Tokrat vam predstavljamo Urbana Marinka, ki bo v scenskem oratoriju Requiem na glasbo Gabriela Fauréja v skladbi Elegija za violončelo in orkester, op. 24, nastopil kot solist.
Glasbeno šolo ste začeli obiskovati pri osmih letih in za svoj instrument takoj izbrali čelo. Kako to?
Kdo bi mogel splesti niti otroških spominov v nepotvorjeno zgodbo! Skušnjava, da bi včerajšnjim odločitvam dali današnji pomen, izkrivlja resnico, čeprav pripovedi nadeva vabljivo romantično patino. Naj torej ostane, kot je bilo: čista otroška želja, brez razlage in razloga. Tudi pozneje – ne pomnim dneva, ko bi si rekel: včeraj še nisem tako mislil, danes pa vem, čelist bom. Največje odločitve v življenju nas prevzamejo počasi in neopazno, v globini jih nosimo davno preden jih lahko razumsko
prepoznamo.
Opišem lahko tako le zunanje spodbude. V začetku sem imel resnično dobro učiteljico, takšno pravo, z velikim srcem, ki je imela nekakšno magično sposobnost, da je ob resnem delu v otroškem srcu ohranila prvi naivni elan. Te čarovnije nisem več srečal nikdar pozneje. Učiteljici je ime Ksenija Trotovšek Brlek in je dolgoletna članica orkestra SNG Opera in balet Ljubljana. V zadnjem letniku študija v Ljubljani pa sem se udeležil seminarja pri profesorju Giovanniju Gnocchiju in se na podlagi njegove spodbude odpravil na sprejemne izpite na akademijo Mozarteum. Salzburg je za skoraj sedem let postal moj drugi dom, v tem času sem končal dodiplomski in podiplomski študij čela ter dobil prve profesionalne izkušnje.
Vas ni mikalo, da bi ostali v Mozartovem mestu, ki živi za klasično glasbo?
Mesto je zelo prijetno in res je, da se vse vrti okoli klasične glasbe. Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, pri tem mislim tako na obdobje študija kot na čas, ko sem igral v tamkajšnjih orkestrih Philharmonie Salzburg in Mozarteumorchester Salzburg. Kljub vsemu je bila Slovenija zame vedno na posebnem mestu. Kadarkoli sem imel možnost, da sem kot substitut igral v katerem izmed slovenskih orkestrov, sem znova in znova navdušen ugotavljal, koliko kvalitete premoremo! Je pa v glasbenem
svetu beseda »načrt« skoraj tujka. Zadnja avdicija za stalno mesto violončelista v našem orkestru je bila več kot 20 let pred mojo! Ko se torej pojavi takšna priložnost, jo preprosto izkoristiš! Neizmerno sem vesel, da sem postal del tega orkestra. Dobro se počutim, kolektiv je prijeten, glasba, ki jo igramo, mi je všeč in občutek imam, da sem se tukaj res našel. Seveda pa z veseljem nastopam tudi zunaj naše hiše, če je le priložnost in čas. Rad namreč igram v različnih zasedbah, še posebej
pri srcu pa mi je komorna glasba.
Kaj pa najraje poslušate, če lahko izbirate?
Najraje simfonično glasbo pa tudi opero, saj zelo občudujem glas kot prvinski instrument. Poleg tega pa sem, kar je značilno za mnoge glasbenike – rad tudi v popolni tišini.
V Operi pravkar pripravljate scenski oratorij Requiem na glasbo Gabriela Fauréja, pri čemer bo za vas najpomembnejši del večera gotovo skladba Elegija za violončelo in orkester, op. 24, v kateri boste nastopili kot solist. Ste skladbo morda igrali že kdaj prej?
Davno tega, v nižji glasbeni šoli. Moja profesorica je bila namreč že takrat prepričana, da je to skladba zame, čeprav je bila v danem trenutku morda zelo zahtevna. Zanimivo je opaziti, kako sem se je lotil danes – po petnajstih letih jo igram na povsem drugačen način. Pri poustvarjanju glasbe so namreč zelo pomembne izkušnje. Z leti se v človeku nabere toliko nekega bogastva, ki vpliva na interpretacijo!
Kaj je za vas drugače, če igrate z orkestrom ali le s klavirjem oziroma solo? Kako med igranjem slišite instrumente v orkestru, vsakega posebej, kot celoto?
Zelo rad imam vse naštete oblike igranja. Zdi se mi, da v samem bistvu zame ni velike razlike, s kakšno spremljavo igram. Glasba je vselej neka vrsta komunikacije, ki zahteva zelo veliko poslušanja med vsemi sodelujočimi. Igranje z orkestrom je kot pogovor, nekdo nekaj reče, drugi se odzove, tretji nekaj doda. Znotraj okvirov predloženega notnega gradiva se tako odvija spontana improvizacija, ki jo vodi dirigent. Prav on je tisti – če je seveda dober –, ki iz izvajalcev izvabi najboljše.
Koliko med igranjem razmišljate o tehnični izvedbi in koliko vas vodi intuicija?
V trenutku izvedbe se prepustim intuiciji, ki pa temelji na neskončnem številu ur vaje. A tudi ta proces poglobljenega obrtniškega dela je od korenin naprej usmerjen v to, da bi postal intuitiven. Vaja je pravzaprav točno to: proces ponotranjanja tehničnih prvin igranja, da postanejo popolnoma intuitivno orodje, na tak način, kot je glas del pevca. Cilj glasbenikov je, da naš instrument postane del našega podzavestnega mehanizma, s katerim potem v danem trenutku svobodno razpolagamo in
intuitivno ustvarjamo.
Kako pomemben je v tem procesu sam instrument? Ali vedno igrate le na enega ali jih menjate?
Običajno je, da ima glasbenik svoj instrument, jaz isti čelo uporabljam že od konca srednje šole in bo z mano tudi ostal, menjam samo strune in žimo na loku. Instrument je duša glasbenika in verjamem, da bi z drugim čelom igral drugače.
Je čelo fizično naporen instrument?
Kar zadeva držo telesa, je položaj med igranjem naraven. Je pa čelo velik in okoren, zato zahteva precej moči in spretnosti. Tudi ko ga prenašaš naokoli (smeh). Ko se gnetem na kakšnem avtobusu ali vlaku s kovčkom na hrbtu in sem v napoto sopotnikom in sebi, si včasih mislim, pa zakaj nisi raje izbral flavtice, ki jo spraviš v žep. Zaradi velikosti instrumenta imamo čelisti težave tudi na potovanjih z letalom. Violina in viola recimo še gresta med ročno prtljago, čelo pa je prevelik in bi
moral med tovorno prtljago, kjer bi se lahko poškodoval. Zato čelisti vedno kupimo dve letalski vozovnici, eno zase in eno za kovček, da ga imamo potem lahko pri sebi v potniški kabini.
Intervju je pripravila Kreativna baza
Foto: Foto Pauli
