem mačku ali Zakaj sodi beloruščina med ranljive jezike, zapisala, da je ob delu, kot je Vojna nima ženskega obraza, skoraj nemogoče ostati nečustven. Zapiše, da si dokumentarnost in polifonija pri Aleksijevič »podajata roko pri ustvarjanju romanesknega« in da prav zaporedje impresij, glasov, zamolkov, premolkov in molka nadomesti manko klasičnih literarnih mehanizmov ter vodi do empatije in katarze. Po njenem branje Aleksijevičeve ni srečanje z velikim vojnozgodovinskim narativom, ampak s srhljivo bližino posameznih izkušenj.

V članku O neprimernem spominu, ki preveč boli, objavljenem v gledališkem listu, je redna profesorica etnologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem dr. Katja Hrobat Virloget zapisala, da molk ni odsotnost spomina, ampak njegova cenzura. Prav v tej misli se razkrije eden od pomembnih horizontov uprizoritve: ženske pričevanjske pripovedi ne nastajajo samo iz potrebe po obnavljanju preteklosti, ampak tudi iz nuje, da se pretrga družbeni mehanizem izključevanja in utišanja. Avtorica opozori, da se travma, če ni predelana, prenaša prek generacij in še naprej oblikuje sedanjost. Zato je dejanje spominjanja v tej uprizoritvi hkrati intimno, etično in politično dejanje.

Lektorica uprizoritve Tatjana Stanič v gledališkem listu piše o jezikovnem in kulturnem horizontu dela Svetlane Aleksijevič: njene sogovornice so lahko spregovorile šele po dolgih letih tišine, v prostoru, v katerem je bil molk ena od osrednjih tehnik vzdrževanja oblasti. To je pomembno tudi za samo uprizoritev, saj se ta ne ukvarja le z vojno kot zgodovinskim dogodkom, ampak z načinom, kako se vojna zapiše v telo, govor, spomin in molk. Uprizoritev zato ne more biti samo reprezentacija dogodkov, ampak mora biti predvsem prostor poslušanja.

ODRSKA PRIREDBA ŠPELE FRLIC
Za prvo slovensko uprizoritev na odru Male Drame je roman priredila Špela Frlic, ki je tudi dramaturginja predstave. Njeno besedilo Biti zbor, ki pripoveduje proti vojni, je eno ključnih interpretativnih izhodišč uprizoritve. Avtorica v članku, objavljenem v gledališkem listu, najprej opozori, da je bila množična udeležba sovjetskih žensk v vojskovanju zgodovinsko dejstvo, po koncu vojne pa je njihov prispevek znova izginil v zamolku, sramu in stigmi. Ženske so morale, kot piše, čim prej znova zaživeti vnaprej predvidena ženska življenja, skriti odlikovanja, prikriti posledice vojne in obmolkniti. Špela Frlic v svojem članku opozori, da zgodba o vojni ne more biti v celoti povedana, dokler se ji ne pridruži ženski glas. Ženske po njenem ne pripovedujejo o strategijah, generalih in podvigih, temveč o posledicah vojne, o opustošenju, o trpljenju živali in zemlje, o zamolkih, boleči nezmožnosti govoriti in hkrati o nuji, da je treba pripovedovati. Fragmentirani material pričevanj ne kliče po osrednjem junaku, ampak po mnogoterosti glasov, ki se prepletajo, si nasprotujejo, se dopolnjujejo in se izmenjujejo v govoru in molku.

Ko Špela Frlic povzema delo Svetlane Aleksijevič s pričevanji, izpostavi njeno potrpežljivo poslušanje in vztrajanje. Frlic zapiše, da je avtorica romana s potrpežljivostjo pretrgala opno bolečega molka in iz individualnih zgodb izpisala knjigo. V tem procesu je pomemben tudi odnos med pripovedovalko in poslušalko: tisti, ki govori, potrebuje pričo, ki bo vzdržala pogled. V tem je po avtoričinem razumevanju že vsebovana etika dela z gradivom. Odrska priredba zato ne črpa moči iz spektakla, temveč iz natančnosti poslušanja in iz človeške zaveze, da se izrečeno ne instrumentalizira. Priredba tako temelji na polifonični zasnovi romana in sočasno pripoveduje v množini in v mnogih edninah. Glasovi pripovedovalk se po njenem prepletajo, se dopolnjujejo, si nasprotujejo in izmenjujejo v govoru ter molku; motivacijo za pripoved pa črpajo tudi iz nejevere, da je po vsem doživetem sploh mogoča še kakšna vojna. Eden od osrednjih stavkov njenega besedila se glasi: »Pripovedovati o vojni pomeni pripovedovati proti vojni.« Prav v tej etični osti je jedro predstave.

