Slovenski filmi, ki jih vse preredko vidimo

V četrtek, 2. maja, bo Kinodvorovo platno ponovno rezervirano za maraton Slovenskih filmov, ki jih vse preredko vidimo – tudi letos po izboru Marcela Štefančiča, jr., ki bo pred prvim filmom naredil kratko predstavitev. V prodaji paket vstopnic, ki za vseh pet filmov znaša 12 €, kot tudi vstopnice za posamezne filme. Projekcije filmov je omogočil Slovenski filmski center.

Program: 
ob 14:00: Ko zorijo jagode (Rajko Ranfl, 1978, 90')
ob 16:00: Trst (France Štiglic, 1951, 80')
ob 17:50: Minuta za umor (Jane Kavčič, 1962, 81')
ob 19:45: Po isti poti se ne vračaj (Jože Babič, 1965, 90')
ob 21:45: Ovni in mamuti (Filip Robar Dorin, 1985, 92')

Ko zorijo jagode
ŽViba je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja slovenske filme prodajala s seksom – Maškarado, Ljubezen na odoru, Ko pride lev, Strah, Pomladni veter, Vdovstvo Karoline Žašler in Krč. Šele ob koncu sedemdesetih pa ji je kapnilo, da bi jih lahko prodajala tudi z otroki – z mladinsko tematiko. In tako smo dobili filme Sreča na vrvici, To so gadi in Ko zorijo jagode. Vsi trije so postali veliki hiti. Tako veliki kot Vdovstvo in Krč. Obrat je bil predvidljiv, saj so se slovenski mladinski filmi v Sloveniji vedno dobro prodajali. Ker so družinska zabava, pač vstopnice kupi kompletna družina. Tako nastane vrsta in množica. Hollywood ve to najbolje. Toda ironično: če odštejete Štigličeve Pastirce, ki so leta 1973 izgledali kot slovenska verzija Golding-Brookovega Gospodarja muh (otroci se začnejo v svojem otroškem svetu nenadoma obnašati tako sadistično in tako maščevalno kot odrasli), potem ni od Galetovih Kekčevih ukan, posnetih leta 1968, pa vse tja do Sreče na vrvici, posnete leta 1977, nastal niti en slovenski mladinski film.

Ranflov film Ko zorijo jagode je bil nekaj posebnega – ker je mladinski film seksualiziral. Jagode so bile načeloma mladinski, dekafeinizirani rimejk Hladnikovega filma Ko pride lev, zavoljo tistega famoznega – in tako kontroverznega, danes nepredstavljivega – »masažnega«, bilitisovskega, david-hamiltonovskega tuširanja petnajstletne Jagode (Irena Kranjc), fenice Jimija Hendrixa, Jacka Nicholsona, Walta Whitmana, Ladka Korošca in Metoda Pevca, pa so izgledale kot anticipacija De Palmovega filma Oblečena za umor, v katerem se je pod tušem – famozno, tudi kontroverzno – »masirala« Angie Dickinson. A to je bil čas emancipacije: v Sreči na vrvici družino vodi samska Lidija Kozlovič, v Gadih se podeželanska Milada Kalezić, ki se priseli k mestni družini Štebe, prelevi v šoferko mestnega avtobusa, kar pomeni, da začne »šofirati« Slovenijo, v Jagodah pa velike slovenske socialne probleme rešuje Jagoda.

