»Mislim, da je danes pristop k otrokom pogosto podcenjujoč, ker je pretirano filtriran s strani preveč zaščitniških odraslih. Morda je prav Mali princ odlična zgodba tudi o tem.« - Aleksandra Naumovski Potisk, skladateljica
Skladateljica Aleksandra Naumovski Potisk je ustvarila očarljivo glasbeno spremljavo za baletno izvedbo Malega princa v SNG Opera in balet Ljubljana. Ko je razmišljala o vplivu ikoničnega dela Antoina de Saint-Exupéryja, ga je opisala kot "eno izmed najbolj navdušujočih in navdihujočih besedil v literaturi". V prepričljivem vpogledu v svoj ustvarjalni pristop je poudarila potrebo po preseganju tradicionalnih meja pri sodelovanju z mladim občinstvom in zavzemanje za bolj razmišljujočo in bogatejšo izkušnjo, ki presega zgolj zabavo.
Kaj vas je navdihnilo pri komponiranju baletne suite za predstavo Mali princ? Ste se pri tem srečali s kakšnimi posebnimi izzivi?
K ustvarjanju baleta sem pristopila na podlagi povabila k sodelovanju pri produkciji. Mali princ je seveda tudi zame eno od najbolj navdušujočih in navdihujočih besedil v literaturi, tako da kakšno prav posebno dodatno iskanje navdiha ni bilo potrebno. Zanimivo je, da gre v resnici za precej žalostno zgodbo, ki pa je istočasno prežeta z nekakšno čisto lepoto, z nostalgijo po otroški nedolžnosti – z izgubljenim zakladom, katerega teža je prevelika, da bi jo otrok lahko objel in nosil
… vsekakor žalostno. Kljub temu se Malega princa razume kot večno umetnino za vse generacije – tudi za otroke, vprašanje pa je, ali predvsem za otroke. Osebno menim, da je treba Malega princa brati kot otrok in kot odrasel in to večkrat. Gre za poezijo. Kaj je bistvo Malega princa, je verjetno res veliko vprašanje. Z znamenitim stavkom, da je očem skrito, saj ga je treba uzreti s srcem, je pravzaprav dojetje »bistva« postavljeno daleč nad zgolj razumski premislek zgodbe. Morda je
glasbi takšen način vpogleda blizu, saj tudi sama nosi cel spekter simbolnih premis in pomenov, ki niso znotraj logosa, temveč bivajo v svetu lastnih zakonitosti. Takšno je bilo tudi moje izhodišče.
Dodaten izziv zame pa je bil predvsem izraziti zapleteni psihološko-filozofski kontekst zgodbe. Tehnično gledano so tako čas in prostor kot tudi vsi drugi iz dimenzij izhajajoči parametri zgodbe dvoumni. Spremljamo pravzaprav monolog ene in edine osebe – padlega pilota, ki v nekakšni blodnji doživlja različne aspekte svojih spominov, želja, prividov, sanj in podobnega in iz te zmešnjave artikulira morda celo njemu samemu nedostopen, nerazumljiv in nedosegljiv svet, izhajajoč iz polja nezavednega. Zgodba je z vidika psihoanalize skrajno zanimiva.
Ste morda sodelovali s koreografom in drugimi člani produkcijske ekipe, z namenom, da se vaša glasba učinkovito dopolnjuje s plesno predstavo?
Pri nastajanju baletne predstave ima skladatelj dve možnosti – napiše suito po predlogi in jo preda produkciji ali pa sodeluje v procesu nastajanja ter v timu usklajuje ideje, koncepte in domisleke z drugimi ustvarjalci. Pri Malem princu je šlo seveda za drugo obliko dela, ki je morda organizacijsko zahtevnejša, zato pa ustvarjalno toliko bolj dinamična in zadovoljujoča. S koreografom Lukasom Zuschlagom sva bila v kontaktu več ali manj vsak dan, pogosto pa tudi z
dramaturginjo Tatjano Ažman.
Ali ste v partituro vključili kakšne posebne glasbene elemente ali motive, ki predstavljajo like ali ključne trenutke v zgodbi?
