23. 2. 2026 - Tara Katarina Milić se je kot teniška igralka odločila za študij v ameriškem univerzitetnem sistemu. Danes s projektom TARA | College Sports Guidance mladim športnikom pomaga najti pravo univerzo v ZDA in jih vodi skozi celoten postopek — od prvega posvetovanja do končne odločitve.
Vrniva se čisto na začetek – kdo je Tara Katarina Milić? Kako se predstaviš nekomu, ki te vidi prvič, in kako mu razložiš projekt, ki ga razvijaš?
Sem nekdanja študentka in športnica v ameriškem univerzitetnem sistemu, diplomirala sem iz biznisa na priznani univerzi Purdue, danes pa pomagam mladim športnikom, ki želijo po podobni poti. Projekt, ki ga razvijam, je usmerjen v to, da mladim športnikom pomagam najti pravo univerzo v ZDA in jih vodim skozi celoten postopek — od prvega posvetovanja do končne odločitve. Temelji na personaliziranem pristopu, kar pomeni, da proces prilagodim vsakemu posamezniku glede na
njegove cilje, sposobnosti in prioritete. Nekateri športniki so močnejši posamezno, drugi v dvojicah ali ekipi; nekateri želijo v študentskih letih maksimalno vlagati v športno kariero, drugi dajejo večji poudarek akademskemu razvoju ali kombinaciji obojega. Prav zato vsakemu pomagam poiskati okolje, program in ekipo, kjer lahko najbolj napreduje in izkoristi svoj potencial, ter mu tako olajšam pot do priložnosti, ki lahko pomembno zaznamuje njegovo prihodnost.
Kdaj in zakaj se je pri tebi prvič pojavila ideja o odhodu v ZDA na fakulteto in kako danes, z določene časovne distance, gledaš na to odločitev?
Ideja o študiju v ZDA se je pri meni pojavila zelo zgodaj, saj je šport že od nekdaj del mojega vsakdana. Prihajam iz športne družine, kjer sem odraščala ob spremljanju športa na najvišjem nivoju, hkrati pa sem vedno rada hodila v šolo in se posvečala tudi akademskemu razvoju. Starša sta hitro prepoznala to dvojno strast do športa in znanja ter mi že zgodaj predstavila ameriški študijski sistem kot okolje, kjer je mogoče oboje združevati na najvišji ravni. Že ob koncu
osnovne šole sem imela priložnost z njima med turnejami po ameriških turnirjih vsako leto obiskovati univerze, predvsem na Floridi, kjer sem si lahko ogledala treninge univerzitetnih ekip, spoznala nekatere igralke in trenerje ter od blizu videla, kako ta sistem deluje. Že kot mlajšo so me navdušili pogoji in infrastruktura, ki jo univerze omogočajo študentom-športnikom, zato zame pravzaprav nikoli ni bilo dvoma, da je to pot, po kateri želim iti tudi sama. Danes, z
nekaj časovne distance, na to odločitev gledam kot na eno najlepših izkušenj svojega življenja — tako karierno kot osebnostno. Oditi v tujino pri osemnajstih letih pomeni stopiti iz cone udobja, se naučiti samostojnosti, discipline in odgovornosti, hkrati pa ti takšna izkušnja odpre vrata v svet priložnosti, ki jih doma pogosto sploh ne opaziš.
Kaj ti je bilo pri tej izkušnji najbolj všeč: športni del, študij, odnosi ali sam sistem?
Pravzaprav me je najbolj navdušilo to, da ameriški sistem združuje vse našteto. Ena sama institucija športniku nudi celostno okolje za napredek in razvoj na vseh področjih — univerza si namreč želi, da uspeš tako akademsko kot športno, ker je tvoj uspeh tudi njihov uspeh. Zato te ne podpira le finančno, temveč tudi profesionalno, z vrhunskimi trenerji, strokovno ekipo, odlično infrastrukturo in jasno razvojno strategijo. To kot športnik zelo hitro začutiš, saj te
obdaja spodbudno okolje in energija, ki te motivirata, da izkoristiš ves svoj potencial — športni, akademski in osebnostni. Hkrati me je presenetila širina možnosti, ki obstajajo. Vsak lahko najde okolje, ki mu najbolj ustreza — nekatere univerze zahtevajo vrhunski športni nivo in popolno predanost športu, druge so bolj akademsko usmerjene, tretje pa ponujajo idealen balans obojega. Prav ta raznolikost je ena največjih prednosti sistema, saj omogoča, da si vsak
športnik najde pot, ki je najbolj skladna z njegovimi cilji in ambicijami.