Trst
France Štiglic je leta 1948 zablestel s filmom Na svoji zemlji, toda Trst – njegov naslednji film, ki je skušal nasloviti in eksploatirati tedaj burno »tržaško krizo«, povojni »boj za Trst« – je bil polomija. Razočaranje je bilo tako veliko, da so slovenski časopisi objavili le eno samo recenzijo, pa čeravno je Trst izgledal kot nadaljevanje Zemlje: Zemlja se je končala pred Trstom (s pogledom na Trst), Trst pa se je dogajal v Trstu. In v Zemlji je tisti mitski uvodni »pionirski« pogled na rajsko Baško grapo tako čist, brezmadežen, iskren, neoskrunjen, angelski in zaslužen kot mitski finalni pogled na rajski Trst. »Morje,« vzklikne Orlič (Boris Sešek), ujet v dolg, sijoč, plamteč, žareč, tipično sovjetski, eisensteinovski, antidreyerski close-up, ki bi se odlično podal tako Oklepnici Potemkin kot Oktobru in ki se absolutno ne bi podal Dreyerjevemu Trpljenju device Orleanske, v katerem veliki plani visijo kot obrazi neodrešene zgodovine, pa četudi se ne morete znebiti občutka, da se v tem finalnem velikem planu ujamejo Eisenstein in zgodnji holivudski filmi, ki so se, kot pravi Noël Burch (Lekcija teme, 1987), »končali z velikim planom ljubke junakinje, smehljajoče se kameri«.

In takoj zatem zagledamo panoramo Trsta. Sova (Lojze Potokar) si obriše solze: »Ej, boga mi, dočakal sem, dočakal.« Tudi Orlič je dočakal, saj bo zdaj, kot pravi, »na svoji zemlji sam svoj gospod«. Toda ta finalni pogled je bil v resnici nečist. Žargonski. Happy end je bil le navidezen. Slovenija – Jugoslavija – je Trst v naslednjih letih izgubila, pa četudi se je v Trstu še zdelo, da bo Trst del tiste zemlje, na kateri bo Orlič »sam svoj gospod«. V Trstu se pač akcija preseli v Trst, kamor Štiglic pošlje glavne igralce iz Zemlje – Lojzeta Potokarja, Staneta Severja, Andreja Kurenta, Jožeta Zupana, Avgusto Danilovo. Baška grapa se prelevi v Trst. Tudi tu se vrstijo prepričevanja in agitiranja, grafitiranja in plakatiranja (OF, Tito), sestankovanja, boji z omahljivci (Piero) in okupatorji, sabotaže (ne vlakov, ampak ladjedelnice), trpljenje, aretacije, mučenja ilegalk, ki ničesar ne izdajo, eksekucije (tam so jih ustrelili in potem še obesili na most, tu jih le obešajo), spopadi z nemško vojsko. Film se konča s prihodom partizanske vojske, ki osvobodi Trst. Ljudstvo je navdušeno. Trst je naš! Film je hotel imeti prav. Za vse čase.

Toda ni imel prav. Happy end je bil lažen. Kar seveda pomeni, da je bil tisti čisti pogled na Trst v obeh filmih nečist. France Brenk je neuspešnost, kilavost in kaotičnost Trsta pripisoval dejstvu, da je nastajal »v zadušni atmosferi pariških mirovnih pogajanj in težkih bojev za obstanek po Informbiroju«, zato naj bi tudi posneli več verzij (protiameriško in protisovjetsko). Vsebino oz. poudarke so sproti prirejali politični situaciji, ki pa se je stalno – iz dneva v dan – spreminjala, tako da so bili en dan good guys Rusi, naslednji dan Američani, pa spet Rusi in tako dalje. Štiglic se je izgubil. Trst so snemali kar 137 dni, toda ne v »osvobojenem«, »našem« Trstu, ampak na Reki. Trst – film, s katerim je skušala Slovenija dobiti bitko za Trst, in odgovor na serijo filmov, s katerimi so skušali bitko za Trst dobiti Italijani – je le hlinil, da se dogaja v Trstu. Le hlinil je, da je mogoče slovenski film posneti v Trstu. Le hlinil je, da je Trst »naš«. Štiglic je že s tem, ko je Trst snemal na Reki, priznal, da je Trst izgubljen.

Ko so leta 1948 posneli film Na svoji zemlji, je bilo že jasno, da Trst ni naš. Pariška mirovna pogodba je namreč Svobodno tržaško ozemlje že leta 1947 razdelila na dve coni, A in B. Cona B je bila pod upravo Jugoslavije, cona A pa pod upravo zavezniških sil – in Trst je bil cona A. Londonski sporazum je potem leta 1954 to situacijo le še slavnostno kanoniziral: cono A je priključil Italiji, cono B pa Jugoslaviji. Tisti Orličev pogled na Trst je bil torej utopičen. In distopičen.

