Moštvo os so zapustili številni igralci, prišli so novi. Vsaka ekipa potrebuje čas za uigravanje, vam pa je to uspelo zelo hitro. Vas je z izjemo neverjetne poškodbe Ivana Čupiča tudi to presenetilo?
Moram reči, da je bil prvi del sezone kar neverjeten. Teden dni pred začetkom priprav je Čupič izgubil prst, sledile so še številne poškodbe drugih igralcev z vrhuncem pri še eni bizarni nezgodi, ko je dobil udarec v testise Sergo Datukašvili. Razen dviga telesne pripravljenosti med pripravami v taktičnem smislu nismo mogli storiti veliko, zato nismo imeli prave slike in vpogleda v stanje moštva. V prvem krogu smo nepričakovano, toda zasluženo izgubili proti Kopru, sledilo je nekaj tekem v katerih smo plesali po robu. Skozi te dvoboje smo se uigravali in hkrati pridobivali samozavest. Prva pomembna stopnica je bila pokalna zmaga proti Trimu v Trebnjem in nato še dve zaporedni tekmi s Preventom, v prvenstvu in pokalu. Tu smo ujeli zmagovalni zalet in te miselnosti nismo več spustili iz glav. Končalo se je z eno najboljših serij v zgodovini kluba. Mislim, da smo že 16 tekem neporaženi. Vsekakor nisem pričakoval, da se bomo tako hitro ujeli.
Toda pravite, da proces uigravanja še vedno traja, da še niste dosegli limita?
Res je, da smo pustili dober vtis na vseh treh frontah ter veliko tekem odigrali na relativno visoki ravni, toda ocenjujemo, da so v moštvu še velike rezerve, kar me izjemno veseli. Tu predvsem mislim na zunanjo linijo, v kateri nismo bili preveč dobri in ravno v napadu je še precej prostora za napredovanje. V obrambi smo lahko še bolj kompaktni, homogeni in čvrsti. Razvili smo prepoznaven slog igre, v katerem dobivajo priložnost vsi igralci, s čimer lahko držimo visok tempo igre in narekujemo ritem, ki ga po potrebi spreminjamo, denimo z izvajanjem hitrega centra. Imamo široko klop in kar nekaj tekem smo dobili v končnici, zato ker smo lahko zdržali več kot nasprotnik.
Pravite, da vsi dobijo priložnost, a vendarle Radoslav Stojanovik, ki je pustil pečat v slovenskem rokometu ni dobil veliko priložnosti?
Po poškodbi Serga Datukašvilija so bile napovedi, da je za prvi del sezone izgubljen. Poškodovan je bil tudi Aleš Sirk, ki je imel velike težave z ahilovimi tetivami. Ocenili smo, da je Momir Rnič preveč neizkušen, da bi lahko prenesel pritisk visokih ciljev in rezultata. Dogovorili smo se s Stojanovikom, ki je bil v tistem trenutku prost igralec, prav tako pa ni bilo potrebno čakati na delovno dovoljenje. Pri njem je nato prišlo do spleta nesrečnih okoliščin. Imel je težave z ramo in ukleščenim živcem, vidim, da tudi v makedonski reprezentanci zaradi tega najbrž ne igra veliko. Bistveno hitreje od pričakovanj se je vrnil Datukašvili, za nameček smo tako imeli višek tujcev. Ker smo se dogovorili za sodelovanje samo do konca leta, sem nato zavestno dal več priložnosti in prednost igralcem, ki bodo tu najmanj do konca sezone, kar mislim, da je bilo glede na situacijo logično. Vsekakor gre za dobrega igralca, toda takšen je bil splet okoliščin.
Za vami je odlična serija in kar nekaj trdih tekem. Kje vam je bilo najtežje?
