Pogovarjali smo se z enim izmed najboljših mednarodnih inštruktorjev za potapljanje na vdih, difovcem in osebnim trenerjem, ter nedvomno daleč najboljšim inštruktorjem freedivinga v Sloveniji, s Tadejem Černošem, ki trenira prvake in Guinnessove rekorderje v potapljanju na vdih. Njegovi Inhale Blue tečaji in Blue Weeki, tečaji potapljanja na vdih za začetnike in napredne potapljače na Pagu in Silbi, pa so vsako leto zelo težko pričakovani, izjemna niso njegovi tečaji v Y-40.
V svetu športa ste dobro zapisani, saj ste eden izmed trenerjev z najbolj širokim znanjem pri nas. Na katerih področjih vse ste delali do zdaj?
Delal sem res na številnih področjih v športu ter z njim povezanim zdravstvom in rehabilitacijo, tako pri vrhunskih športnikih kot rekreativcih. Kot trener sem se udeležil Olimpijskih iger v Vancouvru in Sočiju. Kot kondicijski trener delujem že 24 let s številnimi športniki, kot terapevt in zunanji sodelavec pa sem sodeloval z mnogimi znanimi strokovnjaki na področju medicine, vključno s Soča rehabilitacijskim centrom.
Najbolj pa vas povezujejo s potapljanjem na vdih. Ste vodilni na tem področju pri nas. Po čem izstopate?
S potapljanjem na vdih sem povezan od mladih let, bolj specialno pa sem se začel ukvarjati pred 24 leti. Priključil sem se Apnea Akademiji, ki ima na tem področju pod vodstvom legendarnega Umberta Pelizzarija največ strokovnega znanja. 10 let sem se izobraževal pod njegovim okriljem, leta 2010 pa me je povabil v svoje vrste kot učitelja, edinega Slovenca, ki je kadarkoli poučeval v omenjeni akademiji, in to si štejem v veliko čast.
Pred leti ste ustanovili Inhale Blue, šolo potapljanja na vdih, ki uživa mednarodni ugled. Pravijo vam kar inštruktor inštruktorjev, mogoče zato, ker učite na najvišjem nivoju na tem področju?
Verjetno. Potapljanje na vdih je zelo kompleksen šport. Je mešanica dovršenih tehničnih vaj, ki se prepletajo s pravilnim psihološkim pristopom. V našem športu ne velja le "pritisni močneje in bo šlo," pri nas je potrebno, da um vodi telo in ga nadzoruje, to pa pod vodo včasih postane pravi izziv. Moja vloga je, da pri potapljaču prepoznam strahove, mu dam stabilnost, varnost, zaupanje. Želim, da v človeku razvijem pristen in ljubeč odnos z morjem. Da se vsakič na gladino vrne z nasmehom.
Kdaj ste se zaljubili v potapljanje na vdih in zakaj, glede na to, da ste vsestranski športnik in bi lahko bili uspešni na katerem koli področju?
V mladih letih sem se ukvarjal z mnogimi športi. Atletika, skok v daljino, smučanje in odbojka, kjer sem bil kapetan mladinske slovenske reprezentance. V kasnejših letih sem si zaželel nekaj bolj "nežnega" ali morda bolj "izzivalnega," zato sem se odločil za potapljanje na vdih.
Potapljanje na vdih je zadnja leta v velikem vzponu. Zakaj je temu tako?
Res je. Potapljanje na vdih je v hitrem vzponu. Ljudje si od nekdaj želijo raziskovanja pod vodo. Mnoge odvrne kakšna neprijetna izkušnja z morjem, ostale drži klic radovednosti in ti se odločijo, da poskusijo. Manjši pripravljenosti v preteklosti zagotovo pripisujem tudi neznanju na tem področju. V raziskavah je bil omenjen tudi film "Žrelo", ki nesmiselno prikazuje morskega psa kot grozečo nevarnost pod vodo. Ljudje nesmisel na televiziji povežejo s strahom in ta naredi svoje.
