ŽENEVA/JERUZALEM, 25. FEBRUAR 2026 – Zadnji dve leti se nenehno govori o otrocih v Gazi. Poroča se o njihovih smrtih in poškodbah. Opisuje se njihovo trpljenje. Toda nekaj veliko preprostejšega in izjemno pomembnega ostaja manj vidno: njihov lastni glas. Zato je UNICEF ustvaril pobudo »Gaza, kot si jo želimo«. Na podlagi tega lahko danes ne govorim le o tem, kaj so otroci po vsej Gazi prestali, temveč tudi o njihovih prošnjah.
»Gaza, kot si jo želimo« zajema poglede otrok na okrevanje in obnovo v Gazi ter zapolnjuje ključno vrzel: kaj si otroci v Gazi želijo za svojo prihodnost. Z beleženjem njihovih prioritet in pogledov pobuda pomaga oblikovati okrevanje, obnovo in politično načrtovanje, osredotočeno na otroke, hkrati pa poudarja pomen smiselnega in stalnega vključevanja otrok v odločitve o prihodnosti Gaze. Skupaj s partnerji smo vključili otroke, stare od 5 do 18 let, z območja celotne Gaze, tudi otroke z invalidnostmi. Skupno je 1.603 otrok izpolnilo strukturiran vprašalnik, vsaj 11.000 otrok pa je sodelovalo v različnih ustvarjalnih dejavnostih, ki so bile zasnovane kot varne in prostovoljne. Pri tem noben otrok ni bil pozvan, naj ponovno podoživi nasilje.
Prosili smo jih, naj si predstavljajo dostojanstvo. Otroke smo povabili, da se izrazijo na načine, ki so jim naravni in blizu: z risbami sosesk in parkov, z modeli iz ruševin in recikliranih materialov, s pesmimi, kratkimi zgodbami in pismi. Sodelovali so tudi pri skupinskih muralih, gledaliških igrah in preprostih anketah ob podpori usposobljenih izvajalcev aktivnosti. Te risbe in pesmi niso simbolične. So podatki in dokazi, izraženi z barvicami, kartonom in pogumom. Ko tisoči otrok različnih starosti in iz različnih krajev neodvisno rišejo zelo podobne stvari – drevesa, šole, bolnišnice, čiste ulice, igrišča – to ni naključje. To je neposreden poziv svetu. Želijo si nazaj svoje otroštvo.
Pred tremi tedni sem v Gazi srečal Halo, 15-letno dekle v UNICEF-ovem začasnem učnem centru v Deir al Balahu. Povedala mi je: »Zaradi izostanka od pouka je moje znanje zelo trpelo. Izobraževanje je pomembno za mojo prihodnost, zato sanjam o varnem življenju – o varnem domu, svoji sobi in dobri šoli, kjer se lahko učim in rastem.« V enem stavku je Hala povzela to, kar sem že tolikokrat slišal v Gazi: otroci si želijo pravi dom, želijo si varnosti in želijo se vrniti v šolske klopi. Vsi odločevalci bi morali slišati ta njihov klic in ga postaviti na prvo mesto. To niso izredne zahteve. To so temelji otroštva.
S pobudo »Gaza, kot si jo želimo« otroci ne sporočajo le, kaj so izgubili, temveč tudi, kaj mora slediti. Najprej sta tu zatočišče in varnost. Njihova najgloblja želja je preprosta: da lahko prespijo noč in gredo v šolo brez strahu. Kljub temu je bilo od prekinitve ognja, pa do danes, v Gazi ubitih več kot 135 otrok. Drugič, otroci si želijo prave šole, ne šotorov. Šole s trdnimi stenami in strehami. Šole, kjer se počutijo varne. Šole z mizami, stranišči, tekočo vodo, knjižnicami in igrišči. Ne šole v obliki zatočišča za razseljene družine, temveč kraj, kjer se otroštvo nadaljuje. Za otroke v Gazi šola pomeni normalnost, stabilnost in priložnost.
Tretjič, otroci opisujejo bolnišnice kot mirne, čiste in varne prostore. Ne kot kraje, ki »dišijo po strahu«, kjer se počutijo negotove. Vedno znova poleg oskrbe fizičnega zdravja prosijo še za podporo na področju duševnega zdravja. Srečal sem vse preveč otrok, katerih fizične rane so se zacelile, strah pa ni izginil. Otroci vedo, da travma ne izgine, ko bombardiranje preneha. Četrtič, igra ni razkošje. Mlajši otroci so pri tem še posebej jasni: parki, plaže, športna igrišča, varni prostori za igro. Igra je način, kako otroci ponovno osvojijo to, kar jim je vojna odvzela. Otroci se niso ustavili le pri deljenju svojih sanj in želja. Odraslim, ki vodijo obnovo Gaze, so podali tudi časovni okvir in prednostne naloge.
Povedali so nam:
- Najprej varnost, zatočišče, učni prostori in psihološka prva pomoč.
- Nato stalni domovi, šole, parki in ambulante.
- Kasneje univerze, razvoj gospodarstva, kulturni centri in kraji spomina.
To je načrt okrevanja, ki so ga napisali otroci, ki razumejo izgubo – in upanje. Težko je prezreti jasnost otrok, ki so živeli v tolikšni negotovosti. Okrevanje, ki ne upošteva njihovega glasu, bo razočaralo njih – in Gazo.
Rad bi delil še glas 14-letne Mayar. Med razpravami v okviru pobude »Gaza, kot si jo želimo« nam je povedala: »Življenje je tako težko, noben otrok tega ne bi smel doživeti. Gaza, ki si jo želim, je lep kraj z bolnišnicami, šolami in varnimi stavbami. V vojni sem bila ranjena in to me je zelo prizadelo. Ko slišim zračni napad, me je strah. Toda med dejavnostjo ‘Gaza, kot si jo želimo’ sem se počutila veliko bolje.«
Prisluhniti otrokom ni izbira. Je minimalni standard verodostojnega okrevanja. Gaza, ki jo otroci opisujejo, ni abstraktna. To je Gaza, v kateri si želijo in imajo pravico odraščati.
Hvala.
UNICEF Slovenija zbira donacije za pomoč otrokom v Gazi. Pomagate lahko:
- Pošljite SMS GAZA10 na 1919 in darujte 10 €. Darujte.
Foto: Ena od risb, ki so jo ustvarili otroci v Gazi v okviru UNICEF-ove pobude „Gaza, kot si jo želimo“. © UNICEF/UNI950019
