Celje, 21. april – V četrtek, 23. aprila, bodo v Slovenskem ljudskem gledališču Celje premierno uprizorili avtorski projekt Hiša Marije Pomočnice v režiji Žive Bizovičar. Gre za peto premiero sezone, ki so jo v SLG Celje v celoti posvetili Ivanu Cankarju, enemu najpomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev. Uprizoritev brez besed nastaja po motivih njegovega istoimenskega romana, ki ga ustvarjalna ekipa prevaja v sodoben, izrazito vizualen ter čuten gledališki jezik in ga oblikuje kot manifest deklištva. Pri tem ne ostaja zgolj pri rekonstrukciji Cankarjevega dela, temveč jo nadgrajuje z elementi sodobnosti in osebnimi izkušnjami ustvarjalk in ustvarjalcev, s čimer vzpostavlja dialog med preteklostjo in sedanjostjo.
Cankarjev tretji roman Hiša Marije Pomočnice je ob izidu doživel negativen sprejem, danes pa velja za enega njegovih najkvalitetnejših romanov, v katerem je ustvaril netipične ženske like - mlade ženske, ki v hiralnici čakajo na smrt in obujajo travme iz svojih družinskih okolij. Režiserka Živa Bizovičar in dramaturg Nik Žnidaršič sta motive iz romana uporabila kot izhodišče za uprizoritev brez besed, ki prepleta sakralnost romana in sodobnejšo senzibiliteto deklištva.
»Hiša Marije Pomočnice je zame gotovo eden najlepših Cankarjevih besedil. Najbolj me je pritegnila prav skupnost deklet, ki znotraj sistema hiralnice, v prostoru tik pred smrtjo, ustvarjajo neko svoje življenje. Medtem ko čakajo, da se njihovo dekliško življenje izteče, pravzaprav zares živijo, ter v tem procesu na novo premislijo svoje pretekle izkušnje, odnose z družino in travme, ki so jih zaznamovale. Na nek način jih celo razrešujejo ali pa jih vsaj prvič zares pogledajo,« je povedala režiserka Živa Bizovičar. »Zelo me zanima koncept deklištva kot nekakšnega vmesnega, liminalnega prostora, ujetega med otroštvo in odraslostjo. To je čas, ko začnemo zavedati sveta odraslih, hkrati pa vanj že postopoma vstopajo tudi patriarhalni vzorci in strukture. Prav tukaj smo našli močne vzporednice s sodobnim časom in lastnimi izkušnjami odraščanja – s tem, kako smo same doživljale to obdobje,« je še dodala režiserka.
»Odločitev, da bo predstava brez besed oziroma brez klasičnega dramskega teksta, je bila sprejeta zelo zgodaj v procesu. Želeli smo uprizarjati Cankarja, ne da bi bili pri tem neposredno obremenjeni z njegovim besedilom. Njegova moč se namreč kaže predvsem v podobah, ki jih ustvarja, in v načinu, kako skozi njih razpira notranje svetove ter travme likov. Prav tako smo se odločili za zmanjšanje števila likov. Namesto štirinajst deklic, jih imamo pet, ob njih pa še lika Jezusa in Marije. S tem se vzpostavi zaprta skupnost, izoliran svet brez zunanjih vplivov in obiskov,« je povedal dramaturg Nik Žnidaršič in dodal: »Pomembno je poudariti, da gre pri »nemosti« predstave za zavesten uprizoritveni postopek. Temelji na materialnosti, na teksturah, občutjih, zvokih, in manj na besedni izmenjavi. Tak pristop se je izkazal kot zelo blizu tudi samemu bistvu deklištva, ki pogosto išče drugačne, bolj senzualne načine izražanja.«
»Presenetilo me je, kako brez težav smo se lahko odrekli tekstu, ne da bi se s tem odpovedali Cankarju, kar jasno kaže, kako izjemno močno je pisal v podobah. Presenetilo me je, kako natančno je Cankar ujel občutke, situacije in izkušnje, ki so mi osebno zelo blizu, skoraj boleče znane iz otroštva. Prav zato sem še posebej hvaležna za skupnost, ki se je vzpostavila v procesu – to dekliško skupnost, skupaj z likom Jezusa, saj mi je pomagala znova soočiti se z nečim, kar je hkrati grenko in sladko - z deklištvom oziroma otroštvom,« je povedala igralka Mojka Končar.
