LJUBLJANA, 15. januar 2026 - Skupnost socialnih zavodov Slovenije je na današnji konferenci za novinarje izpostavila izjemen trud zaposlenih v domovih za starejše, da je lahko približno 19.000 stanovalcev v predvidenem roku in brez večjih težav prešlo v nov sistem dolgotrajne oskrbe. S prevedbo obstoječih stanovalcev in zagonom dolgotrajne oskrbe v instituciji je uresničen zadnji mejnik pri uvajanju novega sistema, a v letošnjem letu bo treba kar najhitreje rešiti še nekatera odprta vprašanja, odpraviti nejasnosti in poenostaviti postopke, predvsem pa poskrbeti za občutno kadrovsko okrepitev in primernejše nagrajevanje zaposlenih pri vseh izvajalcih dolgotrajne oskrbe.
»Razmere v domovih za starejše so bile v zadnjih treh mesecih zelo zahtevne. Delo, ki so ga opravili naši sodelavci, ni bilo lahko, saj so morali najprej pridobiti soglasja za prevedbo v sistem dolgotrajne oskrbe, nato pa za približno 19.000 stanovalcev pripraviti osebne načrte ter jih njim in njihovim svojcem individualno predstaviti. Posebej naporno je bilo delo v decembru, saj so posamezni domovi potrebne podatke dobili šele po 20. decembru in so se osebni načrti pripravljali praktično do zadnjega dneva v letu. Kljub časovni stiski so delo opravili v predvidenem roku in strokovno. Vsi stanovalci, ki so se želeli vključiti v nov sistem, so zaradi zavzetosti naših zaposlenih lahko to tudi storili. Na tem mestu se jim zato še enkrat zahvaljujem za opravljeno delo,« je povedala Valerija Lekić Poljšak, predsednica Skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.
»V decembru je bilo zelo intenzivno tudi sodelovanje z Ministrstvom za solidarno prihodnost in drugimi deležniki, v okviru katerega nam je uspelo zapreti kar nekaj odprtih vprašanj, povezanih z oprostitvami plačil namestitve in prehrane pri socialno ogroženih posameznikih, izmenjavo podatkov med izvajalci in ZZZS-jem, poplačilom zimskega regresa za koncesionarje v javni mreži, pravicami uporabnikov dnevnih centrov in začasnim znižanjem zahtevane stopnje znanja jezika za tuje delavce. A izzivi pred nami terjajo nekatere nujne spremembe oziroma izboljšave sistema dolgotrajne oskrbe, ki ga je treba debirokratizirati s poenostavitvijo postopkov ocenjevanja upravičenosti in izdajanja odločb ter kadrovsko okrepiti z ustreznim nagrajevanjem zaposlenih,« je dodala Lekić Poljšak. "Anomalija, ki jo je vsekakor treba najprej odpraviti, je sklepanje osebnih načrtov, kjer storitve v okviru dodeljene pravice drobimo na minute. Osredotočanje na norme in čas vodi v izgubo človečnosti in dostojanstva, zato takšen pristop ni sprejemljiv."
Odprta vprašanja zahtevajo čimprejšnje rešitve
V nadaljevanju so predstavniki Skupnosti izpostavili še nekatera odprta vprašanja.
»Skrbijo nas opozorila Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, da bodo upravičenci na novo odločbo o dolgotrajni oskrbi morali čakati devet ali več mesecev. To je predolgo in za uporabnike nesprejemljivo. Da bi pohitrili postopke, predlagamo, da se v ocenjevanje upravičenosti pogodbeno vključijo tudi strokovnjaki iz domov za starejše, kar zakon že danes omogoča. Na ta način bi postopke bistveno pohitrili in omogočili, da so odločbe izdane pravočasno, centri za socialno delo pa bi bili vsaj v tem delu razbremenjeni,« je povedala mag. Melita Zorec, predsednica Upravnega odbora Skupnosti. Zorec je v nadaljevanju izpostavila še dolgotrajne postopke ob spremembi potreb uporabnika, kjer je treba vložiti novo vlogo, v vmesnem času pa stroške potrebnih storitev nosi uporabnik, ter nujnost čim hitrejšega sprejema pravilnika, ki bo jasno uredil in poenotil postopke pri sprejemih in čakalnih vrstah. Prav tako sistemsko še niso urejeni sprejemi na varovane oddelke, čeprav so potrebe po tovrstnih namestitvah velike.
Dolgotrajna oskrba na domu: razkorak med pravicami in zmogljivostmi izvajalcev
Martin Kopatin, direktor Zavoda Pristan, je predstavil dolgotrajno oskrbo na domu, ki uporabnikom prinaša pomembno širitev pravic z več urami storitev, z zdravstveno nego ter storitvami za krepitev in ohranjanje samostojnosti.
