23. 4. 2025 - Intervju s svetovljanko, pesnico in pisateljico, ki se je pred kratkim predstavila tudi kot uspešna dramaturginja in režiserka veseloigre Divji prostovoljci. Tokrat nas je zanimalo predvsem to, kdo je Nina Kosmač?
Življenje Nine Kosmač, sicer vnukinje slovenskega pisatelja Cirila Kosmača, je zaznamovano s svetovljanstvom in neusahljivo ljubeznijo do literature in proze, ker je že v zelo rosnih letih skupaj s starši zapustila Slovenijo in ob tem živela v Braziliji in Peruju, kasneje pa še v Švici, Franciji, Italiji, v ZDA (New York), največji del svojega življenja pa je namenila življenju v Španiji, od koder se je pred časom vrnila v Slovenijo. Pred nekaj leti je izdala svoj prvi roman v slovenščini z naslovom Utvare, ki se mu je kasneje pridružila še pri ljubiteljih poezije odlično sprejeta knjižica poezije z naslovom Mi z zvezanimi očmi, ki je opremljena z ilustracijami svetovno znanega španskega koreografa (Rafael Amargo), v zadnjem času pa se ukvarja tudi z dramaturgijo in režiranjem na gledaliških odrskih deskah v sklopu dramskega krožka DCA Zalog , kjer je ustanovila svojo gledališko skupino amaterskih igralcev, ime skupine je Vžigalice. Njihova nedavno izvedena veseloigra z naslovom Divji prostovoljci, za katero je napisala tudi scenarij, je bila pri občinstvu in stroki sprejeta zelo dobro, posledično si jo bodo lahko ogledali tudi obiskovalci letošnjega festivala Igraj se z mano, ki se bo odvijal 30. maja v Ljubljani, kasneje pa tudi obiskovalci podobne prireditve v Mariboru.
Kako te je zaznamovalo svetovljanstvo?
Svetovljanstvo? Kakšna pompozna beseda! Svetovljani z mojega stališča nikoli niso naduti, kajti ne marajo pompoznih besed in dejanj. Verjamem, da te svetovljanstvo nauči osebne skromnosti in postavljanja pomembnih življenjskih prioritet. Spoznavanje drugih kultur ti lahko da prekomerno dozo tolerance, spoštovanja in razumevanje drugačnosti. Ljudje se premalokrat zavedamo, da vsaka stvar terja svoj davek. Cena, ki jo mora plačati vsak svetovljan, za to kar je ali predstavlja, je izjemno
visoka. Svetovljani znajo biti glede na moje izkušnje z njimi, dokaj nejeverna, nezaupljiva bitja, ki so hkrati naivna, kajti verjamejo v nemogoče in neverjetne stvari.
Kako je nate vplival tvoj slavni dedek, s katerim si preživela del otroštva?
Cenim ga kot pisatelja in njegovemu Tantadruju, nisem in morda nikoli ne bom dorasla. Predvsem pa nanj gledam kot dedka..
Je pisanje proze in literature nekaj kar te še vedno zelo izpolnjuje?
Seveda!
Kje bi živela, če bi za to obstajala možnost?
Zadovoljna sem z življenjem v Sloveniji, čeprav znam biti kritična tudi do domovine. Nič ni popolno!
Katere kraje in mesta bi želela ponovno ali pa prvič obiskati?
Želela bi si spoznati Afriko, Japonsko, Kitajsko in Indijo. Rade bi obiskala meni neznane nove destinacije kot na primer: Karači in Antigua in Barbuda. Vse dežele, države in kraji me privlačijo. Vse destinacije se mi zdijo v enaki meri zanimive.
Kakšna je tvoja dnevna rutina?
Zelo dolgočasna.
Obstaja seznam tvojih najljubših jedi in pijač?
V bistvu ne več. Nikoli se nisem zdravo prehranjevala. Od kar sem dopolnila 50 let sem vnesla več zelenjave in stročnic v svojo prehrano.
Katere barve so ti najbolj pri srcu, ker si znana tudi kot ljubiteljica ženske mode?
Ni mi všeč povezava Coco Chanell s Hitlerjem, vendar verjamem v čar enostavne črne obleke za vse priložnosti, ki jo je propagirala Coco. Bolj kot slepo sledenje modnim trendom, cenim udobje pri oblačilih. Mislim, da je osebna higiena bistvenega pomena. Večkrat niti ne opazim kako so ljudje oblečeni, kajti osredotočam se na njihove karakterne lastnosti, ne na zunanji videz. Ne nosim oblačil velikih modnih kreatorjev, vendar so ženski parfumi ena izmed mojih strasti. Parfum, ki sem ga nosila
trideset let ni več v prodaji.
Kakšen pa je tvoj glasbeni okus?
Obožujem vse vrste glasbe.
Spremljaš tudi filmsko umetnost, se morda vidiš tudi v vlogi filmske scenaristke?
Trenutno ne.
Kakšno vlogo ima tvoja družina v tvojem življenju?
Družina je steber družbe.
Imaš širok krog znancev, znank, prijateljev in prijateljic?
Niti ne. Največ imam znancev.
Imaš poleg ukvarjanja s pisanimi besedami še kakšen drug hobi?
Seveda, predvsem obiskovanje galerij in razstav. Ampak, ko bi le lahko, bi se posvečala kot pokojni Mario Vargas Llosa pisanju knjig deset ur na dan. To enostavno ni izvedljivo in tudi v mojem primeru nikoli ne bo. Llosa je prav tako dejal, da sta branje in pisanje zasvojenosti, ki se s starostjo stopnjujeta.
Kakšen se ti zdi odnos Slovencev in Slovenk do knjig, odnosno kako bi ocenila našo bralno kulturo?
Pod kritiko. Sem ena izmed redkih oseb, ki pobira izpred knjižnic in iz smetnjakov knjige. Vsi znanci, ki so se želeli znebiti knjig, so mi jih podarili. Uporabljam pametni telefon in umetno inteligenco na vsakodnevni bazi, vendarle ostajam zaljubljena v knjige, ki jih tudi zbiram.
Tvoji cilji in pričakovanja za prihodnost?
Čim več zdravja in miru.
Intervju je pripravil Marko Miklavc
