27. 2. 2026 Društvo slovenskih režiserjev in režiser je včeraj v Slovenski kinoteki že dvanajstič podelilo stanovske nagrade na področju filmske in televizijske režije (Štigličeve nagrade) in prvič nagrade papirnati avion za izjemen scenarij že realiziranega AV-dela..

Podeljene so bile naslednje nagrade:
- tri enakovredne nagrade PAPIRNATI AVION za izjemen scenarij, ki jih bo Društvo slovenskih režiserjev in režiserk letos prvič podelilo avtorjem enega do treh scenarijev za že realizirano AV-delo, prvič predvajano oz. priobčeno v l. 2025;
- pet enakovrednih nagrad ŠTIGLIČEV POGLED za izjemno režijo, ki jih društvo vsako leto podeli najmanj dvema in največ petim režiserkam in režiserjem, ki ustvarjajo na področju filma in televizije;
- NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE, ki jo društvo podeljuje letno režiserki oz. režiserju za življenjski opus.

Letošnjo Komisijo za podelitev nagrad papirnati avion v ožji sestavi so sestavljali Barbara Zemljič (predsednica), Darko Sinko (namestnik) in Blaž Završnik (nadomestni član). Letošnjo Komisijo za podelitev nagrad Štigličev pogled so sestavljali Maja Prettner (predsednica), Slobodan Maksimović (namestnik) in Maja Weiss, Komisijo za podelitev nagrade za življenjsko delo pa Maja Prettner (predsednica), Slobodan Maksimović (namestnik) in nadomestna članica Maja Doroteja Prelog.

Nagrada papirnati avion je plaketa in stiliziran medeninast papirnati avion – ime nagrade je namreč navdihnil film Na papirnatih avionih. Nagrada Štigličev pogled je plaketa in stilizirano iskalo pogleda /zuhr/ (France Štiglic ga je namreč improviziral iz škatlice vžigalic). Nagrada za življenjsko delo je plaketa in plastika stiliziranih brkov Franceta Štiglica. Nagrade so avtorsko delo akademskega kiparja in režiserja Mihe Knifica.

Slovenske režiserke in režiserji želimo z letnim podeljevanjem nagrad na področju filmske in televizijske režije ter scenaristike povečati prepoznavnost slovenskega filmskega ustvarjanja in nagraditi vse prevečkrat prezrte ustvarjalce te veje umetnosti. Režiser in scenarist prireditve je Martin Srebotnjak, povezovalka večera je igralka Ajda Smrekar, za glasbeni nastop sta poskrbela Kristijan Krajnčan (violončelo) in Tomaž Gajšt (trobenta).

Letošnji nagrajenci so:
NAGRADE PAPIRNATI AVION ZA IZJEMEN SCENARIJ:
Urška Djukić in Maria Bohr za izjemen scenarij za film KAJ TI JE DEKLICA (2025)
Metod Pevec in Olga Michalik za izjemen scenarij za film KO PRIDEM VEN (2025)
Nika Jurman in Ester Ivakič za izjemen scenarij za film IDA, KI JE PELA TAKO GRDO, DA SO ŠE MRTVI VSTALI OD MRTVIH IN ZAPELI Z NJO (2025)

NAGRADE ŠTIGLIČEV POGLED ZA IZJEMNO REŽIJO:
Petra Seliškar za izjemno režijo filma GORA SE NE BO PREMAKNILA (2025)
Urška Djukić za izjemno režijo filma KAJ TI JE DEKLICA (2025)
Kukla za izjemno režijo filma FANTASY (2025)
Metod Pevec za izjemno režijo filma KO PRIDEM VEN (2025)
Anja Medved za izjemno režijo filma NE POZABI ME (2025)

NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO: Maja Weiss.