»A brez dodatnih kadrov te pravice v praksi ne bodo mogle zaživeti. Za ponazoritev stanja je koristna primerjava s pomočjo na domu, ki jo je konec leta 2024 uporabljalo nekaj več kot 9000 uporabnikov, storitve pa je izvajalo približno 1200 zaposlenih. Že takrat je bilo na čakalnih seznamih več kot 1400 ljudi, uporabniki pa so mesečno v povprečju prejeli 19,4 obiska, pri čemer je en obisk trajal 46,3 minute. Zakon o dolgotrajni oskrbi uporabnikom prinaša od 20 do 110 ur storitev mesečno, kar je velik preskok. A realnost je, da lahko danes na terenu zagotovimo približno toliko ur, kot smo jih zagotavljali že prej, ponekod le nekoliko več,« je povedal Kopatin.
»To pomeni, da se sistem že v izhodišču sooča z razkorakom med zakonsko opredeljenimi pravicami in dejanskimi izvajalskimi zmogljivostmi. Gre za strukturni primanjkljaj, ki se ne bo odpravil sam od sebe, temveč zahteva ciljno usmerjene kadrovske, organizacijske in finančne ukrepe. Brez pravočasne krepitve terenskih ekip, izboljšanja pogojev dela ter dolgoročnega načrtovanja zaposlovanja obstaja tveganje, da bodo uporabniki sicer formalno upravičeni do obsežnih storitev, vendar jih v praksi ne bodo mogli prejemati v obsegu in kakovosti, kot ju določa zakon. To ne predstavlja zgolj operativnega izziva za izvajalce, temveč sistemsko vprašanje, ki neposredno vpliva na zaupanje ljudi v nov model dolgotrajne oskrbe.«
»Če želimo, da dolgotrajna oskrba na domu postane resnična alternativa institucionalnemu varstvu in ne zgolj prehodna rešitev na papirju, moramo v tej fazi zagotoviti dovolj zaposlenih na terenu. V nasprotnem primeru se lahko znajdemo v položaju, ko bomo imeli sodoben zakon, a omejeno zmožnost njegovega izvajanja – in to bi pomenilo, da se razkorak med pravicami in realnostjo iz leta v leto še poglablja,« je zaključil Kopatin.
Kadrovska kriza ključen problem dolgotrajne oskrbe
»Kadrovska problematika je danes največji izziv dolgotrajne oskrbe. V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije že leta opozarjamo: brez odločnih ukrepov za izboljšanje delovnih pogojev se bo sistem še naprej tiho, a vztrajno razkrajal. Če smo pred leti na razpis za delovno mesto dobili več prijav, danes pogosto ne dobimo niti ene. Danes problem ni več v pomanjkanju zakonov, strategij ali prispevkov, temveč v tem, da poklici v dolgotrajni oskrbi niso privlačni. Začetne bruto osnovne plače
številnih profilov – strežnic, oskrbovalk, bolničarjev, kuharjev – znašajo med 1290 in 1500 evri bruto, kar pomeni 870 do 1000 evrov neto. Ob tem zaposleni delajo 24 ur na dan, vse dni v letu, pogosto šest dni v tednu, z obremenjujočimi vikendi in prazniki,« je povedal Andrej Štesl, predsednik Združenja direktorjev domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov, ki deluje v okviru Skupnosti. »Vlado in sindikate zato pozivamo, da nemudoma uredijo ločen, pregleden in pravičen plačni
sistem za dolgotrajno oskrbo ter zagotovijo najmanj 20 odstotkov višje osnovne plače za vse zaposlene v dejavnosti.«
Pripravljeni na sodelovanje s strokovnim znanjem in izkušnjami iz prakse
»Nov sistem dolgotrajne skrbe je zaživel, a ga bo treba še marsikje nadgraditi. Predolgi postopki, pomanjkanje kadra in ponekod še nejasni izvedbeni okviri lahko ogrozijo uresničevanje novih pravic v praksi. Naši člani dolgotrajno oskrbo izvajajo vsak dan, zato opozarjamo na težave, predlagamo izboljšave in sodelujemo pri njenem razvoju. Naše izhodišče je jasno: če vsi plačujemo prispevek za dolgotrajno oskrbo, morajo biti te storitve državljanom tudi dostopne – takrat, ko jih potrebujejo, in
v obsegu, ki jim pripada. Pri iskanju ustreznih rešitev smo kot vedno doslej pripravljeni na nadaljnje sodelovanje z Ministrstvom za solidarno prihodnost in drugimi deležniki,« je povzel Denis Sahernik, sekretar Skupnosti.
Foto: stock.adobe.com/thodonal
