Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP) in Komisija Državnega sveta (DS) za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide (Komisija) sta januarja v DS organizirala posvet z naslovom »Izzivi psihoterapije v slovenskem prostoru - različni pogledi, skupne rešitve«. Posvet nikakor ni odseval različnih pogledov in skupnih rešitev, saj sta organizatorja sprva k sodelovanju povabila samo člane SKZP, ne pa tudi predstavnikov drugih strokovnih združenj, ki imajo drugačna stališča od SKZP. To so Zbornica kliničnih psihologov, Združenje psihiatrov Slovenije pri Zdravniškem društvu Slovenije, Združenje otroških in mladostniških psihiatrov in Združenje psihoterapevtov Slovenije. Šele po posredovanju je bil stroki omogočen en panelni prispevek, na okrogli mizi in na seji Komisije pa stroki z drugačnimi stališči sodelovanje ni bilo omogočeno.

Na podlagi posveta je nastal sklep Državnega sveta k Zaključkom posveta »Izzivi psihoterapije v slovenskem prostoru - različni pogledi, skupne rešitve« (Sklep), ki sta ga, med drugimi, prejela tudi predsednik vlade in predsednica države. Sklep vključuje neresnične trditve in priporočila, katerih uresničevanje bi predstavljalo nevarnost za državljanke in državljane Slovenije. Trditev, da WHO priporoča enega psihoterapevta na 1000 prebivalcev in da bi v Sloveniji posledično potrebovali 2000 psihoterapevtov, je neresnična. Kljub temu jo predstavniki Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, Teološke fakultete in Univerze Sigmunda Freuda vztrajno širijo po slovenskem javnem prostoru in tako se je znašla tudi v Sklepu Državnega sveta. Menimo, da trditve, zasnovane na neresničnih podatkih, ki ob tem še zlorabljajo ime Svetovne zdravstvene organizacije, ne bi smele imeti prostora v državnih institucijah.

V nasprotju s SKZP, Teološko fakulteto in Univerzo Sigmunda Freuda se v stroki zavzemamo za dvotirno zakonsko ureditev psihoterapevtske dejavnosti, ki bi ljudem zagotovila kakovostno in varno obravnavo v zdravstvu in izven zdravstva. Zato smo zgroženi nad zapisom pod 5. zaporedno točko Sklepa, v katerem piše: »…naj se naloge, povezane s poklicem psihoterapevta, vključi v zdravstveni in izobraževalni sistem, sodstvo, socialno varstvo itd. Psihoterapija namreč ni namenjena zgolj zdravljenju duševnih motenj, ampak tudi preventivnim aktivnostim pred nastankom duševnih motenj.«

To izraža temeljno in nevarno nepoznavanje in nerazumevanje psihoterapije, ki je metoda zdravljenja, za katero mora obstajati indikacija, torej tudi diagnoza. Brez tega lahko tudi z dokazi podprti psihoterapevtski pristopi povzročijo škodo. Zdravil za krvni tlak tudi ne bi jemali brez indikacije, mar ne? Duševno zdravi ljudje, ki se znajdejo v različnih življenjskih stiskah, psihoterapije ne potrebujejo, potrebujejo pa kakovostno svetovanje. Ideja psihoterapije kot preventivne dejavnosti pa je nesmisel brez primere. Je pa v tem zapisu skrit resnični razlog za nujo po urejanju področja psihoterapije. To je povečanje zaposlitvenih možnosti kadrov, katerih število je v zadnjih letih močno naraslo zaradi različnih zasebnih ponudnikov, ki ljudem prodajajo izobraževanja za neobstoječ poklic in jim lažno obljubljajo dobre zaposlitvene možnosti.

Naj se odzovemo še na izjavo Primarne sekcije za pediatrijo, ki podpira Sklep DS in v kateri je izpostavljena potreba po takojšnjih rešitvah. Zelo se strinjamo, da so potrebe gromozanske, a žal takojšnje rešitve ni. Tudi če bi z zakonom psihoterapevte vpeljali kot nov poklic v zdravstvu, bi celoten proces do trenutka, ko bi lahko začeli delovati, trajal več let. Medtem se bo (postopoma do leta 2028) število kliničnih psihologov podvojilo, enako velja za otroške in mladostniške psihiatre, naraslo pa bo tudi število psihiatrov. Gotovo se bodo kolegi pediatri strinjali, da si instant rešitev v zdravstvu s strokovnega vidika ne moremo privoščiti, saj smo zavezani k uporabi z dokazi podprtih metod, pojasnilni dolžnosti, diagnostiki in medicinski odgovornosti, novemu poklicu psihoterapevta pa glede na trenutno predvideno zakonsko ureditev ničesar od tega ne bi bilo treba upoštevati.

