James Norton je sodeloval pri bliskovitem začetku ene od zgodb o Grantchestru. »Bil sem tako vznemirjen,« se nasmehne igralec, ki v šestdelni seriji igra duhovnika-detektiva Sidneyja Chambersa iz petdesetih let prejšnjega stoletja. »Sidney steče v gorečo veličastno hišo, da bi rešil žensko, in dovolili so mi, da sam izvedem ta podvig, kar je bilo zelo zabavno. V pižami sem tekel skozi goreč hodnik in zdelo se mi je zelo resnično. Fantje, ki so skrbeli za posebne učinke, so neverjetni. Tam so bili več dni prej in stavbo pripravili za snemanje teh prizorov.«
Sidney je moški, ki se je boril v drugi svetovni vojni, obožuje ima jazz, preveč pije, pogosto pritegne pozornost žensk in je po naključju župnik vasi v Cambridgeshire.
»Dejstvo, da je župnik, ne vpliva na zelo običajno pot, na katero se je odpravil kot mladenič. Če kaj, so zato vse preizkušnje, ovire, odnosi, travme in skušnjave še bolj zanimive.«
James se je izobraževal na kolidžu Ampleforth v Severnem Yorkshiru, ki ga vodijo benediktinski menihi. Nadaljeval je s študijem teologije na Univerzi v Cambridgeu.
»To je bilo za to serijo zgolj srečno naključje. Medtem ko sem bil v Ampleforthu, sem se z akademskega vidika navdušil nad vero in zaradi tega sem študiral teologijo.
Mu diploma iz teologije v Cambridgeu, ki se nahaja tik ob Grantchestru, ni škodila, ko je prišel na avdicijo za vlogo?
Zdi se, kot da je na to zgodbo vplival božanski poseg. Ampak, ne, žal je bilo zelo vsakdanje. Vlogo mi je povsem običajno najprej predlagal moj agent, nato pa sem sledil normalnemu postopku avdicije. Srečno naključje je bilo le to, da sem študiral teologijo na Cambridgeu, o čemer sem potem lahko govoril na avdiciji. To je bila odlična iztočnica. Videlo se je, da so našpičili ušesa, ko sem jim povedal.
Sidney je na pravi strani zakona in je oseba, ki ji ljudje zaupajo. Ko se mu zazdi, da se je zgodil umor, se odpravi na policijsko postajo v Cambridgeu. Tam sreča sprva zaničljivega inšpektorja Geordieja Keatinga, ki ga igra Robson Green.
Popolnoma sta si različna in oba sta na začetku precej previdna drug do drugega. Potem pa zelo hitro spoznata, da sta drug drugemu lahko koristna. Sidney tako pozabi na svoje težave in rahlo dolgočasno življenja župnika. Geordie pa spozna, da lahko Sidney izve stvari tam, kjer policija ne more. Še posebej v tistih časih, ko je bil župnik v družbi zelo pomembna oseba. Sčasoma se splete prijateljstvo in postaneta tesna prijatelja; v pubu pijeta pivo in igrata backgammon, kar je bilo
zabavno snemati. Robson ne igra backgammona, jaz pa ga obožujem. Zato je kot Geordie Keating z velikim veseljem rekel: »Zmagal sem!«
Sidneyjino hišno pomočnico gospo Maguire igra Tessa Peake-Jones.
S Tesso sem lani sodeloval pri filmu Bonobo, tako da sva se že poznala. Tako ona kot Robson sta sama po sebi zvezdi, a sta vseeno zelo prizemljena. Sidney in gospa Maguire drug iz drugega izvabita vse najslabše. In vse najboljše. Pričkata se kot mati in sin. Pridejo pa trenutki neverjetne nežnosti, ko ugotovita, da sta si zelo naklonjena in se lahko zaneseta drug na drugega. Gre za čudovit odnos.
Začetni prizor Grantchestra prikaže Sidneyja in njegovo prijateljico Amando (Morven Christie), kako plavata v reki Cam.
Prizor smo snemali aprila in bilo je precej hladno. Vseeno pa sem užival, saj obožujem plavanje v naravi. Rad se kopam v jezerih in rekah. Bil sem čisto navdušen. Toda zaradi zavarovanja nisem smel izvesti Sidneyjevega potapljanja v reko. To je storil kaskader. Pri snemanju v reki sem zelo užival in to je odličen začetek serije.
