DRUGI POSKUS PRVEGA LJUBLJANSKEGA PESNIŠKEGA FESTIVALA

12. 3. 2026 - Lani smo poskušali, letos pa poskušamo v še večjem obsegu! Festival smo umestili v teden okoli svetovnega dne poezije z željo, da bi različne institucije, producenti in ustvarjalci odprli vrata poeziji v njenih najrazličnejših pojavnostih.

Da Ljubljana vsaj enkrat letno enotno zadiha s poezijo, ki presega knjigarne in knjižnice – vstopa v telo, glas, oder in prostor. Veseli nas, da so se na pobudo odzvali s premiernimi produkcijami, ki bodo zaživele prav na festivalu. Festival obenem odpira vprašanja o avantgardni in zvočni poeziji, o razmerjih med tekstom in performansom, med branjem in poslušanjem, med individualnim glasom in skupnostjo. Posebno mesto v programu ima tudi pesniški maraton, s katerim se je pravzaprav vse začelo.

Nežka Struc in Dejan Koban, pobudnika festivala in organizatorja pesniškega maratona
Malce starejši se še spomnijo legendarnega ljubljanskega KUD-a France Prešeren, kjer se je vrsto let ob svetovnem dnevu poezije odvijal pesniški maraton, ki je trajal od poznega popoldneva pa nekje do polnoči. Ko je KUD moral zapreti vrata, je zazijala vrzel. Ne zgolj zaradi umanjkanja izvirnega festivala Trnovski terceti, temveč tudi zaradi prenehanja organiziranja teh dooolgih pesniških branj. Tako sva prišla na idejo, da bi morali skoraj nujno ponovno organizirati ta nora branja – kot praznovanje poezije in pesniške misli. V vseh teh letih smo se gibali po raznoraznih prostorih v mestu, poslušali, brali – in performirali – vsaj 158 ur poezije, ki nam jo je predstavilo več kot 1100 nastopajočih, in to ob vseh delih dneva, tudi ponoči!

Festivalu ob bok
Burroughsova ponarodela trditev, da je jezik virus iz vesolja, zadobiva v naših časih nelagodne razsežnosti. Če je bilo misel o jeziku kot o človeku tujerodnemu zajedavcu treba nekoč v prvi vrsti razumeti metaforično, se nam utegne v času širokega razmaha umetne inteligence vzbuditi neprijeten občutek, da gre pri tem za nekaj zelo dejanskega. Chatboti človeški jezik spreminjajo v njegov strašljiv posnetek: v klon jezika z neskončno okrepljenim generativnim potencialom, ki parazitira na korpusu človeško ustvarjenih besedil, razpršenem po spletu, in iz njega ustvarja neskončne gozdove besedilnih maket in simulacij. Ti se spajajo v nekakšno jezikovno mutacijo, ki se kot v povratni zanki vrača med nas, zariva v naše možgane in v temelju sprevrača in spreminja, upal bi si trditi, plošči, krči in popreprošča naše doživljanje sveta. Če nadalje velja, da je poezija jezik v svoji skrajnosti, ultimativni pokaz stvariteljske sile človeškega jezika, ki zmore s kar se da malo sredstvi učinkovati kar se da silovito – popolnoma premešati karte, ustvariti nov svet ali pa vsaj motnjo v obstoječem simbolnem redu, v temelju pretresti in predrugačiti nas same, ali pa vsaj omogočiti, da stvari uzremo z drugega zornega kota –, lahko le ugibamo, kako utegne vse to vplivati na pesniško ustvarjanje in na literarno prizorišče.

A naj ta izraz bojazni ne bo razumljen napak: ne gre namreč toliko za banalno vprašanje, ki se vsiljuje samo po sebi, namreč to, ali bomo še zmogli ločiti med pesmijo človeškega avtorja in pesmijo, ki jo spiše umetna inteligenca (torej v končni fazi za znane probleme vrednotenja), ki se v kontekstu debat o umetni inteligenci skoraj po pravilu izteče v moraliziranje in vnaprejšnje objokovanje navidezne izgube človekove hegemonije; dejstvo, da jezik – in z njim poezija – zdaj tudi dejansko ni več izključno »naš«, resda pomeni neko temeljno nevarnost, ki pa se lahko izkaže tudi za nadvse blagodejno: sedaj smo namreč – morda prvikrat zares očitno – soočeni s tem, da se temeljna vprašanja o jeziku in poeziji odpirajo tudi v dejanskosti in ne samo na umetniških in teoretskih poligonih, ki so vznikali na različnih točkah zgodovine, npr. v kontekstu algoritemske umetnosti ali takšnih in drugačnih smrti, ki jih je bil vpričo postmodernega miselnega stava prisiljen umirati Avtor. Gre za vprašanja o vlogi, o nujnosti ali preživetosti poezije, zlasti pa o njenem bistvu, o izvirnosti in avtorstvu, ki se dandanes, ko npr. avtorjem in avtoricam grozi dejanski zdrs na njihovo etimološko vlogo množiteljev, kažejo kot pereča. Samoumevnost, v kateri se je poezija kazala kot neodtujljiva dobrina človeštva, je vpričo spačene jezikovne mutacije, ki je nepovratno postala del našega vsakdana, morda resda načeta – a pogled v razpoke, ki so pri tem nastale, utegne pripomoči k vnovični osmislitvi našega odnosa do jezika samega, zlasti pa do jezika poezije. Po mojem je najboljše izhodišče za to – naj se sliši še tako banalno – še vedno branje: ki pa mora biti v danih okoliščinah toliko bolj ozaveščeno, načrtno in reflektirano – takšno, da razvija tankočutnost in intimen odnos do besedila.

Na predrugačenje in potujitev jezika lahko v tem smislu gledamo optimistično, saj nas lahko spodbudita k vnovičnem iskanju odgovorov na ta temeljna, a v zadnjem času morda prezrta vprašanja – ki pa se jim vsekakor kaže približati onkraj okvirov prestrašenih moralizmov in vnaprejšnjega konservativizma, ki navadno spremljajo debate o razmerju umetne inteligence do človeške kreativnosti

Blaž Božič

Festival bo odprl tradicionalni pesniški maraton in bo potekal do sobote, 28. marca. Več o dogajanju, prizoriščih in sodelujočih si lahko preberete v priponki, na voljo pa smo tudi za vsa vprašanja ali dodatna pojasnila.

DRUGI POSKUS PRVEGA LJUBLJANSKEGA PESNIŠKEGA FESTIVALA
21.–28. marec 2026
8 dni, 11 prostorov, 11 dogodkov, maratonsko branje poezije

Več informacij najdete v priponki.

POEZIJA JE NUJNA!