Vabimo na seminar VLOGA ŠPORTNEGA PEDAGOGA/TRENERJA V SODOBNI DRUŽBI
- Je razkorak med prakso in teorijo prevelik?
- Je težko delati dobro in sistematično s 25 otroki / dijaki naenkrat?
- Kakšne vzorce športa posredujemo in zakaj se mnogi otroci / dijaki umikajo?
NAMEN IZOBRAŽEVANJA
Udeležence želimo seznaniti z nekaterimi vsebinami športne prakse v šoli, ki zahtevajo etično tankočutnost pri razreševanju dilem. Gre za oblikovanje in utemeljevanje osebnega pristopanja k pouku ali treniranju s sodobnimi metodami. Izobraževanje je namenjeno športnim pedagogom in trenerjem otrok in mladine.
Vloga športnega pedagoga/trenerja v sodobni družbi – izhodišča za seminar
dr. Milan Hosta, Spolint inštitut
1. Liberalna demokratična družba, ki temelji na svoboščinah in kapitalskemu imperativu nam vsiljuje določene vzorce odnosov, ki vplivajo tudi na športno vzgojo. Predvsem nas v tem kontekstu zanima odnos do lastnega telesa, ki je danes podvržen odkritemu napadu vsemogočih tehnik, tehnologij, manipulacij in kalkulacij. Totalna komercializacija vnaša praznino v človekovo življenje in vprašanje po smislu katere koli človekove dejavnosti je mnogokrat zvedeno zgolj na ekonomsko merljive koristi le-te. Znanstvena objektivizacija (tudi športa) jemlje doživljajsko vrednost in bivanjsko predreflektivnost (samodejnost), ki omogočata polnost bivanja.
2. Načeloma bi lahko rekli, da imamo dobro razvito šolsko športno vzgojo in razmeroma dobre delovne pogoje (upoštevajoč tudi naravne danosti Slovenije). Vprašati pa se moramo, ali današnja športno vzgojna doktrina zadovolji potrebam otrok, ki jih vzgajamo in izobražujemo za prihodnost? Katere so tiste vrednote športa, ki bodo uporabne tudi, ko otroci odrastejo? Gre za kritično umestitev športne vzgoje med popularne oblike telesne kulture in temeljno vrednost gibanja, igre, zdravja ter telesne integritete nasploh. Taka umestitev pa zahteva samokritično refleksijo sistema, ki “proizvaja” športne pedagoge, da spregleda svojo lastno reproduktivno paradigmo in se prepusti logiki evolucije. Seveda pa si je pri tem treba priznati, da sistem le sinergijsko odseva zrelost posameznikov (strokovnjakov), ki so pravi nosilci športno-vzgojne doktrine. Ko sprejmemo deljeno soodgovornost in se, pedagoško zavezani, ozremo po stanju v svetu, nas človeškost sama nagovori: Kakšen je smisel športne vzgoje, kakršno imamo?
3. Smisel športne vzgoje velja iskati tako, kot verniki iščejo boga. Nekateri se ozrejo vase, drugi pa navzven. Cilj je enak, pot pa zgolj stvar izbire in nazora oz. religije. Notranji smisel športne vzgoje je vsaj dvoplasten; je športni in je vzgojni – pri čemer ne gre za edina smisla športa ali vzgoje. Zunanji smisel športne vzgoje pa je treba vselej umestiti v nek širši kontekst; socialni, ekonomski, zdravstveni, družinski, kulturni, higienski, okoljski itd.
Lahko pa na zadevo pogledamo še drugače. Ne navznoter in ne navzven, niti ne oboje hkrati. Enostavno se vprašamo, kakšen smisel ima športna vzgoja v našem življenju. Skušajmo odgovoriti na vprašanje, ki si ga zastavlja marsikateri otrok ali mladostnik, ko se znajde pred bolj ali manj zahtevno motorično nalogo in je ne zna osmisliti na ta način. Kaj mu bo stoja na rokah ali skrbno tehnično dodelan met na koš? In preden
skočimo v odgovor, češ, da ima te in one vrednosti, razvija to in ono, se vprašajmo, kako se lahko ognemo takim vprašanjem. Mar sistem in način športne vzgoje spodbuja vprašanja te vrste? Ali nam dopušča, da izberemo alternativne poti, ki ne reproducirajo bivanjske praznine?