Nekateri bi potapljanje na vdih označili za nevaren šport, vi, ki ga dejansko živite, pa ste mnenja, da je to eden izmed najbolj antistresnih športov, ki se ga lahko nauči vsak, je tako?
Mnogi ljudje ta šport opredelijo kot suiciden. To je res velik nesmisel. Mi želimo na površje, da zajamemo zrak. Za nov potop. Za nova doživetja. Daljši čas pod vodo pa pomeni več sproščenosti. Če je ta nadzorovana in varna, nas pripelje do nepozabnih doživetij. Da, vsekakor se tega lahko v večji ali manjši meri nauči vsak.
Ko sva ravno pri antistresu... kako nam lahko tehnike potapljanja na vdih pomagajo pri premagovanju stresa in dobrobiti za življenje?
Tehnike dihanja, raztezanje dihalnih mišic, joga, mentalne tehnike sproščanja – vse to omogoči, da se naše telo temu primerno pozitivno odzove. Umiri se srčni utrip, zbistri se misel, izboljšajo se kardiovaskularne funkcije telesa, hormonska neravnovesja, izboljša se celostna sposobnost telesa. Zaradi izboljšanja izkoristka kisika v telesu so tudi vzdržljivejši v drugih športih in sposobnejši v službah, ker lahko kontroliramo stres.
Kako se sploh začeti potapljati?
Potapljati se lahko začnemo že zelo zgodaj. Že davno nazaj sem opazoval, kako se starši bojijo za svoje otroke, ko se začnejo spoznavati z globino morja. Starši sicer lahko preprečijo otroku potapljanje in raziskovanje morja zaradi strahu pred tem, da bo šlo kaj narobe, vendar je to nesmiselno. Ustanovil sem svojo potapljaško šolo, ki s pravilnimi pedagoškimi pristopi uči mlade potapljanja na vdih. Sedaj imam tabore za otroke na Silbi in Pagu. Starši so mirni, otroci pa navdušeni. Za
starejše imam ravno tako sistematičen pristop. Skupine učim dihalnih tehnik in tehnik izenačevanja pritiska v Ljubljani na delavnicah. Vsak mesec pa odpeljem skupino tudi v globok termalni bazen v Italiji, poleti na tabor potapljanja na Pag. Potapljati se je treba varno. Vedno v parih. To je pravilo.
Pravijo, da je potapljanje z jeklenko za tiste, ki radi raziskujejo podvodni svet, potapljanje na vdih pa za tiste, ki radi raziskujejo sebe. Kaj je v resnici največja razlika med "scuba" in "freedivingom"?
Da, potapljanje na vdih je vstop v svet sebe. Svojih globin. Svojih strahov. Je izziv za vsakogar, pa ne govorim o doseganju globine v metrih. Ta pride sama od sebe. Globine v nas samih nas presenetijo. Razgalijo.
Kaj bi odgovorili človeku, ki bo rekel: "Potapljanje na vdih ni zame, jaz ne morem držati diha pod vodo niti 15 sekund..."?
Menim, da je to strah pred seboj. Morda pred novim izzivom ali pred tem, česar se boji, da bo našel v sebi. Drugega vzroka ne vidim.
Ste mnenja, da ljudje še vedno ne razumejo, kaj je potapljanje na vdih v resnici in je pri nekaterih napačno razumljeno, sploh ker ga v nekaterih filmih in dokumentarnih napačno prikazujejo?
Tako je. Kot sem omenil že prej, lahko film prikaže vsebino, ki še zdaleč ni realna. Režiserji želijo gledanost. Realnost mnogokrat ni zanimiva. Pod vodo je svet, ki ga človek še vedno ne pozna dobro, zato je moja želja, da se snemajo filmi, ki prikazujejo podvodni svet z vso lepoto, ki smo jo deležni mi potapljači.
Treba je ločiti med tekmovalnim potapljanjem na vdih, ki ni za vsakogar, in rekreativnim potapljanjem na vdih, kjer se uživa v odkrivanju lepote podvodnega sveta. Se vam zdi, da se premalo zavedamo te razlike?
