Glasba Renata Borghettija se predstavlja kot nenavadna v brazilski glasbeni industriji, saj trdno temelji na folklornih elementih Rio Grande do Sul (najjužnejši del Brazilije ob meji z Argentino), od koder umetnik prihaja. Glasbo tega področja najpogosteje povezujejo z gauchi in harmoniko. Harmonika v brazilski glasbi zaseda pomembno mesto v glasbenem izročilu severovzhoda – vendar pa imajo na jugu (od koder prihaja Borghetti) svojo lastno harmoniko – gaita ponto. Folklorna glasba iz Rio Grande
do Sul, ki jo poganja gaita ponto, je močna in intenzivna. S takšno glasbo Borghetti dosega presenetljivo velik uspeh za umetnika, ki črpa navdih iz folklore. A vendarle glasba Borghettija ni pikolovska ali čistunska: revidiral, priredil in posodobil je mnoge lokalne napeve iz Rio Grande do Sud, kljub temu pa se ne izogiba bolj običajnim oblikam iz širokega spektra brazilske in svetovne pop glasbe (samba, jazz, tango...), vendar vsako teh oblik priredi samosvojemu stilu harmonikarjenja. Pot
harmonike skozi svet brazilske glasbe poudarja mnoge prvine in vplive same brazilske glasbe in družbe. V brazilski glasbi je mogoče najti toliko harmoničnih in nasprotujočih si vplivov, da lahko v njej zaznamo bolečo in pisano zgodovino predkolumbovske Amerike, evropskega imperializma in postkolonialnih bojev. Harmonika je v prvi vrsti evropski instrument, ki ga je v mnogih različicah najti po celem kontinentu. Se posebno prepoznavni stili igranja izvirajo iz južne Evrope. Prvi so harmoniko v
Braziljo prinesli portugalski kolonisti, v 20. stoletju pa so italijanski imigranti dodali svoje vplive brazilskemu načinu igranja. Kljub temu brazilski stil ni nikoli popolnoma temeljil na evropskem načinu. Hitro so namreč od lokalnega prebivalstva prevzeli napeve in druge modalne principe, ki so kršili evropske plesne oblike. Tem nenavadnim mešanicam so se priključili še zapleteni, sinkopirani ritmi afriških sužnjev, ki so v času portugalskega kolonializma postali pomemben del populacije.
Tako je razvoj brazilske harmonikarske glasbe potekal večinoma daleč od glavnih centrov Rio de Janiera in Salvador Bahie, vzporedno z razvojem bolj znanih brazilskih glasbenih oblik, kot je samba, ki jo je prav tako tvorilo mešanje evropske plesne in religiozne glasbe z lokalnimi prvinami in seveda afriškimi tolkali. Tako lahko hitro potegnemo paralelo tudi z razvojem harmonikarske glasbe na jugu ZDA: Bayou in Tex-Mex kultura, francosko folklorno petje in ples, pa glasba kasnejših nemških (in
drugih) imigrantov v Louisiano, ter črnski, latino in ritmi prvotnih ameriških ljudstev , ki so skupaj dosegli, da zydeco harmonika izraža večjo toplino, moč in intenzivnost, kot bi si lahko katerikoli njen predhodnik predstavljal. Morda je prav ta intenzivnost v igranju Borghettija napravila tako popularnega, tudi ko preigrava stare ljudske pesmi iz Rio Grande do Sula. Njegov uspeh je se toliko bolj presenetljiv, ce pomislimo, da se koncentrira bolj na instrumentalno kot vokalno glasbo.
Brazilsko glasbeno občinstvo je sofisticirano, doma tako v jazzu in folku, kot tudi v bolj »dosegljivih« pop oblikah; Borghetti je svoj prvi album posnel 1984, uspeh je bil takojšen. Naslednji albumi so bili samo se bolj uspešni: njegov naslednji izdelek je postal prvi zlati album v Braziliji, ki je bil povsem instrumentalne narave. Renato Borghetti se ne boji niti seganja po starejših oblikah, med drugimi tudi sambo in tangom. Njegovo igranje je brezkompromisno zvesto folklorni preteklosti,
avanturistični v svoji odprtosti do idej. Ostali koncerti v KUD France Prešeren: 31.3.-ULAN BATOR (F/I), 13.4.-FRIENDS OF DEAN MARTINEZ (usa), 14.4.- TRANS AM (usa), 5.5.- CONSTELLATION ROADSHOW: HANGED UP, POLMO POLPO in ELIZABETH ANKA VAJAGIC, 21.5.-STIJN (B)