Kdaj si prvič začela razmišljati, da bi lahko svojo izkušnjo prenesla naprej in z njo pomagala drugim ter kaj je največja napaka, ki jo opažaš pri poskusih odhoda v ZDA brez prave podpore ali informacij?
O tem sem začela razmišljati že med študijem, ko se je name obračalo veliko mladih športnikov, predvsem iz Slovenije, ki so si želeli nasvetov glede odhoda v ZDA. Proces iskanja prave univerze je zelo zapleten in pogosto nejasen, zato sem hitro ugotovila, da jim lahko s svojim poznavanjem ameriškega sistema in lastno izkušnjo ponudim konkretno, strukturirano in personalizirano pomoč. Če športnik v proces vstopi brez podpore in pravih informacij, se izpostavi velikemu
tveganju, saj svojo prihodnost prepušča naključju. Prvo NCAA divizijo sestavlja približno 365 univerz, drugo pa skoraj 300. To je podobno, kot da bi z loterijskim listkom poskušal uganiti, katera od teh šol je prava zate. Brez strategije, raziskave in pravega pristopa je verjetnost optimalne izbire skoraj nična.
V zadnjih letih v ameriškem študentskem športu vidimo vedno več Evropejcev. Kako se je študentski šport v ZDA razvijal in profesionaliziral v zadnjem desetletju?
V zadnjih letih se je meja med univerzitetnim in profesionalnim športom močno zabrisala. Včasih je veljalo prepričanje, da univerzitetni športniki težko sanjajo o profesionalni karieri (čeprav so posamezniki, kot je Blaž Rola, dokazovali nasprotno), danes pa ameriške univerze aktivno privabljajo najboljše športnike z vsega sveta, saj jim na prehodu iz mladinske v člansko konkurenco ponujajo izjemne pogoje za razvoj in preboj na najvišjo raven. Športniki imajo
poleg plačane šolnine zagotovljene profesionalne pogoje treninga, nastope na turnirjih in univerzitetnih tekmovanjih, športno opremo, oblačila ter tudi do 20 potovanj letno, ob tem pa jim univerze nudijo tudi celostno strokovno podporo — od fizioterapevtov, športnih psihologov in nutricionistov do kondicijskih trenerjev in zdravstvenih ekip. Skupna vrednost teh ugodnosti lahko doseže do 100.000 ameriških dolarjev na sezono za posameznega igralca, nova pravila pa omogočajo
tudi dodatna izplačila, ki jih lahko po zaključku študija športniki uporabijo kot podporo pri prehodu v profesionalno kariero. Da univerzitetni šport postaja vse bolj primerljiv s profesionalnim, potrjuje tudi zadnji Australian Open, kjer je v glavnem žrebu nastopilo kar 34 igralcev z univerzitetnim ozadjem, 18 njih pa se jih je uvrstilo v drugi krog.
Kaj bi za konec sporočila mladim športnikom in njihovim staršem?
Sama bi se za isto pot odločila še neštetokrat. To so bila ena najlepših let mojega življenja, saj so me poleg izpolnjenih športnih in akademskih ambicij dobro pripravila na to, da v življenje po športu vstopim z odprto glavo in pripravljenostjo na nove izzive. Mladim bi sporočila, naj takšne priložnosti zagrabijo z obema rokama, saj si po letih discipline, odrekanja in dela na teniških igriščih zaslužijo priložnost, ki jim bo odprla vrata v svet. Razvoj
univerzitetnega športa ne prinaša koristi le posamezniku, temveč tudi celotnemu domačemu športnemu okolju. Športniki skozi ameriški sistem pridobijo vrhunske izkušnje, znanje in mednarodno širino, ki jih kasneje prinašajo nazaj domov ter s tem prispevajo k razvoju slovenskega športa in z veseljem zastopajo barve Slovenije na najvišji ravni. Prav zato je danes, ob takšni stopnji profesionalizacije univerzitetnega športa, ključnega pomena sodelovanje med univerzami,
nacionalnimi zvezami, klubi in domačimi trenerji, saj športniki v tem sistemu ne predstavljajo le svojih univerz, temveč tudi barve svoje države na največjih svetovnih tekmovanjih.