Gotovo je tako. Večina ljudi takoj pomisli, da je treba na vdih potopiti 50, 100 metrov in podobno. Sploh ni res. Rekreativno potapljanje na vdih je najlepši in za človeka najprijetnejši stik z morjem. Kot bi se vrnil nazaj k naravi. K sebi.
Ste v preteklosti odkrili koga, za katerega ste vedeli, da ima potencial za svetovni vrh, a je to iz različnih razlogov ostalo le pri potencialu?
Vsak ima potencial, vsak dosega svoj vrh v danem trenutku. Če to vrh za nekoga, je to njegov svetovni rekord. Menim, da vsak posameznik lahko postane najboljša verzija sebe, ne glede na število metrov ali dolžino apneje, ki jo zmore.
Včasih smo za pripravo na potop in lažje premagovanje globine uporabljali metode, ki se danes smatrajo kot napačne. Kaj je še najbolj zmotno prepričanje pri potapljanju na vdih?
Teh metod je ogromno. Opažam, da mnogi vaditelji potapljanja na vdih uporabljajo napačne dihalne tehnike, tehnike sproščanja. Mnogokrat si s tem lahko naredimo škodo, če tehnik ne izvajamo pravilno. Pri nas učimo pravilne tehnike s tehničnega, mentalnega in varnostnega vidika.
Vaši tečaji so vsako leto bolj obiskani, zlasti Blue Week.
Letošnje poletje poteka že 10. sezona Blue Weekov, ki jih prirejam v sodelovanju z najboljšimi inštruktorji potapljanja na vdih iz Apnea Academy. Blue Week velja za najbolj prepoznaven dogodek na področju potapljanja na vdih v Sloveniji in širše, saj ga obiskujejo potapljači z vseh koncev sveta.
Na vaših tečajih sodeluje kar nekaj Guinnessovih rekorderjev. Je to največje priznanje za vas kot trenerja?
Vsekakor. Gre za veliko priznanje. Še posebej, ko te pokličejo iz Brazilije, Irana, Švedske, Rusije, Madžarske, Belgije, da bi jih treniral. Mislim, da gre za moj profesionalen in korekten odnos do udeležencev tečajev. In za varnost. Pomembno je, da potapljači zaupajo inštruktorju, s katerim delajo.
Na vaše tečaje prihajajo tudi potapljači iz tujine. Verjetno je kar nekaj takih, ki se vsako leto vračajo?
Zagotovo. Veliko jih pride vsako leto. Nekateri pridejo dvakrat, trikrat letno. Enostavno, želijo se potapljati z nami. Varnost in sproščenost sta naš ključ. Potapljanje pod vodo mora biti zabavno, zato udeležencem ne dovolimo, da bi se pretirano naprezali.
Kje ste se potapljali do sedaj? Je kakšna lokacija, ki bi jo še posebej priporočali ljubiteljem podvodnega sveta?
Uf, težko rečem. Potapljal sem se v mnogih koncih sveta. Tudi na najlepših lokacijah, kot so Polinezija, Havaji, Maldivi, Bahami, ... a vedno se z največjim veseljem vračam na Silbo. Neokrnjena narava in energija sta tisti, ki me navdihujeta. Še posebej bi rad priporočil Jadransko morje, ki je polno skritih kotičkov, kjer je podvodni svet izjemen.
Po novem tudi testirate karbonske plavuti.
S podjetjem Kraken Planet, ki razvija vrhunske plavuti za potapljanje, smo letos veliko časa preživeli skupaj, ker sem testiral njihove plavuti in sem navdušen. Veselim se dolgoročnega sodelovanja z njimi, saj nas v prihodnosti čaka veliko izjemnih skupnih projektov.
Kje vas lahko najdejo tisti, ki jih zanima več o vašem delu?
Vabljeni na našo spletno stran www.inhaleblue.com, kjer najdete vse informacije o tečajih in terminih. Se vidimo tudi na socialnih omrežjih ali pod gladino!
Intervju je pripravila Kaly Kolonič.