Tukaj se moram navezati na vprašanje o razumevanju bistva Malega princa. Omenila sem kompleksnost besedila, tako da je zapletena tudi kompozicijska glasbena struktura (kar ne velja tudi za poslušljivost in dostopnost glasbe). Mali princ in Pilot, kakor posledično vsi drugi liki in prizorišča v zgodbi, sta prej kot slej odseva ene same osebnosti – Antoina de Saint-Exuperyja, zato sem se odločila za uporabo označevalnih motivov (lajtmotivov), ki pa niso zgolj enoplastni, enotni označevalci
osebe, predmeta ali krajine. Gre za množice motivov, ki so grajeni iz iste snovne baze materiala, kar omogoča pri njihovi rabi permanentno modificiranje in vzdrževanje dinamike razvoja likov ali opisovanja njihovih stanjih. Naj ponazorim – npr. tema Malega princa in Pilota sta temi (pravzaprav ena tema), ki sta pisani zrcalno. Temeljita na sopostavitvi čiste in zmanjšane kvinte, kar destabilizira karakter enega in drugega; tako ostajata medsebojno prepletena, prehodna drug v drugega in
ohranjujeta sposobnost modeliranja glede na tok zgodbe (in njune zavesti). Enaka tehnika je uporabljena pri Vrtnici, le da je osnova terca (velika in majhna). Saint-Exupery je svojo ženo Consuelo v pismih imenoval »moja vrtnica« in glede na njuno burno razmerje je bila seveda prav vse – od muhaste tečnobe do čiste sreče ljubezni … v partituri Vrtnico označi terca – formalno vedno ista – terca pač – vendar zelo različna v svoji pojavnosti. Na ta način je pomensko podložena celotna partitura –
označevalsko in simbolno, vendar s sposobnostjo dialektike in permutativnosti materiala.
Kakšna čustva ali občutke ste želeli vzbuditi pri občinstvu s svojo glasbo za to produkcijo?
Glasbe ne razumem v takšni funkciji – torej, da izpolnjuje določeno nalogo v komunikaciji z občinstvom. Izgotovljeno glasbeno delo prevzame lastno subjektiviteto, se osamosvoji od avtorja in komunicira z občinstvom samostojno. Naloga skladatelja je, da ustvari delo, ki ima sposobnost komunikacije in stika z občinstvom, ki je vsebinsko intrigantsko in ponuja prostor poslušalcu za vzpostavitev lastnega odnosa in doživetja – čustvenega, intelektualnega, zaznavnega …
Kako se razlikujeta vaš glasbeni slog in pristop pri komponiranju za predstave, ki so namenjene otrokom, v primerjavi z drugimi glasbenimi žanri ali projekti?
K otroški publiki pravzaprav ne pristopam drugače kot h katerikoli drugi. Mislim, da je danes pristop k otrokom pogosto podcenjujoč, ker je pretirano filtriran s strani preveč zaščitniških odraslih. Morda je prav Mali princ odlična zgodba tudi o tem. Seveda moramo izbirati tematiko, ki je otroku dosegljiva, in pristope, ki jih lahko obvladujejo, vendar pa velik del današnjih otroških produkcij od otrok ne zahteva prav veliko in služi še zgolj njihovemu kratkočasju in zabavi – tako
imenovani animaciji. Mislim, da je otroški svet z vso svojo odprtostjo do novega sposobnejši od tega in da jim lahko, če so prav domišljene, ponujamo tudi zahtevnejše vsebine. Tudi vprašanje sloga je problematično – slog je danes vprašanje poetske izbire umetnika, torej izbire njegove palete in tehnike, ki naj bolj služi potenci njegovega dela, kot pa da je zgolj skupek zunanjih estetskih pričakovanj. Pri partituri Malega princa zato nisem želela poenostavljati dela, ker je
namenjen (tudi) otroški publiki, sem pa seveda zelo pazila na dostopnost glasbene izkušnje otroškemu svetu. Sicer mi pa moje dosedanje izkušnje v tem pristopu pritrjujejo. Konec koncev – v resnici je prav takšna tudi zgodba o Malem princu.
Intervju je pripravila Kreativna baza.
Foto: J. Kotar
