Tenorist David Jagodic bo v prvi letošnji operni uprizoritvi nastopil v dveh vlogah, v opereti Dežela smehljaja se bo predstavil kot princ Sou-Čong, v komični operi Miši v operni hiši pa bo stopil v čeveljce miška Romea. Sicer je v našem opernem gledališču gostoval že večkrat, prvič se je našemu ansamblu pridružil leta 2019, ko je interpretiral vlogo Tamina v Mozartovi Čarobni piščali.
Vlog miška in princa se je lotil z velikim veseljem in predanostjo, poseben izziv pri njunem oblikovanju pa mu predstavljajo razlike med obema likoma. Mišek Romeo je bil rojen v operi, kjer se življenje dogaja v umetnem okolju kulis. Ne pozna drugega okolja, a vendar zbere pogum in stopi naprej, v resnični svet. Sou-Čong pa se nasprotno ukloni zahtevam tradicije in svoje osebne želje zatre. »Mislim, da je režiserka Eva Hribernik prav glede na to, kako v življenju različno sprejemamo ključne odločitve, uspela povezati dve na videz nezdružljivi predstavi.«
Kako je, ko se človek znajde na razpotju, je izkusil tudi naš sogovornik, ki je šele pri svojih dvajsetih ugotovil, da je prav glasba tisto, kar bi rad počel v življenju, čeprav je bil z njo obdan že vse od rosne mladosti. Rasel je namreč ob očetu, ki je bil skoraj trideset let pevec v narodnozabavnem ansamblu, cerkveni organist in velik oboževalec Slovenskega okteta. »Prav ob poslušanju Slovenskega okteta sem začel resno razmišljati o petju kot svoji poklicni poti. Priznati moram, da sem v sebi nosil veliko željo, da bi nekoč tudi sam postal njihov član.« Želja se mu je pred petimi leti tudi uresničila, še preden pa je zapel v Slovenskem oktetu, je prehodil dolgo pot, ki ga je sprva peljala v povsem drugo smer. »Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji sem vpisal študij prava. Tako je pač bilo – če si bil uspešen dijak, si šel na medicino ali pravo. Jaz sem izbral slednje, a sem kmalu spoznal, da to ni zame, zato sem se kmalu odločil za petje.« Ob gimnaziji je namreč končal srednjo glasbeno šolo – glasbeni stavek in klavir, pri profesorici Barbari Nagode pa se je začel učiti solo petja. S to popotnico se je leta 2011 odpravil naravnost na Dunaj na sprejemne izpite Univerze za glasbo in uprizoritvene umetnosti. »Med 550 prijavljenimi kandidati so nas sprejeli le sedemnajst,« se zadovoljno namuzne in doda, da je Dunaj izbral le zato, ker mu je bil všeč. Po diplomi iz solo petja leta 2015 je vpisal še magisterij iz samospeva in oratorija, ki ga je opravil tri leta pozneje pod mojstrskim vodstvom profesorja Roberta Holla. »Profesor Holl je velik poznavalec Schuberta in ima drugo največjo zbirko njegovih rokopisov,« nam zaupa in pojasni, da mu je prav profesor vcepil ljubezen do samospeva, pa ne le nemškega, temveč tudi domačega.
David Jagodic se je že med študijem posvetil tudi operi in je kaj kmalu postal redni gost številnih evropskih in svetovnih odrov, od leta 2019 pa je tudi redni član Mestnega gledališča v Celovcu. Pravi, da je zelo hvaležen, ker mu v matični hiši omogočajo gostovanja, saj velja za človeka, ki ne more biti ves čas na enem mestu. »Potrebujem delo in nastope v različnih opernih in koncertnih hišah, zdi se mi, da tako najbolj polno razvijam svoj umetniški izraz.« Posebno lepi spomini ga vežejo na gostovanje v Ameriki in še posebej v Aziji, kjer, kot pravi, občinstvo živi za evropsko kulturo. »Predstave so razprodane, na Japonskem in Kitajskem, kjer smo na nek način zvezdniki, pa dajemo celo avtograme. Opazil sem tudi, da je tam občinstvo tudi precej mlajše kot pri nas. Več mladih bi si želel tudi v Sloveniji, zato sem vesel predstav, kot sta Miši v operni hiši in Dežela smehljaja, ki nagovarjata prav to skupino.« Poleg tega je prepričan, da bi morali za kulturno vzgojo mladih več narediti tudi starši. »Na Dunaju sem videl, da je opera neobhodno povezana z identiteto naroda, tam je recimo samoumevno, da gre vsa družina nekajkrat na leto v opero. Pa tudi v gledališče, seveda, prav tako, kot gredo na veselico. Vse je v ravnovesju,« se pošali.
David Jagodic tudi sam ves čas išče ravnovesje med opernim in koncertnim petjem, nastopi s Slovenskim oktetom in seveda družino, saj je oče dveh malčkov. Pri vsem tem pa mora ves čas paziti na svoj glas. »Imaš samo en glas,« reče, »ne moreš kupiti novega, kot recimo klavir. Zato ga moraš skrbno šolati in negovati, da ga boš lahko uporabljal nadaljnjih trideset let.« Sam na glas gleda bolj s športnega vidika, zato ne verjame v mite o dobrobiti surovih jajc. »Glas je treba ogreti, trenirati in na koncu ohladiti. To med drugim počnemo s posebnimi logopedskimi vajami za masažo glasilk. Da so pravilno prekrvavljene, da se skrčijo po uporabi, tako kot mišice. In medtem ko gre športnik po treningu ali tekmi k maserju, da ga zmasira, glasilke masiramo z logopedskimi vajami,« pravi David Jagodic in doda, da je poleg tehnike petja za glas izjemno pomemben tudi počitek. »Vselej skrbim, da najdem dneve, ko niti ne pojem niti ne govorim.«
Foto: Darja Štravs Tisu
