11. 6. 2026 - Po velikem uspehu gledališke predstave Dca – jevih 7, sem se odločil režiserki in tekstopiski Nini Kosmač zastaviti nekaj vprašanj v zvezi z njenim ustvarjalnim procesom.
Vsaka dva meseca občinstvu ponudite novo predstavo v sklopu DCA Zalog. To je tempo, ki bi marsikoga prestrašil. Kje vedno znova najdete navdih za novo zgodbo?
Ustvarjalcem nam je lahko vsaka nepomembna banalna malenkost kot na primer razpoka v asfaltu ali odvržen star televizor v navdih. Morda pa je urjenje možganov podobno urjenju telesa pri vrhunskih športnikih, ki dosegajo vedno boljše rezultate po vsaki novi tekmi.
Pri svojih projektih nastopate v več vlogah hkrati – pišete besedilo, skrbite za dramaturgijo in predstavo tudi režirate. Katera od teh vlog vam je najbližje in katera vas najbolj izziva?
Vsaka posebej in vse hkrati.
Ko začnete ustvarjati novo predstavo, ali že od začetka veste, kaj želite povedati, ali sporočilo nastane šele skozi proces dela?
Koncept in sporočilo sta v mojem primeru zasnovana že na začetku.
Vaše predstave pogosto izhajajo iz vsakdanjih življenjskih situacij. Zakaj menite, da prav te zgodbe najbolj nagovorijo občinstvo?
Verjamem, da razen redkih izjem, se ljudje podobno odzovemo na preproste vsakodnevne življenjske izzive.
Kako se ideja na papirju spremeni, ko jo prvič postavite na oder? Vas igralci in sodelavci pogosto presenetijo z rešitvami, na katere sami ne bi pomislili?
Seveda, več parov oči več vidi. V zadnji predstavi je nastopalo osem igralk in en igralec.
Ali pri izbiri tem razmišljate predvsem o tem, kaj želite povedati sami, ali tudi o tem, kaj bi v določenem trenutku potrebovalo občinstvo?
Težko je ugoditi željam občinstva, publika je raznolika in pa dejansko se ne da predvideti izida katerekoli predstave.
Katera predstava, ki ste jo ustvarili v zadnjih letih, vam je ostala najbolj pri srcu in zakaj?
Zadnja.
Se vam je že zgodilo, da je občinstvo predstavo razumelo povsem drugače, kot ste jo vi zamislili? Kako ste to sprejeli?
Občinstvo ima vedno prav.
Kot dramaturginja veliko razmišljate o strukturi zgodbe. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar gledalca zadrži v zgodbi od začetka do konca?
Ritem je izjemno pomemben tako pri glasbi, v gledališču, plesu ali dinamični vožnji z avtomobilom.
V času hitrih digitalnih vsebin gledališče ostaja prostor srečanja. Kaj lahko gledališče danes ponudi, česar drugi mediji ne morejo?
Neposredni stik med občinstvom in nastopajočimi.
Kako se je vaše ustvarjanje skozi leta spremenilo? Kaj danes počnete drugače kot na začetku svoje poti?
Marsikaj, vaja dela mojstra.
Kaj vas pri delu z igralci najbolj navdušuje?
Čustva in emocije.
Koliko prostora med vajami namenjate improvizaciji in koliko vztrajate pri zapisani predlogi?
Dopuščam 20 procentno improvizacijo, za razliko od mnogih mojih vzornikov. Verjamem, da so spontana čustva pri igralcih bolj zanimiva od zapisane predloge. Marlon Brando je primer igralskega genija, ki je nenehno improviziral pred filmskimi kamerami.
Če bi morali svoje ustvarjanje opisati s tremi besedami, katere bi izbrali?
Strah, trema in vztrajnost.
Kaj vam pomeni trenutek premiere – olajšanje, vznemirjenje ali začetek novega poglavja?
Vse omenjeno.
Po številnih predstavah in projektih: kaj vas še vedno žene, da znova začnete od praznega lista papirja?
Morda to, da verjamem, da je življenje veliko bolj zanimivo in abstraktno od vsake gledališke predstave.
In za konec – kaj pripravljate v prihodnjih mesecih in kaj lahko občinstvo pričakuje od vaših novih predstav?
Želim si, da bi občinstvo odmislilo skrbi in se zabavalo.
Tekst in foto: Marko Miklavc