Sidneyja obdaja senca žalosti in osamljenosti, ki se razblini, ko je z Amando.
Zaradi vojnih izkušenj se spopada z depresijo. Njegovo delo v vasi in nenehne dolžnosti, ki jih opravlja kot župnik, so način, da ne razmišlja o tem. Sidney in Amanda sta, ko sta skupaj, zelo svobodna in nezapletena. Je tako svobodnega duha in mlada, sodobna ženska, ki ga osvobodi vseh življenjskih napetosti. Zato mu dobro dene.
V Sidneyjevem življenju se pojavi tudi mlada nemška vdova Hildegard (Pheline Roggan).
Ko se pojavi ona, med njima vsekakor zaiskri. Sidney ugotovi, da je Hildegard zelo drugačna kot Amanda in da ima popolnoma drugačno energijo. A tudi ona mu zelo prija. Pomiri ga. Mislim, da je naša scenaristka Daisy Coulam želela razdeliti občinstvo. Da si ne bi vsi želeli, da bi končal z eno ali drugo. Zato morajo obstajati tisti, ki navijajo za Amando in tisti, ki navijajo za Hildegard. Dobro vidijo v obeh odnosih.
Za Jamesa je bilo več akcije, ko je s Sidney in Hildegard snemal prizore vožnje s čolnom.
Ker sem hodil na Cambridge, obožujemo vožnje s čolni. Toda, kar zadeva zavarovanje, spet niso bili preveč navdušeni nad tem. Tam je bil igralec, ki je igral tipa, ki nam izposodi čoln. Zato sem mu šaljivo dejal: »Ko rečejo ‚cut‘, nas odveži.« In odrinil sem. To je bil zadnji posnetek dneva in slišal sem producenta, kako vpije: »Vrni se!«
To je vključevalo prihod črnega labradorca Dickensa kot Sidneyjevega spremljevalca.
Od tretjega leta starosti sem imela črno labradorko, ki ji je bilo ime Ella, in od takrat naprej nikoli nisem imel psa. Ko je prišel Dickens, sem se vrnil v otroštvo.
Motivacija ni bila težava tudi za Jamesovega očeta Hugha, ki ima navado nastopati kot stranski igralec v serijah svojega sina.
Moj oče se je pred kratkim upokojil kot učitelj in rad je statist. Najprej je nastopal v Death Comes to Pemberley in potem še v mojih zadnjih treh televizijskih nastopih. Vsi ostali člani moje družine so pokojni, zato sem zelo ponosen, ko povem, da imam njegove gene. V seriji Grantchester je nastopal kot mimoidoči pred policijsko postajo in v tridelni obleki je bil videti odlično. Vsa ekipa ga je klicala Papa Norton!
Sidney je župnik, ki pije viski, ne šerija.
Sidney ima svoje muhe. Pogosto prestopi mejo. Večina nas meni, da ljudje, ki so zelo verni, zase mislijo, da so brez napak in popolni. A pravzaprav sploh ni tako.
James pravi, da je bilo snemanje v resnični vasi Grantchester, vključno z župnijsko cerkvijo sv. Andreja in sv. Marije, izjemno zanimivo.
Grantchester je lep, a ni kot iz škatlice. Ohranjen je, kot je bil v tistem obdobju, je hkrati čudovit in čudaški. Vendar se tega ne zaveda.
Nekdanji canterburyjski nadškof Rowan Williams je imel govor v župnijski cerkvi teden dni preden ste tam začeli snemati Grantchester.
Slišal sem, da nam je dal svoj blagoslov. Morda se moramo prav Rowanu Williamsu zahvaliti, da je bilo celotno snemanje filma tako harmonično.
Njegov obisk je sovpadel z majsko upokojitvijo resničnega duhovnika v Grantchestru, Stuarta Mewsa, ki je dopolnil 70 let.
James se spominja: »Ravno se je upokojil, ko smo snemali. Tako me je veliko vaščanov napol resno spraševalo, ali bi razmislil o tem, da bi zares sprejel vlogo župnika. In napol resno sem si mislil: »Mogoče bi pa lahko, če se tole z igranjem ne izide.«
Intervju je pripravila Tavi Šifrer
