Namesto, da bi se držal modernih obrazcev in zakonitosti urbanih glasbenih trendov, je le-ta raziskoval na novo, začenši kar pri koreninah soul glasbe. In poleg tega, da nam Green že v naslovu pove, da je dobro naoljen soul stroj (v kar nas z lahkoto prepriča), ob poslušanju plošče preseneti tudi odkritje, da je ravno tako odličen »govornik« (»I Am Selling Soul« in »Sometimes«) kot post-moderni pridigar (»Living Again«). Z gostovanji različnih, trenutno najbolj vročih, producentov (Timbaland,
Jazze Pha, The Neptunes, DJ Premier), je poskušal zajeti čim bolj širok spekter črnske glasbe, kar se v njegovem primeru ne izkaže za natrpano in kičasto, pač pa za koherenten in ušesom zelo poslušljiv izdelek. Kljub nekaterim drobnim ekscentričnostim na plošči, pa lahko rečemo, da nam Soul Machine ponuja predvsem uživaški CD primerek enega bolj podcenjenih raperskih glasbenikov.
