Danijel Mišon, ki je že 25 let nepogrešljiv del ekipe plesne šole Kazina, že od nekdaj verjame, da je pri vsem, kar počneš, najbolj pomembno, da se zabavaš: »Ne glede na to, kakšno delo opravljaš, moraš v njem tudi uživati. Pri plesu je to še toliko bolj pomembno.« Dobro ve, o čem govori, saj pleše že 33 let, svojo ljubezen do plesa pa prenaša na mlade in stare, ki v Kazini bodisi delajo prve plesne korake bodisi izpolnjujejo svoje plesno znanje.
Gospod Danijel Mišon, v Kazini, ki ima status najstarejše plesne šole pri nas, ste prve plesne korake naredili tudi sami. Vas je ples takoj navdušil?
Lahko bi rekel, da v trenutku. Kriva je pa sestra, ki me je v šestem razredu osnovne šole pregovorila, da sem šel z njo na plesne vaje, ker ni imela soplesalca. Preden sem se dobro zavedel, sem za Kazino že aktivno tekmoval v standardnih in latinskoameriških plesih. Pri tem sem neznansko užival. To ne pomeni, da sem se tekmovalnega plesa lotil z levo roko, verjamem pa, da sem ravno zato, ker mi je bil v veselje in užitek, dosegal boljše rezultate.
Vaš smeh je nalezljiv, prav tako energija, ki jo oddajate. Verjetno je to tudi eden od razlogov, da so vas v Kazini postavili v prvo bojno črto, saj ste tisti, ki prvi vzpostavi stik z bodočimi plesalci, kajne?
Prvi stik z otroki, ki jih starši pripeljejo k nam, je nadvse pomemben, saj je od tega odvisno, ali bo otrok nadaljeval plesno izobraževanje ali ne. Resnično mi je najbolj pomembno, da se moji učenci, tako tisti najmlajši kot tudi starejši, pri plesu zabavajo. Ne nazadnje je to tudi osnovno poslanstvo plesa, vsaj rekreativnega. Pomembno je, da z njimi vzpostaviš pristen odnos, tega pa ne moreš storiti, če že prvo minuto preklopiš na ples. Uro je treba začeti s sproščenim pogovorom in jo z njim tudi končati. Vmesni čas pa je namenjen plesu, torej zabavi.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da je ples za vas kot skodelica kave. Vas res povsem prebudi?
Ples te lahko predrami, lahko te popelje v domišljijski svet, predvsem pa je – ne glede na to, za katero zvrst plesa gre – čudovita priložnost za druženje s prijatelji.
Imate licenco Plesne zveze Slovenije in licenco Fakultete za šport z nazivom mentorja, ste tudi koreograf Šolskih plesnih festivalov. Tekmovali ste v standardnih in latinskoameriških plesih, zelo dobro vam gredo od nog tudi druge zvrsti plesa. Kateri plesi pa so sicer najbolj priljubljeni med vašimi tečajniki?
Zelo dobro obiskani so tečaji družabnih plesov, na katere tudi sicer prihajajo ljudje, ki jim ples v prvi vrsti pomeni veselje in zabavo, kar je v skladu z mojim pogledom na ples. Že peto leto v Kazini vodim tudi skupino seniorjev, prav posebno zadovoljstvo pa mi prinaša delo z otroki z Downovim sindromom, z mavričnimi plesalčki, kot jim rad rečem. Z njimi sem prvič srečal pred dobrim letom in moram povedati, da me je bilo, čeprav že od nekdaj delam z otroki, pred prvim srečanjem pošteno strah. Vsak otrok se namreč drugače odziva na tvoje pedagoške prijeme. Ko pripravljamo projekt, namenjen ozaveščanju o Downovem sindromu, imam še vedno tremo, po drugi strani pa je to izziv, ki se mu ne bi odpovedal za nič na svetu.
Ste po vseh teh letih, plešete namreč že 33 let, ples pa poučujete osem let manj, že kaj naveličali svoje službe?
Niti najmanj. Ravno nasprotno, delo plesnega učitelja me še vedno neizmerno veseli. Vsak dan, preživet v plesni dvorani, me napolni z zadovoljstvom in energijo. Saj ne rečem, da se kakšno nedeljo po kosilu ne bi raje zleknil na kavč kot pa se odpravil v dvorano, kjer me čakajo tečajniki. Vse je pozabljeno tisti trenutek, ko vstopim v dvorano in začutim energijo.
Intervju je pripravila in izvedla Barbara Primc.
Foto: Aljoša Rebolj