UTEMELJITEV: NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE 2026

REŽISERKA MAJA WEISS
So avtorji, ki sledijo času, in so tisti, ki ga premikajo. Maja Weiss sodi med slednje. Njena več kot petintridesetletna ustvarjalna pot ne obsega le izjemnega opusa, temveč v zgodovini slovenskega filma pušča trajen pečat. Kot prva režiserka v samostojni Sloveniji je posnela celovečerni igrani film Varuh meje in vstopila v prostor, ki je bil tedaj izrazito domena moških. Za ta korak sta bila potrebna pogum in trdna avtorska drža. Njen prvenec je požel izjemen mednarodni uspeh: na Berlinalu je prejel nagrado Manfreda Salzgeberja za najbolj inovativen evropski film, Maja Weiss pa vesno za režijo in nominacijo Evropske filmske akademije. S tem je slovenski film samozavestno postavila na svetovni zemljevid.

Toda to ni bil osamljeni dosežek, temveč začetek raznolike ustvarjalne poti. Maja Weiss ni zgolj avtorica »fantastične romantike« igranih del, kot so lani ob predvajanju filma Instalacija ljubezni ob njeni šestdesetletnici zapisali v Kinoteki, je tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka ‒ dokumentarni film Cesta bratstva in enotnosti je bil na festivalu IDFA uvrščen med tri najboljše dokumentarne filme v tekmovalnem programu celovečernih digitalnih filmov, njena dela ‒ nagrajevana in prikazana po vsem svetu vse od zgodnjih portretov do mednarodno odmevnih filmov, ustvarjenih s Tomom Križnarjem ‒ pa so mdr. prejela tudi nagrado Amnesty International.

Njeno ustvarjanje zaznamujeta jasna etična drža in občutljiva obravnava družbenih tem. Kamera Maje Weiss nikoli ni gledala stran od človeka, niti takrat, ko je bilo najtežje gledati. To potrjujejo filmi, kot so Fant, pobratim smrti, Židi na Slovenskem, Odkrivanje skritega spomina Angele Vode in Zajeti v izviru ‒ Slovenski otroci Lebensborna (za slednjega je lani prejela nagrado Štigličev pogled za izjemno režijo). Avtobiografski dokumentarec My Way 50 pa razkrije avtorico, ki kamero z iskrenostjo in humorjem pogumno obrne tudi proti sebi.

Njena filmografija – pri večini svojih filmov je tudi scenaristka – obsega več kot petdeset naslovov, prikazanih na več kot 150 festivalih, in razkriva avtorico izjemnega razpona ‒ od igranega psihotrilerja do intimnega eseja, od biografskega portreta do politično angažiranega dokumentarca. Kot glasnica prezrtih je vedno verjela, da film ni le umetnost, temveč tudi moralna drža. Kot sama rada pove, se nikoli ne bo nehala učiti. Prav to je ena temeljnih lastnosti velikih avtorjev: ne mirujejo v doseženem, marveč ostajajo radovedni, odprti in vedno znova pripravljeni prisluhniti svetu okoli sebe. Ta notranji nemir ohranja njen pogled živ in njen film stalno v dialogu s časom.

Njen vpliv pa vselej presega filmsko platno. Kot pedagoginja in mentorica že desetletja vodi filmske delavnice za otroke in mlade, mnogi med njenimi nekdanjimi varovanci danes soustvarjajo profesionalni filmski prostor. Je soustanoviteljica produkcijske hiše Bela film, dolgoletna članica strokovnih združenj ter nekdanja predsednica Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev; skupnosti, ki jo je pomagala oblikovati z isto predanostjo, s kakršno ustvarja filme. S svojo strokovno in osebno integriteto je vztrajno opozarjala tudi na pomen enakovrednejšega prostora za režiserke ter pomagala soustvarjati okolje, ki ga danes razumemo kot samoumevnega.

Maja Weiss je pionirka, ne zato, ker je bila prva, temveč zato, ker za njo prostor ni bil več enak. Zato je danes povsem naravno, da nagrado za življenjsko delo – po 46 prejetih mednarodnih in nacionalnih nagradah – prejme avtorica, ena najvidnejših slovenskih filmskih režiserk, ki slovenskega filma ni le soustvarjala, temveč mu je dajala glas, širino in pogum.

Več informacij o nagradah najdete v priponki.