7. 7. 2025 - V tokratnem intervjuju nastopa pisateljica, pesnica, svetovljanka in režiserka Nina Kosmač iz Ljubljane. Predstavili bomo njeno zanimivo življenje in delo.
Ali sta jutranja kavica in zajtrk že za vami?
Seveda, jutranja kavica s ščepcem cimeta je že za mano – jutranji obred za dušo. Večino življenja sem bila nočna ptica, zadnja leta pa se presenetljivo preobražam v jutranjo. Verjetno gre za evolucijsko prilagoditev staranju – ali pa sem zgolj podlegla čarom sončnih vzhodov.
Ali se spreminjamo?
Seveda, leta naredijo svoje.
Ne moremo mimo dejstva, da ste vnukinja znamenitega pisatelja Cirila Kosmača. Kako se ga spominjate? Kako ste ga klicali – in on vas?
Moj dedek Ciril je bil srčen in topel človek, ki je vedno govoril v pravilni knjižni slovenščini – zame pa je imel prav posebno ime: »čečica«, iz domačega narečja. Mi smo ga klicali Oka. Do smrti ga bom nosila v srcu – bil je izjemen človek in čudovit dedek. Vozil me je naokrog s svojim starim Amijem, najraje pa sva v tišini opazovala svetilnike. Skupaj sva plavala pri Solinah v Portorožu, nabirala fige, jagode in paradižnike na vrtu. Moje otroštvo, razpeto med portoroško provansalsko hišo,
kjer je gospodoval moj dedek in italijanskim vrtec, je bilo kot iz razglednice – obsijano s soncem in brezskrbno.
Kot otrok ste živeli v številnih državah. Katera vas je najbolj zaznamovala?
Uf, težko izberem eno! Vsaka država mi je pustila svoj pečat, a Brazilija – kjer sem preživela del otroštva – je bila čista eksplozija barv, vonjev in ritmov. Rim me je prevzel z arhitekturo in testeninami, čeprav sem imela občutek, da je tamkajšnji zrak nekoliko pretopel in zadušljiv? San Remo ima čudovito promenado Vasco, a sem bila šokirana nad majhnostjo znamenitega teatra Ariston. V Marbelli sem kot najstnica prvič videla Princea na koncertu – še danes čutim vznemirjenje ob misli na ta
koncert in Maddonin. Monte Carlo pa me je naučil, da je včasih neko okolje nefleksibilno. Moji trije prijatelji niso prišli v diskoteko Jimmys, ker niso zadeli pravega dress-coda. V Limi me je dušil vonj po ribji moki, a plaža Tišina in črte v Nazci so kot iz drugega sveta. Kolumbijska vallenato glasba, španska živahnost, opice na Gibraltarju, Alhambra, Pariz, polo turnirji v Sotograndu, jug Francije in vonj po sivki,… spreminjajoče barve neba v Litvi, Rdeči trg v Moskvi, Beograjski
kavalirji... težko bi se odločila. Lahko pa bi živela mesece na katerem koli Karibskem otoku. Cel svet je prečudovit, tudi s svojimi sencami.
Koliko jezikov govorite?
Točno število je skrivnost, ker tega znanja nikoli nisem uspela konkretno unovčiti. Ampak ja, sem poliglotka.
Veliko vaših del je nastalo v španščini. O čem najraje pišete?
Moja poezija in proza sta življenjski – teme se raztezajo od osamljenosti in nostalgije do absurda vsakdana. Pišem, o čemer me zagrabi. Včasih nežno, včasih z agresijo, drugič s solzami v očeh in tesnobo v srcu...
Od leta 2017 živite v Sloveniji. Zakaj vrnitev? Kje živite?
Kot mnogo drugih sem se vrnila domov, da bi življenje sklenila tam, kjer se je začelo – v Ljubljani. Rojstno mesto ima svojo težo, in včasih najbolj oddaljena pot vodi ravno domov.
Katera dela ste izdali v slovenščini?
Moj družbeni roman Utvare se dogaja v švicarskih internatih – je zgodba o iluzijah, mladosti in prestižu. Izšla je tudi pesniška zbirka Mi z zvezanimi očmi, ki bi jo lahko označila za udarno.
Nam lahko malo podrobneje predstavite vaša dela v slovenščini?
Seveda. Utvare tematizirajo življenje mladih v tujih internatih, razpoke v idealiziranem sistemu in notranji svet dekleta, ki se bori z realnostjo. Mi z zvezanimi očmi pa je zbirka pesmi, v kateri se sprehajam skozi osebne občutke nemoči. Je zelo intimna.
Po spletu kroži, da po videzu radi izstopate. Še vedno drži?
Upam, da ne izstopam po oblačilih – vedno se oblačim glede na priložnost in vreme. Me pa nikoli ne boste ujeli v večerni obleki ob sedmih zjutraj – razen, če je bila noč res dolga! Obstajajo jutranja, popoldanska, večerna in športna oblačila – to je moje modno pravilo.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Je v pripravi kaj novega?
Trenutno imam pripravljeno zbirko kratkih zgodb, ki jo želim izdati, a letos to najverjetneje še ne bo šlo. Poleg tega delam na dveh scenarijih z različnima tematikama, hkrati pa z ekipo vadimo za nastop 30. septembra v Cankarjevem domu.
Intervju je pripravila Katjuša Grof Štih iz radia Prlek (88.9 FM)
Foto: Marko Miklavc