Posvet je torej kljub svojemu naslovu predstavil samo eno plat debate o zakonski ureditvi psihoterapije. Menimo, da je s tem Državni svet padel na izpitu iz svojega temeljnega poslanstva, saj je bil na posvetu predstavljen le specifičen interes zasebne organizacije EAP (European Association of Psychotherapy), ki jo v Sloveniji zastopa Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SZKP), ki je Državnemu svetu tudi predlagala organizacijo omenjenega posveta.

Zato na tem mestu opozarjamo še na nekatere neresnične in zavajajoče podatke, ki so se znašli v sklepu Državnega sveta, in podajamo nekaj odgovorov in pojasnil na zapisano v Sklepu:
1. Obstaja več kot 400 različnih »psihoterapevtskih« pristopov, ki segajo vse od polja magije do takšnih, ki so z dokazi podprti in katerih učinkovitost je neizpodbitno dokazana. Slednjih je le peščica. Vse skupaj imenovati psihoterapija je izjemno nevarno.
2. EAP sprejema 20 psihoterapevtskih pristopov, od katerih jih 17 nima ustrezne znanstvene podlage. Analizo znanstvene utemeljenosti teh pristopov vam prilagamo v Prilogah 1.1 in 1.2.
3. Če bo sprejeta trenutno predvidena zakonska ureditev, lahko pričakujemo, da bo nosilec javnih pooblastil za področje psihoterapije, ki ga je na posvetu v DS omenjala dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, državne licence izdajal v skladu s priporočili EAP, kar pomeni, da bodo v Sloveniji vpis v državni register in državno licenco prejeli tudi izvajalci znanstveno nepotrjenih pristopov.
4. Strassbourška deklaracija o psihoterapiji ni uraden dokument Evropske unije, Evropske komisije, WHO ali kakšne druge podobne organizacije, temveč ga je sprejela sama EAP.
5. EAP se že dolgo skuša pozicionirati kot predstavniška organizacija psihoterapevtov v odnosu do Evropske komisije. Že leta 2010 sta proti temu ostro nastopili EFPA (European Federation of Psychologists Associations) in Sekcija psihiatrov pri UEMS (European Union of Medical Specialists) (Priloga 2 in Priloga 3). S strani obeh smo že prejeli informacijo, da njihovo stališče ostaja nespremenjeno.
6. O EAP svari tudi Nizozemsko združenje za psihoterapijo (NVP), ki vodi uradni javni register psihoterapevtov in na svoji spletni strani opozarja uporabnike na nosilce evropskega certifikata, ki ga izdaja EAP: »NVP želi stranke opozoriti na izvajalce zdravstvenih storitev, ki se pretvarjajo, da so "evropsko priznani terapevti s psihoterapevtsko prakso"... Potem je povsem gotovo, da nimamo opravka s psihoterapevtom. Pri tako imenovanem evropskem certifikatu gre za certifikat s strani evropskega združenja EAP. EAP je kot krovno združenje vzpostavil svoj register: Evropski register psihoterapije…« Dokazilo je v prilogi 4.
7. Eden od ustanoviteljev EAP je Alfred Pritz, ki je hkrati ustanovitelj Univerze Sigmunda Freuda.
8. V precej evropskih državah je psihoterapija dejavnost, ki jo ob opravljenem usposabljanju iz psihoterapije lahko izvajajo samo strokovnjaki z ustrezno osnovno (večinoma zdravstveno) izobrazbo.

