Drago Štimec je vodja konservatorsko-restavratorske službe Tehniškega muzeja Slovenije
Kaj je delo konservatorsko-restavratorske službe?
Naše delo je zaščita in varovanje predmetov kulturne dediščine, kar dosežemo na različne načine oziroma z različnimi postopki. S konservacijo ustavimo oziroma upočasnimo procese propadanja, z restavriranjem pa predmetu vrnemo obliko in po možnosti funkcijo.
Ste lahko bolj natančni?
Seveda, razliko bom pojasnil na primeru lesenega stola, ki so ga denimo napadli škodljivci, poleg tega pa mu manjka ena noga. V procesu konservacije najprej saniramo stanje po napadu škodljivcev, to storimo na več načinov. Lahko se jih lotimo s kemikalijami, pri čemer poskušamo uporabljati čim manj strupov. Če je mogoče, škodljivce zaplinimo, če ne gre, pa namesto zelo strupenega Fentina uporabimo borove pripravke, ki so okolju in človeku manj škodljivi. V procesu restavriranja pa predmetu z
najmanj posegi vrnemo obliko in ga po možnosti spravimo v delovanje, kar v našem primeru pomeni, da stolu dodamo manjkajočo nogo. To izdelamo iz primernega lesa, ki se kar najbolj približa izvirniku. Naj povem, da je osnovni cilj restavriranja povrnitev podobe, ki je karseda približana izvirniku, uporabnost, to je delovanje, pa je drugotnega pomena.
Omeniti pa moram še obnovo, katere glavni cilj je predmetu povrniti delovanje, ne glede na to, ali mu s tem spremenimo prvotni videz. To lahko ponazorim na primeru vozil starodobnikov. Na avtu, na katerem je propadla barva, pri restavriranju iščemo čim bolj originalni odtenek barve, medtem ko pri obnovi stremimo k temu, da je predmet čim lepši in da deluje. Skratka, pri obnovi je bistveno delovanje predmeta, pri restavriranju pa, da je predmet čim bolj originalen.
Lahko izpostavite kakšen muzejski predmet, ki je predstavljal poseben izziv za vas oziroma vašo ekipo?
Naše delo je zelo kreativno in raznoliko, v restavriranje dobimo tudi zelo različne predmete, zato je težko izbrati kaj posebnega. Morda bi vendarle omenil restavriranje ljubljanskega tramvaja in predilnih strojev, ki smo jih dobili iz litijske predilnice. Restavrirali smo namreč kompletno predilnico, to so trije zelo veliki in dva manjša predilna stroja, vsak od njih pa je zahteval približno eno leto dela. Pri tem je največ dela opravil sodelavec Darko Gostiša, stroje smo spravili v delujoče
stanje, delovanje enega od njih, krilnika, pa smo tudi posneli za potrebe demonstracije delovanja.
Ampak pravite, da funkcionalnost ni brezpogojni cilj restavriranja?
Drži, kot sem že omenil, je naša prioriteta zaščita in varovanje predmetov. In tudi če predmet usposobimo za delovanje, ni nujno, da bomo z njim tudi dejansko izvajali demonstracije. Z vsakim delovanjem namreč tvegamo nove poškodbe, obrabe in podobno.
Po poklicu ste inženir gozdarstva, kako ste zašli v restavratorstvo?
V Sloveniji je edina ustanova, ki izobražuje konservatorje-restavratorje, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, vsi drugi smo priučeni oziroma smo se izobraževali v tujini. Pogoj za naše delo je vsaj srednja stopnja izobrazbe in strokovni izpit, ki ga opravljamo na Ministrstvu za kulturo. Sam sem po diplomi začel delati kot gozdar, a časi mojemu poklicu niso bili preveč naklonjeni. V TMS sem prišel po naključju, ko sem kot zunanji sodelavec sodeloval pri reinventarizaciji lovskih
in ribiških zbirk, ravno takrat se je moj predhodnik upokojil in tako sem po spletu okoliščin dobil delo v muzeju. Usmeril sem se v konservatorstvo in restavratorstvo in po izobraževanju opravil strokovni izpit.
V muzeju ste pripravili razstavo, ki predstavlja delo vaše službe in si jo bo mogoče od 4. oktobra ogledati v vitrinah zgradbe Generalne policijske uprave v Ljubljani na Slovenski cesti. Kako ste jo zasnovali?
Razstava predstavlja pregled dela konservatorsko-restavratorske službe TMS v zadnjih dvajsetih letih. Tudi sam sem tukaj točno dvajset let in lahko rečem, da smo v tem času zelo dvignili raven konserviranja in restavriranja predmetov v muzeju, imamo boljše pogoje dela, saj smo prenovili vse tri delavnice, povečalo pa se je tudi število sodelavcev. Ko sem prišel, smo bili trije, danes nas je šest zaposlenih, stalno pa imamo še dva sodelavca preko javnih del. Nujno bi bilo zaposliti še koga, da
bi nas bilo vsaj deset, toliko bi bilo potrebno glede na obseg našega dela.
Sicer pa smo za razstavo izbrali predmete iz različnih zbirk, ki so nam predstavljali poseben konservatorsko restavratorski izziv, bodisi da so bili posebej zahtevni bodisi zanimivi. Izbranih predmetov je več kot dvajset, nekateri bodo predstavljeni na fotografijah, nekateri v živo. Prav vsi si zaslužijo pozornost, posebej pa bi izpostavil tramvaj, ker je največji, pa železna pljuča, moped Tomos colibri in že omenjene pletilne stroje, od katerih predstavljamo krilnik.
Intervju je pripravil Lovro Cigić iz TMS
Foto: arhiv TMS