Po porazu v prvem kolu smo vedeli, da si ne smemo več privoščiti poraza, če želimo ostati v boju za naslov prvaka, zato je bila vsaka naslednja tekma za biti ali ne biti. Imeli smo izjemno težek razpored v pokalnem tekmovanju. Vsekakor bi izpostavil obe tekmi v Slovenj Gradcu in dvoboj s Celjem doma. Absolutno pa bi na prvo mesto postavil gostovanje v Kopru. Vedeli smo, da se ne smemo vrniti praznih rok. Odigrali smo super tekmo, bili smo zelo blizu zmage, ampak s tem z rezultatom moramo biti zadovoljni. Večji del tekme smo bili v prednosti, mislim, da smo pokazali več, toda na koncu smo trepetali za točko. V tem dvoboju smo pokazali, da ima ekipa Gorenja velik in čvrst značaj.
Kje je poudarek v januarskem delu priprav?
Gre za klasično polnjenje baterij pred nadaljevanjem sezone, a po drugi strani v rokometnih segmentih ne uvajamo nobenih novosti v procesu treninga. Zahtevali bomo še bolj odločno in kompaktno igro v obrambi. Pilimo posamezne detajle v prehodih v protinapad ter pri igri v napadu. Trenutno je največji poudarek na vračanju. Mislim, da imamo tu še ogromne rezerve. Doseči moramo stanje, da bo tek nazaj takoj po izgubljeni žogi postal avtomatizem, tako bomo v stanju preprečiti protinapade nasprotnika, oziroma postaviti celotno obrambo pred njegovim prvim naletom.
V mesecu februarju vas čaka peklenski ritem, takoj boste morali ujeti formo?
Res je. Igramo 6 tekem zapored v ritmu sreda – sobota, vmes tudi pokal EHF. Vsekakor bomo že od prvih tekem dalje morali hitro tempirati formo, kajti 14. in 21. februarja igramo v pokalu EHF z Debreconm, ki je vse prej kot lahek nasprotnik. Vemo, da gre za kakovostno ekipo, ki spada v vrh madžarskega rokometa. Imeli bomo sveže podatke o njih ter se tudi ustrezno pripravili, toda do takrat je še veliko časa. Ker si tekme hitro sledijo, razmišljamo samo o vsakem naslednjem nasprotniku in tako se tudi pripravljamo. Verjamem, da bomo nadaljevanje pričakali v dobri formi.
tekst: Mitja Gavriloski
foto: Rokometni klub Gorenje
Moram reči, da je bil prvi del sezone kar neverjeten. Teden dni pred začetkom priprav je Čupič izgubil prst, sledile so še številne poškodbe drugih igralcev z vrhuncem pri še eni bizarni nezgodi, ko je dobil udarec v testise Sergo Datukašvili. Razen dviga telesne pripravljenosti med pripravami v taktičnem smislu nismo mogli storiti veliko, zato nismo imeli prave slike in vpogleda v stanje moštva. V prvem krogu smo nepričakovano, toda zasluženo izgubili proti Kopru, sledilo je nekaj tekem v katerih smo plesali po robu. Skozi te dvoboje smo se uigravali in hkrati pridobivali samozavest. Prva pomembna stopnica je bila pokalna zmaga proti Trimu v Trebnjem in nato še dve zaporedni tekmi s Preventom, v prvenstvu in pokalu. Tu smo ujeli zmagovalni zalet in te miselnosti nismo več spustili iz glav. Končalo se je z eno najboljših serij v zgodovini kluba. Mislim, da smo že 16 tekem neporaženi. Vsekakor nisem pričakoval, da se bomo tako hitro ujeli.
Toda pravite, da proces uigravanja še vedno traja, da še niste dosegli limita?
Res je, da smo pustili dober vtis na vseh treh frontah ter veliko tekem odigrali na relativno visoki ravni, toda ocenjujemo, da so v moštvu še velike rezerve, kar me izjemno veseli. Tu predvsem mislim na zunanjo linijo, v kateri nismo bili preveč dobri in ravno v napadu je še precej prostora za napredovanje. V obrambi smo lahko še bolj kompaktni, homogeni in čvrsti. Razvili smo prepoznaven slog igre, v katerem dobivajo priložnost vsi igralci, s čimer lahko držimo visok tempo igre in narekujemo ritem, ki ga po potrebi spreminjamo, denimo z izvajanjem hitrega centra. Imamo široko klop in kar nekaj tekem smo dobili v končnici, zato ker smo lahko zdržali več kot nasprotnik.