Navajamo nekaj primerov:
- Na Finskem je psihoterapevt poseben poklic, a ga lahko po dodatnem usposabljanju opravljajo le psihologi, zdravniki, medicinske sestre in socialni delavci.
- Na Norveškem poklic psihoterapevt ne obstaja, za izvajalce psihoterapije izven zdravstva pa veljajo določbe zakona o alternativnem zdravljenju.
- Švedska ima zakon o psihoterapiji, ki določa, da jo lahko izvajajo le zdravniki, psihologi, medicinske sestre, duhovniki in socialni delavci.
- V Franciji razlikujejo med nazivoma psihoterapevt in psihopraktik. Psihoterapevt lahko postane le zdravnik ali psiholog, naziv psihopraktik pa ni posebej zakonsko urejen.
- Hrvaška ima zakon o psihoterapiji, ki jo lahko izvajata pooblaščeni psihoterapevt (zdravniki, psihologi, socialni delavci, pedagogi, logopedi…) in pooblaščeni svetovalni terapevt (osnovni poklic pridobljen izven zdravstva).
- V Luksemburgu se lahko psihoterapevt imenuje le klinični psiholog ali zdravnik z opravljenim usposabljanjem iz psihoterapije. Dovoljenja izdaja ministrstvo. Za njegovo pridobitev je, med drugim, treba opraviti vsaj 500 ur klinične prakse na področju psihopatologije ali psihosomatike. Psihoterapijo kot metodo zdravljenja predpiše zdravnik.
- V Nemčiji zakon opredeljuje osnovne poklice v zdravstvu in dovoli tri pristope psihoterapije.

Na Nizozemskem je psihoterapevt poklic, a ga lahko opravljajo le zdravstveni delavci, zavezani postopku diagnostike. Nizozemsko združenje za psihoterapijo (NVP), ki vodi javni register, na spletni strani svari pred nosilci evropskega certifikata, ki ga izdaja EAP: »NVP želi stranke opozoriti na izvajalce zdravstvenih storitev, ki se pretvarjajo, da so "evropsko priznani terapevti s psihoterapevtsko prakso"... Potem je povsem gotovo, da nimamo opravka s psihoterapevtom. Pri tako imenovanem evropskem priznanju gre za priznanje s strani evropskega združenja EAP. EAP je kot krovno združenje vzpostavil svoj register: Evropski register psihoterapije…« (priloga 4).

Ena redkih (če ne celo edina, podatkov za vse evropske države žal nimamo na voljo) držav, kjer lahko psihoterapijo izvajajo tudi drugi poklici in ki ne ločuje med psihoterapijo in svetovanjem, je Avstrija, kjer je takšno zakonodajo pomagal sprejeti nihče drug kot Alfred Pritz, že omenjeni ustanovitelj EAP in Univerze Sigmunda Freuda. Vsi se strinjamo, da je zakonska ureditev dejavnosti psihoterapije in svetovanja nujno potrebna. A država v svojih institucijah in še manj v zakonodaji ne bi smela podpirati interesov na področju zdravstva, ki ne temeljijo na znanosti, diagnostiki in kliničnih izkušnjah. V stroki se zavzemamo za dvotirno ureditev, ki bi v in izven zdravstva omogočila varno in kakovostno obravnavo. Nesprejemljivo pa bi bilo, če bi priporočila in odločitve o zakonodajni ureditvi temeljila na neresničnih podatkih in interesih zasebnih organizacij, ki ne delujejo v skladu s priznanimi znanstvenimi in strokovnimi normami.

Podpisniki: Zbornica kliničnih psihologov / Združenje psihiatrov Slovenije pri Zdravniškem društvu Slovenije / Združenje otroških in mladostniških psihiatrov / Združenje psihoterapevtov Slovenije

Foto: Yuri Arcurs / Jeff Bergen/peopleimages.com - s

Priloge:
- Sklep Državnega sveta k Zaključkom posveta »Izzivi psihoterapije v slovenskem prostoru - različni pogledi, skupne rešitve«
- Analiza in povzetek analize skladnosti psihoterapevtskih pristopov, podprtih s strani EAP, z mednarodnimi smernicami za obravnavo težav na področju duševnega zdravja (Prilogi 1.1. in 1.2)
- Stališče UEMS do EAP (priloga 2)
- Stališče EFPA do EAP (priloga 3)
- Zajem zaslona spletne strani Nizozemskega združenja psihoterapevtov (priloga 4)