4. Koliko športnih pedagogov je pedagogov samo še po nazivu in službeni dolžnosti, ker jim je zmanjkalo kondicije? Morda je treba prevprašati način treniranja skozi katerega gremo? Koliko svobode sploh imamo pri osmišljanju športa in športne vzgoje, koliko pa nam jo vsiljuje sistem? Ali smo sposobni uvida, da je sistem zgolj dogovorna forma in znova premislimo našo vlogo? Vedno znova, saj se svet okoli nas stalno spreminja. Smo v letih poučevanja kaj spremenili način dela? Zaradi sebe in po sebi ali zaradi otrok in družbenih okoliščin? Kaj pa naravne okoliščne? Odnos do telesa je namreč odnos do narave. In tu je krog sklenjen. Vse kar delamo vpliva na naše družbeno in naravno stanje, tudi športna vzgoja.
Ključno vprašanje za seminar se torej glasi:
- Kakšna je vloga športnega pedagoga, ki uči kako živeti in preživeti kot posameznik in kot telo?
- In zakaj ne znamo tega učinkovito zastopati tako v zbornici kot pri otrocih in starših (zagovarjati, utemeljiti, vnovčiti)?
PREDAVATELJ: doc. dr. Milan Hosta, prof.
• športni pedagog
• doktor filozofije športa
• vabljeni delegat na Globalnem forumu za telesno vzgojo 2010, Ohio, ZDA
• član mednarodnega think tank-a Sport&Citizenship
• ustanovitelj Zavoda za fair play in strpnost v športu
• direktor Spolint inštituta
KDAJ: 30. junij in 1. julij 2011
KJE: Fakulteta za šport, Gortanova 22, Ljubljana
KOTIZACIJA: 120€ (+DDV)
Vsi udeleženci prejmejo študijsko gradivo (2 knjigi) in potrdilo o izobraževanju.
PRIJAVE sprejemamo na: info@spolint.org
tekst in foto: SPOLINT Inštitut
Koprska 98, 1000 Ljubljana
W: www.spolint.org
E: info@spolint.org
- Je razkorak med prakso in teorijo prevelik?
- Je težko delati dobro in sistematično s 25 otroki / dijaki naenkrat?
- Kakšne vzorce športa posredujemo in zakaj se mnogi otroci / dijaki umikajo?
NAMEN IZOBRAŽEVANJA
Udeležence želimo seznaniti z nekaterimi vsebinami športne prakse v šoli, ki zahtevajo etično tankočutnost pri razreševanju dilem. Gre za oblikovanje in utemeljevanje osebnega pristopanja k pouku ali treniranju s sodobnimi metodami. Izobraževanje je namenjeno športnim pedagogom in trenerjem otrok in mladine.
Vloga športnega pedagoga/trenerja v sodobni družbi – izhodišča za seminar
dr. Milan Hosta, Spolint inštitut
1. Liberalna demokratična družba, ki temelji na svoboščinah in kapitalskemu imperativu nam vsiljuje določene vzorce odnosov, ki vplivajo tudi na športno vzgojo. Predvsem nas v tem kontekstu zanima odnos do lastnega telesa, ki je danes podvržen odkritemu napadu vsemogočih tehnik, tehnologij, manipulacij in kalkulacij. Totalna komercializacija vnaša praznino v človekovo življenje in vprašanje po smislu katere koli človekove dejavnosti je mnogokrat zvedeno zgolj na ekonomsko merljive koristi le-te. Znanstvena objektivizacija (tudi športa) jemlje doživljajsko vrednost in bivanjsko predreflektivnost (samodejnost), ki omogočata polnost bivanja.