Pravite, da vsi dobijo priložnost, a vendarle Radoslav Stojanovik, ki je pustil pečat v slovenskem rokometu ni dobil veliko priložnosti?
Po poškodbi Serga Datukašvilija so bile napovedi, da je za prvi del sezone izgubljen. Poškodovan je bil tudi Aleš Sirk, ki je imel velike težave z ahilovimi tetivami. Ocenili smo, da je Momir Rnič preveč neizkušen, da bi lahko prenesel pritisk visokih ciljev in rezultata. Dogovorili smo se s Stojanovikom, ki je bil v tistem trenutku prost igralec, prav tako pa ni bilo potrebno čakati na delovno dovoljenje. Pri njem je nato prišlo do spleta nesrečnih okoliščin. Imel je težave z ramo in ukleščenim živcem, vidim, da tudi v makedonski reprezentanci zaradi tega najbrž ne igra veliko. Bistveno hitreje od pričakovanj se je vrnil Datukašvili, za nameček smo tako imeli višek tujcev. Ker smo se dogovorili za sodelovanje samo do konca leta, sem nato zavestno dal več priložnosti in prednost igralcem, ki bodo tu najmanj do konca sezone, kar mislim, da je bilo glede na situacijo logično. Vsekakor gre za dobrega igralca, toda takšen je bil splet okoliščin.
Za vami je odlična serija in kar nekaj trdih tekem. Kje vam je bilo najtežje?
Po porazu v prvem kolu smo vedeli, da si ne smemo več privoščiti poraza, če želimo ostati v boju za naslov prvaka, zato je bila vsaka naslednja tekma za biti ali ne biti. Imeli smo izjemno težek razpored v pokalnem tekmovanju. Vsekakor bi izpostavil obe tekmi v Slovenj Gradcu in dvoboj s Celjem doma. Absolutno pa bi na prvo mesto postavil gostovanje v Kopru. Vedeli smo, da se ne smemo vrniti praznih rok. Odigrali smo super tekmo, bili smo zelo blizu zmage, ampak s tem z rezultatom moramo biti zadovoljni. Večji del tekme smo bili v prednosti, mislim, da smo pokazali več, toda na koncu smo trepetali za točko. V tem dvoboju smo pokazali, da ima ekipa Gorenja velik in čvrst značaj.
Kje je poudarek v januarskem delu priprav?
Gre za klasično polnjenje baterij pred nadaljevanjem sezone, a po drugi strani v rokometnih segmentih ne uvajamo nobenih novosti v procesu treninga. Zahtevali bomo še bolj odločno in kompaktno igro v obrambi. Pilimo posamezne detajle v prehodih v protinapad ter pri igri v napadu. Trenutno je največji poudarek na vračanju. Mislim, da imamo tu še ogromne rezerve. Doseči moramo stanje, da bo tek nazaj takoj po izgubljeni žogi postal avtomatizem, tako bomo v stanju preprečiti protinapade nasprotnika, oziroma postaviti celotno obrambo pred njegovim prvim naletom.
V mesecu februarju vas čaka peklenski ritem, takoj boste morali ujeti formo?
Res je. Igramo 6 tekem zapored v ritmu sreda – sobota, vmes tudi pokal EHF. Vsekakor bomo že od prvih tekem dalje morali hitro tempirati formo, kajti 14. in 21. februarja igramo v pokalu EHF z Debreconm, ki je vse prej kot lahek nasprotnik. Vemo, da gre za kakovostno ekipo, ki spada v vrh madžarskega rokometa. Imeli bomo sveže podatke o njih ter se tudi ustrezno pripravili, toda do takrat je še veliko časa. Ker si tekme hitro sledijo, razmišljamo samo o vsakem naslednjem nasprotniku in tako se tudi pripravljamo. Verjamem, da bomo nadaljevanje pričakali v dobri formi.
tekst: Mitja Gavriloski
foto: Rokometni klub Gorenje
