Sliši se neverjetno in za marsikoga tudi je. Hana Kotar žrtvuje kar nekaj noči, da ima lahko zjutraj pripravljene slaščice. Hana nam je zaupala, da je sestavine za svojo čokolado in sladolede izbirala eno leto, osnovno surovino za čokolado uvaža iz Belgije. Čokolado so preizkušali in ocenjevali vsi, njena družina, prijatelji in sošolci. Priznava, da je velika perfekcionistka in ji nikakor ni vseeno, kako so njene slaščice videti, okusiti, kakšno strukturo imajo in kako dišijo. Začetek njene zgodbe sega v čas, ko je bila še srednješolka in je komaj kot 18. letno dekle zagnala lastno slaščičarstvo. Danes ima šest zaposlenih, ki ji stojijo tesno ob strani. Njene izdelke lahko najdete pod blagovno znamko Mama Paula, ki jih je poimenovala po svoji babici.
Za peko slaščic vas je navdušila vaša babica. Kako je to izgledalo?
Skupaj smo živeli v hiši in sva bili pravi zaveznici. Mama Pavla je bila tista, ki je pekla najboljše slaščice, in me je naučila narediti ravno prav mehko in sladko potico ter zavitek, ki se kar stopi v ustih. Tudi zato sem tako vesela, da imajo moje slaščice okus po domačem. Želim si, da se tako ljudje počutijo tudi ob obisku moje kavarne, ki smo jo odprli pred petimi leti. To je bilo kmalu po smrti moje babice, ki bo tako živela večno.
Urili pa ste se tudi pri največjih svetovnih mojstrih. Kako vam je to uspevalo, saj ste bili še zelo mlado dekle?
Učila sem se pri kar nekaj tujih slaščičarjih, eden od njih je bil slavni Mario Di Costanza iz Napolija. Velikokrat je bilo videti res čudno. Bila sem deklica med samimi odraslimi na slaščičarski delavnici. A tako me je vse zanimalo, tako sem bila zavzeta, da se drugi udeleženci niso dolgo čudili, kako sem se znašla med njimi.
Poudarjate, da so vaše slaščice pristne. Sestavine ste iskali kar celo leto. Kakšne sestavine uporabljate?
Mleko za domači sladoled pridobivam iz kmetije v naši okolici. Trajnostna prehrana, pridelana iz neposredne okolice, je bolj zdrava in ima več vitaminov ter mineralov. Uporabljam najboljše piemontske lešnike, čokolado pa kupujem v Belgiji, ker je tam najboljša. Pistacije pridobivam od družinskega podjetja na Siciliji, pri pripravi pa ne uporabljam nobenih aditivov.
Izdelujete torej trajnostne slaščice. Kakšne so prednosti dobaviteljev v neposredni bližini?
Z dobavitelji v okolici prihranim stroške transporta iz daljnih krajev, kar zmanjšuje ogljični odtis. V okviru tega pa podprem tudi lokalne pridelovalce, kar krepi slovensko gospodarstvo. Najbolj pomembno pa je vseeno to, da so moji mlečni sladoledi in čokolade bolj polnega in pristnega okusa.
Vaše slaščice so tako pristne in personalizirane. Kaj vse lahko najdemo pri vas?
Izdelujem kakovostne čokoladne izdelke, kot so suhe fige s čokolado, lizike, Paulice, čokoladne tablice, poslovna personalizirana darila, sladice v kozarčkih, cake popsi in domači sladoled.
Pravite, da imate domači sladoled. Kakšne okuse imate?
Med mlečnimi sladoledi lahko izbirate med pistacijo, vanilijo, lešnikom in čokolado. Tisti, ki pa imajo raje sadne okuse, lahko izbirajo med sadnimi veganskimi sladoledi, ki so narejeni na osnovi vode in pravega sadja z okusom jagode, maline, limone in manga. Imam tudi posebne okuse sladoledov, kot sta rum punč ter bela čokolada z malino in s karamelnimi hrustljavčki.
Ste ena boljših proizvajalk čokolade. Kako je delati s čokolado? Je zahtevno?
Ko delam s čokolado, sem perfekcionistka, saj z njo previdno rokujem na pravi temperaturi in vlagi, kajti čokolada je zakomplicirana gospodična. Ni mi vseeno, kako je kaj videti, okusiti, kakšno strukturo ima in kako diši. Pri nas lahko najdete okrog 15 vrst čokolad. Izbirate lahko med mlečnimi in temnimi čokoladami. Mlečne vsebujejo večji odstotek kakava, kot smo vajeni pri običajni mlečni čokoladi, zato je tudi veliko bolj čokoladnega okusa, kajti čokolade v trgovini vsebujejo veliko več
sladkorja in so zato tudi bolj sladke.
Pri 21. letih imate šest redno zaposlenih in 14 honorarnih delavcev oz. študentov, ki z velikim veseljem ustvarjajo nove slaščice. Kako vam je to uspelo?
Brez podpore prijateljev in staršev ne bi šlo. Vsi niso razumeli, nekateri so mi zavidali. Včasih je bilo res težko, saj je bilo občutiti njihovo nevoščljivost in zavidanje ter opazke, ko sem prišla v šolo, bolj urejena kot sicer, saj sem imela po pouku sestanek. Vendar sem z veliko voljo vseeno pri 16. letih odprla lastno kavarnico, dve leti kasneje pa še lastno čokoladnico in slaščičarstvo. Sem mnenja, da če si nekaj močno želiš in imaš možnost to uresničiti, zagrabi priložnost z vsemi
štirimi in se nikoli ne predaj.
Intervju je pripravila Sara Rančigaj.
