Po ekonomskih kriterijih so ravno državljani sami tisti, ki največ porabijo za svoje rekreativne športne dejavnosti (okoli 200€ po osebi), na drugem mestu pa so lokalne skupnosti in mesta, ki dodajo še okoli 100 € po osebi. Na koncu pa se izkaže še država, ki doda sicer veliko manj kot prva dva deležnika (le nekaj €). Seveda se slika malo spremeni, ko se v investiranje vključi še infrastruktura.
Podpora rekreativnemu športu s strani vlade, športne loterije in profesionalnega športa ostaja pomembna, vendar ni odločujoča. Na evropski ravni, se iz skupnih finančnih okvirjev, za aktivnost posameznega Evropejca prispeva manj kot cent. Prioritetni načrt za spodbujanje telesne aktivnosti in športa na osnovni ravni pa predvideva 100 milijonov več športno dejavnih do leta 2020!?
Kakšna je torej vloga Evrope pri skrbi za šport na osnovni ravni?
Na to vprašanje smo 31. maja 2011 iskali odgovore na javnem soočenju z evropskimi parlamentarci. Presednik vodilne globalne organizacije na področju športa za vse ISCA (International Sport and Culture Association), Mogens Kirkeby je posebej izpostavil manjko vizionarske politike med evropskimi parlamentarci, ki bolj skrbijo za koordiniranje obstoječih struktur in razmerij, kot pa za razvojne spodbude, ki sledijo ustvarjanju blaginje vseh državljanov Evrope. Ob tem pa je posebej poudaril vizionarski predlog, ki smo ga razvili pri Spolint inštitutu poimenovan LEPA (Life Enhancing Physical Activity) in sodelovanje Športne unije Slovenije s španskimi investitorji pri prenovi Ilirije v Šiški.
Ob poznavanju športne politike smo se aktivno vključili tudi v debato in prisotne predstavnike evropske politike soočili z dejstvom, da morajo iz enakih razlogov in načel, kot se podpira boj proti dopingu in nasilje na stadionih, finančno podpreti tudi izvajanje telesne aktivnosti in športa na temeljni ravni. Namreč skrb za telesno aktivnost pri socialno, zdravstveno in ekonomsko občutljivih skupinah je izjemnega pomena za ohranjanje političnih ciljev blaginje, solidarnosti in demokratičnosti v Evropi.
Enak predlog gre tudi slovenski politiki športa, ki prav tako zanemarja ranljive skupine in umešča rekreativni šport v drugo prioritetno skupino pri novem predlogu Nacionalnega programa športa 2011-2020 in pri tem sploh ne skriva načina ohranjanja pozicije moči, ignorira stroko in tisoče ljudi, ki na osnovni ravni sami nosijo vse stroške. Če je temu tako, potem naj tudi boj proti dopingu in proti nasilju na stadionih plačujejo športne institucije in športniki, kjer se to poraja.
Javnega soočenja v koordinaciji ISCE so se udeležili trije slovenski predstavniki, Miro Ukmar (predsednik ŠUS), Saška Benedečič Tomat (ISCA) in dr. Milan Hosta (SPOLINT inšitut).
tekst in foto: Spolint inštitut & Športna unija Slovenije
W: www.spolint.org
E: info@spolint.org
Podpora rekreativnemu športu s strani vlade, športne loterije in profesionalnega športa ostaja pomembna, vendar ni odločujoča. Na evropski ravni, se iz skupnih finančnih okvirjev, za aktivnost posameznega Evropejca prispeva manj kot cent. Prioritetni načrt za spodbujanje telesne aktivnosti in športa na osnovni ravni pa predvideva 100 milijonov več športno dejavnih do leta 2020!?
Kakšna je torej vloga Evrope pri skrbi za šport na osnovni ravni?
Na to vprašanje smo 31. maja 2011 iskali odgovore na javnem soočenju z evropskimi parlamentarci. Presednik vodilne globalne organizacije na področju športa za vse ISCA (International Sport and Culture Association), Mogens Kirkeby je posebej izpostavil manjko vizionarske politike med evropskimi parlamentarci, ki bolj skrbijo za koordiniranje obstoječih struktur in razmerij, kot pa za razvojne spodbude, ki sledijo ustvarjanju blaginje vseh državljanov Evrope. Ob tem pa je posebej poudaril vizionarski predlog, ki smo ga razvili pri Spolint inštitutu poimenovan LEPA (Life Enhancing Physical Activity) in sodelovanje Športne unije Slovenije s španskimi investitorji pri prenovi Ilirije v Šiški.
Ob poznavanju športne politike smo se aktivno vključili tudi v debato in prisotne predstavnike evropske politike soočili z dejstvom, da morajo iz enakih razlogov in načel, kot se podpira boj proti dopingu in nasilje na stadionih, finančno podpreti tudi izvajanje telesne aktivnosti in športa na temeljni ravni. Namreč skrb za telesno aktivnost pri socialno, zdravstveno in ekonomsko občutljivih skupinah je izjemnega pomena za ohranjanje političnih ciljev blaginje, solidarnosti in demokratičnosti v Evropi.
Enak predlog gre tudi slovenski politiki športa, ki prav tako zanemarja ranljive skupine in umešča rekreativni šport v drugo prioritetno skupino pri novem predlogu Nacionalnega programa športa 2011-2020 in pri tem sploh ne skriva načina ohranjanja pozicije moči, ignorira stroko in tisoče ljudi, ki na osnovni ravni sami nosijo vse stroške. Če je temu tako, potem naj tudi boj proti dopingu in proti nasilju na stadionih plačujejo športne institucije in športniki, kjer se to poraja.
Javnega soočenja v koordinaciji ISCE so se udeležili trije slovenski predstavniki, Miro Ukmar (predsednik ŠUS), Saška Benedečič Tomat (ISCA) in dr. Milan Hosta (SPOLINT inšitut).
tekst in foto: Spolint inštitut & Športna unija Slovenije
W: www.spolint.org
E: info@spolint.org
