25. 2. 2026 - V svetu, kjer se pogosto skrivamo za maskami, Nina Kosmač izbira resnico. Čeprav njen priimek v slovenskem kulturnem prostoru odzvanja z določeno težo, sama stopa po lastni, neustrašni poti. V zadnjem letu je svojemu imenu dodala naziva režiserke in dramaturginje, s svojo skupino Vžigalice v DCA Zalog pa dokazuje, da umetniški ogenj ne pozna let. Nina je ustvarjalka, ki si upa – na oder stopiti v moški opravi, brez ličil, ali pa skozi interpretacijo Menarta razgaliti najgloblja človeška čustva. V pogovoru nam razkriva, kako s pomočjo poezije krmari med tragikomedijo vsakdana, zakaj verjame v moč skupnega ustvarjanja in kje najde adrenalin, ki ji ‘poganja kri po žilah’.
Nina, v zadnjem letu ste svojemu imenu dodali še naziva režiserka in dramaturginja. Se je ta nova kreativna energija v vas rodila iz nuje ali pa je nekje v globini samo potrpežljivo čakala, da pride pravi čas?
Na začetku sem bila skeptična in zelo negotova, sploh glede režije. Postala sem dramaturginja in režiserka po zaslugi Andreje, vodje DCA Zalog. Načeloma tekmujem izključno sama s seboj in sem ta izziv posledično tudi sprejela, čeprav resnici na ljubo sem v mladosti mnogokrat stala na odrskih deskah in v zakulisju amaterskih teatrov. Torej nisem čisto brez izkušenj. (smeh) Od nekdaj sem občudovala Tenesseja Williamsa. Sicer pa je trenutno vsesplošni svetovni trend, da veliko ustvarjalcev
posveča svoj čas različnim umetniškim oblikam izražanja.
Skupina Vžigalice DCA Zalog pod vašim vodstvom dobesedno žari. Kje najdete to neverjetno kemijo s temi damami, ki na odru brez sramu recitirajo celo Prešernove žgečkljive in erotične verze?
Pohvalim se lahko z izvrstno igralsko zasedbo, brez katere bi bilo moje delo popolnoma nevredno in brezplodno.
Na zadnji predstavi ste na oder stopili v moški opravi, brez kančka ličil, s spetimi lasmi in se pošalili na svoj račun. Koliko poguma je potrebnega, da se ženska danes popolnoma razgali in odvrže masko glamurja v zameno za pravo umetniško resnico?
Za vsakdanje in vsakodnevno preživetje in življenje vseh nas je nujno potreben pogum.
Biti ‘Kosmačeva’ v slovenskem kulturnem prostoru nosi določeno težo. Čutite ob tem odgovornost do priimka ali pa vam prav ta močna identiteta daje krila, da si upate več kot drugi?
Glede na to, da sem odraščala in preživela večino življenja v tujini, kjer je priimek Kosmač nepoznan in pa zaradi osebne skromnosti vseh mojih družinskih članov med drugim tudi mojega dedka Cirila, dejansko ne teže niti odgovornosti nisem čutila, kar pa ne pomeni, da nisem ponosna na svoje prednike v poklicnem in pa predvsem tudi v osebnem življenju. Odrska oziroma umetniška persona je mnogokrat pravo nasprotje tega, kakršen je v resnici človek v družinskem okolju. Po mojem mnenju je
skorajda vsak, ki ga imenujejo umetnik načeloma predrzen.
Gledalce ste sezuli s svojo interpretacijo Menartove ‘Stare pesmi’, kjer ste na koncu klečali in jokali za izgubljeno ljubeznijo – brez trohice patetike. Od kod ste črpali ta čustva? Je bila to le igra ali košček vaše lastne zgodbe?
Verjamem, da mora vsak dober igralec črpati čustva iz svoje notranjosti in / ali izkušenj. V kolikor bi omenjali tehnike igranja mi je pri srcu Metoda Stanislavsky, kjer se igralec poistoveti in vživi v celoti v vlogo in je ne samo ponazarja kot pri Brechtu, katerega epsko ‘Opero za tri groše’ iskreno cenim.
Vaš skeč ‘Neizbežni povratek’ govori o razposajenih damah v zrelih letih in možu, ki ne razume navdušenja nad dogajanjem v dnevnih centrih. Se vam zdi, da družba še vedno premalo ceni vitalnost in ustvarjalni ogenj ljudi v tretjem življenjskem obdobju?
Žal starizem še obstaja.
Skozi scenarije poudarjate pogum slovenskih pesnikov – od Prešerna do Menarta. Kateri izmed njih vam v težkih trenutkih šepeta najboljše nasvete?
Prešernova knjižica poezij je z menoj prepotovala velik del sveta, Kosovela pa preprosto obožujem.
Pravijo, da režiserji tu in tam ‘mučijo’ svoje igralce, vi pa ste svoje dame pripravili do tega, da žanjejo stoječe ovacije. Kakšna ‘šefica’ ste v dvorani za vaje – ste bolj strogi ali največja zaupnica?
Na to vprašanje bi morali odgovoriti igralci skupine Vžigalice. Sicer pa, režiser Fritz Lang, ki je eden izmed mojih vzornikov, je veljal za perfekcionista, a je bil sadističen do svojih igralcev. Upam, da ni imel prevelikega vpliva name. (smeh, šalim se …)
Ob prazniku žena postavljate novo avtorsko veselo igro. Je ta nenehni ustvarjalni pritisk vaš adrenalin ali včasih zvečer samo strmite v prazen list papirja in upate na obisk muze?
Misel na občutke, smeh in aplavz publike je kot pri Antonin Artaudovem gledališču krutosti zame skorajda nekaj prvinskega, kar mi neprestano poganja kri po žilah.
Kaj je tisto, kar Vžigalice zaneti v vas? Je to tisti trenutek, ko vidite gospo Marto v meščanski obleki iz 19. stoletja, ali ko gospa Vlasta s svojo mimiko spravi celo dvorano v smeh?
Igralci skupine Vžigalice žarijo od čarobnega umetniškega ognja, ki ga imajo v sebi in s tem zanetijo občinstvo in ga hipnotizirajo.
Vaše delo v Zalogu se zdi kot nekakšna terapevtska skupnost, kjer se brišejo meje med generacijami. Verjamete, da lahko lokalni oder spremeni človekovo življenje bolj kot katera koli knjiga za samopomoč?
Bolj mi je blizu pregovor: “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.”
Nina, če bi morali napisati scenarij za lastno življenje, bi bila to drama z močnim zapletom ali vesela igra, ki se vedno konča z gromkim aplavzom?
Verjamem, da ima vsako človeško življenje elemente tragedije, komedije in farse. Scenarij mojega osebnega življenja bi spadal v običajno tragikomedijo brez bučnega aplavza.
Intervju je pripravil Alesh Maatko
Foto: Marko Miklavc