Deklištvo ujeto v past, razpeto med otroštvom in odraslostjo
Avtorski projekt Cankarjevo besedilo vzame za izhodišče in ga pretvori v manifest deklištva. V središču uprizoritve je skupnost najstnic, ki so zaprte v hiralnico, ustanovo, v kateri naj bi dočakale svojo smrt. Vendar to čakanje ni pasivno in ni prazno. Polnijo ga vsakodnevni rituali, spomini na najzgodnejše travmatično otroštvo, hkrati pa tudi veselo skupno igranje in preigravanje različnih vlog. Deklištvo je ujeto v past, razpeto je med otroštvom in odraslostjo.
Stoji na pragu med naivnostjo in odgovornostjo, med nedolžnim in bolj realnim pogledom na svet.
»Predstava se ne opira zgolj na Cankarja, ampak vanjo vpleta tudi elemente in motive iz naših lastnih otroštev ter iz sodobnosti. Prav v tem se vzpostavlja zanimiva dvojnost, ki nas opominja, da ne gre le za oddaljen, skoraj morbidni svet bolnih deklet iz preteklosti, temveč za zgodbe, ki bi se lahko dogajale tudi danes – dekletom, ki bi lahko bile mi same ali kdorkoli iz občinstva,« je povedala igralka Eva Stražar.
Otroštvo se v predstavi ne razpira zgolj kot prostor idealov, temveč kot prostor, ki ga najmočneje določajo odrasli. Stik z njimi je redko ljubeč in nežen, saj predvsem rojeva travme, ki jih dekleta v začasni skupnosti sestrstva skupaj predelujejo. S tem se poleg odraščanja njihovih teles razvija tudi njihovo samozavedanje in sposobnost za bližino, zaupanje in upor. Uprizoritev njihove notranje svetove riše z izrazito ekspresionističnimi in simbolističnimi principi, s sodobnimi gledališkimi postopki jih pretvarja v žive podobe, ki se rojevajo iz realnega in prehajajo v grozljivo. In vendar v tem niso nikoli same, druga za drugo skrbijo in si pomagajo. V takšni skupnosti posebno mesto zavzemajo tudi liki, ki vanjo niso direktno vključeni: sestra Cecilija, ki za dekleta skrbi, vzpostavlja rutino in predstavlja edino prisotno materinsko figuro, ter Jezus Kristus, ki se iz kipca na steni prelevi v prijatelja deklet, s katerim se lahko igrajo, pogovarjajo, se vanj zaljubijo.
»V predstavi prevzemam eno izmed vlog Jezusa Kristusa v človeški zgodovini – kot ga doživljajo deklice med devetim in štirinajstim letom. Ta figura je zasnovana spoštljivo, skozi perspektivo deklištva. Ne gre za oddaljeno ali vzvišeno podobo, temveč za nekoga, ki je prisoten ob njih – kot prijatelj, kot sopotnik, kot nekdo, ki jim nudi bližino, oporo in tudi igrivost,« je povedal igralec Lovro Zafred in dodal: »Čeprav zgodbo še vedno pripovedujemo, to počnemo brez besed, kar pomeni, da smo morali razviti nov jezik – skozi telo, kompozicijo, slike, ritem in odnose. Takšen način dela zahteva veliko natančnosti in občutljivosti, hkrati pa odpira prostor za večjo ustvarjalnost.«
Ustvarjalsko ekipo sestavljajo režiserka in soavtorica koncepta Živa Bizovičar, dramaturg in soavtor koncepta Nik Žnidaršič, scenografka Karolina Kotrbová, kostumografka Nina Čehovin, avtor glasbe Gašper Lovrec, koreografka Bojana Robinson, oblikovalec svetlobe Juš A. Zidar, svetovalka za petje Melani Popit De Bock.
V uprizoritvi igrajo: Maša Grošelj, Lucija Harum, Mojka Končar, Ivana Percan Kodarin, k. g. Eva Stražar, Jagoda Tovirac in Lovro Zafred
Premiera 23. aprila ob 19.30
Prve ponovitve: 5., 14., 15., in 23. maj ob 19.30, 22. maj ob 17.00, Veliki oder, SLG Celje
Za konec pa le še: »Več Cankarja!« v mestu, državi in na svetu.
Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