2. Načeloma bi lahko rekli, da imamo dobro razvito šolsko športno vzgojo in razmeroma dobre delovne pogoje (upoštevajoč tudi naravne danosti Slovenije). Vprašati pa se moramo, ali današnja športno vzgojna doktrina zadovolji potrebam otrok, ki jih vzgajamo in izobražujemo za prihodnost? Katere so tiste vrednote športa, ki bodo uporabne tudi, ko otroci odrastejo? Gre za kritično umestitev športne vzgoje med popularne oblike telesne kulture in temeljno vrednost gibanja, igre, zdravja ter telesne integritete nasploh. Taka umestitev pa zahteva samokritično refleksijo sistema, ki “proizvaja” športne pedagoge, da spregleda svojo lastno reproduktivno paradigmo in se prepusti logiki evolucije. Seveda pa si je pri tem treba priznati, da sistem le sinergijsko odseva zrelost posameznikov (strokovnjakov), ki so pravi nosilci športno-vzgojne doktrine. Ko sprejmemo deljeno soodgovornost in se, pedagoško zavezani, ozremo po stanju v svetu, nas človeškost sama nagovori: Kakšen je smisel športne vzgoje, kakršno imamo?
3. Smisel športne vzgoje velja iskati tako, kot verniki iščejo boga. Nekateri se ozrejo vase, drugi pa navzven. Cilj je enak, pot pa zgolj stvar izbire in nazora oz. religije. Notranji smisel športne vzgoje je vsaj dvoplasten; je športni in je vzgojni – pri čemer ne gre za edina smisla športa ali vzgoje. Zunanji smisel športne vzgoje pa je treba vselej umestiti v nek širši kontekst; socialni, ekonomski, zdravstveni, družinski, kulturni, higienski, okoljski itd.
Lahko pa na zadevo pogledamo še drugače. Ne navznoter in ne navzven, niti ne oboje hkrati. Enostavno se vprašamo, kakšen smisel ima športna vzgoja v našem življenju. Skušajmo odgovoriti na vprašanje, ki si ga zastavlja marsikateri otrok ali mladostnik, ko se znajde pred bolj ali manj zahtevno motorično nalogo in je ne zna osmisliti na ta način. Kaj mu bo stoja na rokah ali skrbno tehnično dodelan met na koš? In preden
skočimo v odgovor, češ, da ima te in one vrednosti, razvija to in ono, se vprašajmo, kako se lahko ognemo takim vprašanjem. Mar sistem in način športne vzgoje spodbuja vprašanja te vrste? Ali nam dopušča, da izberemo alternativne poti, ki ne reproducirajo bivanjske praznine?
4. Koliko športnih pedagogov je pedagogov samo še po nazivu in službeni dolžnosti, ker jim je zmanjkalo kondicije? Morda je treba prevprašati način treniranja skozi katerega gremo? Koliko svobode sploh imamo pri osmišljanju športa in športne vzgoje, koliko pa nam jo vsiljuje sistem? Ali smo sposobni uvida, da je sistem zgolj dogovorna forma in znova premislimo našo vlogo? Vedno znova, saj se svet okoli nas stalno spreminja. Smo v letih poučevanja kaj spremenili način dela? Zaradi sebe in po sebi ali zaradi otrok in družbenih okoliščin? Kaj pa naravne okoliščne? Odnos do telesa je namreč odnos do narave. In tu je krog sklenjen. Vse kar delamo vpliva na naše družbeno in naravno stanje, tudi športna vzgoja.
Ključno vprašanje za seminar se torej glasi:
- Kakšna je vloga športnega pedagoga, ki uči kako živeti in preživeti kot posameznik in kot telo?
- In zakaj ne znamo tega učinkovito zastopati tako v zbornici kot pri otrocih in starših (zagovarjati, utemeljiti, vnovčiti)?
PREDAVATELJ: doc. dr. Milan Hosta, prof.
• športni pedagog
• doktor filozofije športa
• vabljeni delegat na Globalnem forumu za telesno vzgojo 2010, Ohio, ZDA
• član mednarodnega think tank-a Sport&Citizenship
• ustanovitelj Zavoda za fair play in strpnost v športu
• direktor Spolint inštituta
KDAJ: 30. junij in 1. julij 2011
KJE: Fakulteta za šport, Gortanova 22, Ljubljana
KOTIZACIJA: 120€ (+DDV)
Vsi udeleženci prejmejo študijsko gradivo (2 knjigi) in potrdilo o izobraževanju.
PRIJAVE sprejemamo na: info@spolint.org
tekst in foto: SPOLINT Inštitut
Koprska 98, 1000 Ljubljana
W: www.spolint.org
E: info@spolint.org