O REŽISERKI BILJANI RADINOSKI
Biljana Radinoska je gledališko režijo študirala na Akademiji za dramske umetnosti v Skopju. Njena mentorja sta bila prof. Zlatko Slavenski in prof. Slobodan Unkovski. Diplomirala je z odprtjem lastnega neodvisnega gledališča v okviru kolektiva Theatra, v nekdanji vojaški pekarni v Skopju, kjer je režirala Moličrovega Ljudomrznika, The Sound of Cracking Bones Suzanne Lebeau in igro Haussiteri Gorjana Miloševskega. Potrebovala je eno leto, da se je sprijaznila z razpadom kolektiva. Nato je režirala Fedrino ljubezen Sarah Kane (Krug Production, 2013), Der Mann der die Welt aß Nis-Mommeja Stockmanna (Dramski teatar Skopje, 2014) in Hrup za odrom Michaela Frayna / Pozabiva vse, kar se ni zgodilo med nama (Naroden teatar Kumanovo, 2015). Ni opazila, kdaj je postala jezna mlada ženska, a to ji je postalo jasno leta 2016, ko je režirala avtobiografsko uprizoritev po knjigi Jonathan Livingston Galeb Richarda Bacha z naslovom Da mi go pozdraviš i da mi go baciš (Artopia, Mladinski kulturen centar, Skopje), ki je bila povabljena na več kot deset festivalov ter osvojila več nagrad za najboljšo uprizoritev in najboljšo režijo. Nobene od nagrad nima spravljene doma. Uprizoritev je bila na sporedu deset sezon.

Po tej danes že anekdotični zgodbi o cenzuri je vpisala magistrski študij v DAS Theatre (2016–2018) na Amsterdamski umetnostni visoki šoli. Diplomirala je z uprizoritvijo Treh sester Čehova, za katero je prejela nagrado Young Talent in enoletno rezidenco v Grand Theatre Groningen na Nizozemskem. Tam je raziskovala svojo delovno metodo emotional landscapes in režirala uprizoritev z naslovom Youth. Tu se je nekaj premaknilo: začela je razmišljati skozi podobe ob odsotnosti besed. Med njenimi projekti so še: It’s Gonna Take a Little Work (Veem, Amsterdam, 2018), Potujoče gledališče Šopalović (Naroden teatar Štip, 2019), Cocoon (Mladinski kulturen centar, Skopje, 2020), It Takes a Village (Rotterdams Wijktheater, 2021), The Chronicles of Care (Over Het IJ Festival, Amsterdam, 2022) in Who Cares? (Explore the North, Leeuwarden, 2023). Snovanje uprizoritvenih posebnosti ženske reprezentacije kot dela umetniškega raziskovanja v projektu She Can Borrow My Body If She Needs jo je pripeljalo na rezidence, kot so Saari Residence, WPZimmer, Het Huis Utrecht, Arcadia in
PACT Zollverein v Essnu v Nemčiji. Ko je združila izkušnje, pridobljene v eksperimentalnem in repertoarnem gledališču, je imela občutek, da je prišla domov. V prepletu intimne notranjosti spomina in javnih prostorov kolektivne domišljije je njeno ustvarjalno delo natančno, nepredvidljivo in globoko človeško. Njena najnovejša uprizoritev je Ivona, princesa Burgundije Witolda Gombrowicza, ki jo je režirala skupaj z Aleksandrom Ivanovskim v Gledališču Komedija v Skopju oktobra 2025.

O AVTORICI PRIREDBE IN DRAMATURGINJI ŠPELI FRLIC
Špela Frlic se po študiju primerjalne književnosti in novinarstva ter znanstvenem magisteriju iz folkloristike delovno posveča predvsem področju pripovedovanja in ljudskih pravljic. Deluje kot pisateljica, pripovedovalka, piska spremnih študij, producentka, pedagoginja in dramaturginja. Med letoma 2019 in 2024 je bila programska vodja Pripovedovalskega festivala (produkcija: Cankarjev dom). Predstava Nevidna ženska po istoimenski zbirki kratkih zgodb Slavenke Drakulić, za katero je pripravila priredbo in pripovedovalsko izvedbo (režija: Ivana Djilas, Anton Podbevšek Teater), je bila uvrščena v tekmovalni program Festivala Boršnikovo srečanje 2023. Za pisateljski prvenec, otroški roman Bleščivka (Mladinska knjiga, 2022), je prejela nagrado za najboljše otroško in mladinsko delo večernica 2023. Gledališko izvedbo je roman v avtoričini dramatizaciji doživel v Lutkovnem gledališču Ljubljana (režija: Maruša Kink). Njena zbirka priredb ljudskih pravljic iz južnoslovanskih jezikov, ki se osredotoča na ženske junakinje v pravljicah, Dekle, obljubljeno soncu (Mladinska knjiga, 2024), je bila uvrščena na mednarodni seznam kakovostne otroške in mladinske literature The White Raven. Pedagoški razmislek skupaj s sodelavkami razvija v okviru projekta Pravljični studio, ki je namenjen spodbujanju pripovedovalskih kompetenc pri otrocih (produkcija: Zavod Divja misel; Vodnikova domačija Šiška). Projekt, ki ga vodi idejno in vsebinsko, je bil uvrščen med šest nominirancev za evropsko nagrado Art Explora, ki jo podeljuje pariška Académie des beaux-arts.

Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana