Lukas Zuschlag je izvrsten baletni plesalec, ki se zadnja leta vse pogosteje odločno podaja v koreografske vode. Tudi v prihajajočem scenskem oratoriju Requiem na glasbo Gabriela Fauréja se občinstvu ne bo predstavil na odru, temveč bo korake plesalcev narekoval iz ozadja kot koreograf.
Za vami je več kot dvajset let plodne plesne kariere. Kdaj ste se začeli spogledovati s koreografijo? Kako bi se danes predstavili, kot plesalec, koreograf ali kar kot oboje?
Pravzaprav sem plesalec, ki ga je od malega zanimala tudi koreografija. To sem počel že v šoli, tako sem med drugim pripravil zaključni polnočni performans ob zaključku srednje baletne šole, ki sem jo obiskoval v Avstriji. Tako da v koreografiji nisem novinec (smeh). Seveda mi pri tem zelo pomaga, da sem sam kot plesalec delal z vrsto koreografov in pri tem spoznal paleto različnih ustvarjalnih pristopov. Nekateri koreografi že vnaprej zelo natančno določijo vsak korak plesalcev, medtem ko
drugi delajo bolj na improvizaciji, če pogledamo le dva skrajna načina ustvarjanja.
Sam poskušam loviti oba pristopa, seveda pa je zelo odvisno od tega, kakšno predstavo delaš in s katerimi plesalci. Pri skupinskih koreografijah, kjer nastopa večje število plesalcev, je koreografija običajno pripravljena vnaprej, kadar delamo solo ali duet, pa uživam v tem, da plesalcem prepustim prostor za njihov lastni izraz. Tudi meni kot plesalcu veliko pomeni, zlasti kadar delamo izvirne koreografije, da ustvarjam v dialogu s koreografom. Prepričan sem, da na ta način nastanejo najlepše stvari.
Je tako tudi v Requiemu, kjer boste kot koreograf podpisali duet Mateje Železnik in Lukasa Baremana?
Zagotovo, oba sta izvrstna plesalca, ki sta se ujela tudi kot par, delo z njima pa predstavlja izjemno ustvarjalno izkušnjo. Tudi v Requiemu, kjer sta postavljena v nek nadrealni prostor, v katerem jima lahko kot koreograf prepuščam nemalo svobode. Naj še povem, da je zame posebej dragoceno delo z Matejo, s katero sodelujem že dolgo – ne le kot plesalec, v veliko pomoč mi je bila tudi pri mojem koreografskem razvoju. Naša koreografija v Requiemu se bo zaključila z njenim solo plesom, ki bo
prikazoval odhod v neko drugo resničnost. V tem je tudi nekaj simbolike, saj se Mateja iz Opere podaja na samostojno umetniško pot.
Prihodnje leto bo dvajset let, odkar ste se iz Celovca preselili v Ljubljano. Jo imate še vedno radi, kot ste nekoč rekli?
Po devetnajstih letih sem Ljubljani še vedno neomajno zvest. Obožujem to mesto in težko rečem, ali je to moj prvi ali drugi dom. Rad sem tu in rad grem v Celovec. Pa tudi drugam po svetu, zadnja leta sem precej potoval in gostoval po evropskih gledališčih.
Kot plesalec ali koreograf?
Predvsem kot koreograf. V prejšnji sezoni sem v Teatru Verdi v Trstu sodeloval pri predstavah Orfej in Evridika ter Netopir, obe koreografiji sem delal z našimi plesalci. Potem sem potoval na Češko, kjer sem na povabilo umetniškega direktorja narodnega gledališča v Ostravi pripravil koreografijo v opereti Prodana nevesta. Predstava je sicer nastala v koprodukciji z našo operno hišo. Ker so ravno imeli na sporedu Hrestača, sem v predstavi plesal kot gost. Veliko in res zelo rad pa delam tudi v
gledališču v Celovcu, ki je moj drugi umetniški dom.
Vse to poleg rednega dela v matični hiši. Najbrž je zelo naporno?
Zelo sem zadovoljen in hvaležen, da imam poleg dela v domači hiši možnost graditi tudi mednarodno koreografsko kariero. Res je zelo naporno, saj ob tem še veliko plešem, a priložnosti v tujini se odpirajo in kako bi jih zavrgel? Kdaj, če ne sedaj? Včasih sem po osem ali deset ur v operi, kar je seveda izjemno naporno. Toda zdaj to še zmorem.
Kako preklapljate med obema vlogama in sodelujete s soplesalci, ko prevzamete vlogo koreografa?
Prehajanje med delom plesalca in koreografa je zelo zahtevna naloga, zlasti, kadar se mora to zgoditi v enem dnevu. Ker mi je kot plesalcu zelo pomembno, da na vajah vlada dobro, ustvarjalno vzdušje, poskušam takšno razpoloženje ustvarjati tudi kot koreograf.
Vas bodo obiskovalci v letošnji sezoni lahko videli tudi na našem odru?
Seveda, plesal sem v Giselle, ki je že na sporedu, nastopil pa bom tudi na baletnem večeru Bolero, v predstavi Ssss…, ki jo je Edward Clug ustvaril na glasbo Frédérica Chopina, in v Obredju Renata Zanelle na glasbo Igorja Stravinskega. Tega se zelo veselim, po dolgem času bom plesal z Ano Klašnja. Po novembrski premieri Bolera nas decembra čaka Hrestač – Božična zgodba, ki našemu ansamblu, meni pa še posebej, veliko pomeni. Uprizarjamo ga namreč že več kot dvajset let in sam sem prav na
premieri Hrestača debitiral na ljubljanskem odru. Bilo mi je šele sedemnajst let in nastopil sem kot gost, šele pozneje sem v to operno in baletno hišo prišel za stalno.
Intervju je pripravila Kreativna baza
Foto: Darja Štravs Tisu