Minuta za umor
Na začetku šestdesetih let je nastala serija odličnih, inovativnih slovenskih filmov: Akcija, X 25 javlja, Veselica, Ples v dežju, Nočni izlet, Minuta za umor, Peščeni grad, Balada o trobenti in oblaku, Tistega lepega dne in Minuta za umor, ki velja za prvo slovensko kriminalko, toda Jane Kavčič, ki jo je leta 1962 posnel, ni bil prvi slovenski režiser, ki je posnel kriminalko – France Štiglic je namreč tri leta prej v Makedoniji posnel Vizo zla, kriminalko o prekupčevalcih z mamili, ki skušajo robo spraviti čez mejo. Drugi jugoslovanski filmi tedaj še niso vedeli, da mamila sploh obstajajo.

Kdor danes gleda Minuto za umor, ki je itak posneta tako, kot da iščejo tatu, ne pa morilca, se sprašuje: pa zakaj tako skrivajo, kdo je morilec? Saj je jasno, da je Demeter Bitenc, večni bad guy! S svojo višino in aristokratsko vzvišenostjo je itak štrlel iz socializma. Ja, Bitenc je moral biti že vnaprej sumljiv. Niso mogli biti vsi sumljivi. Če bi bili, potem bi to pomenilo, da so vsi junaki tega filma sposobni ubijanja. Kar pa je bilo v socializmu nesprejemljivo. Da bi bili vsi ti socialisti potencialni morilci? Da bi vsi ti socialisti pod masko skrivali nekaj hudega, mračnega, zlonosnega? Ne, to ni prišlo v poštev. Lahko posnamete whodunit kriminalko, lahko posnamete kriminalko, v kateri se do konca ne ve, kdo je morilec, toda pod pogojem, da morilca igra Demeter Bitenc. Kdo je morilec, so skrivali le zato, ker so vsi vedeli, kdo je.

A Minuta se začne kot Hitchcockov Psiho, le da Marion (Janet Leigh) zamenja Koh (Vanja Drach), gastarbajter, ki se po dolgih letih vrne v Slovenijo. Ker izgleda kot glavni junak, se gledalec identificira z njim, toda tudi on nenadoma in sunkovito izgine iz filma: nekdo ga vrže z vrha triglavskega Ljubljanskega nebotičnika. Gledalec tako ostane brez lika, s katerim bi se lahko varno identificiral. Preostanejo mu le liki, ki pod svojo vsakdanjo masko morda skrivajo morilsko naturo: eden izmed njih je morilec. Vsakdo je lahko morilec. In v tej situaciji, ko se gledalec ne more varno identificirati z nobenim izmed likov, Kavčič vrine policijskega inšpektorja (Janez Škof), s katerim se gledalec takoj in voljno identificira. Kar je seveda dober trik: Kavčič s tem gledalca prisili, da se identificira z Zakonom. Oblastjo. Režimom! Zelo hitchcockovsko.

Po isti poti se ne vračaj
Na koncu filma Na svoji zemlji so se Slovenci in Bosanci navdušeno, evforično, katarzično objemali in poljubljali. Skupaj so osvobodili Slovenijo, skupaj gredo osvobodit še Trst. Potem pa je bilo ljubezni sunkovito konec. Bosanci se v slovenskem filmu spet pojavijo šele po sedemnajstih letih, leta 1965, toda v izrazito podrejenem položaju – v Babičevem filmu Po isti poti se ne vračaj so le še sezonski delavci, ki garajo za Slovenijo. Mačor (Davor Antolić) se spominja, kako so v njegovo vas prišli Slovenci, kako so mu ponudili slovenski sen, kako je potem s trebuhom za kruhom odšel v Slovenijo, kako je zidaril, kako je plesal s Slovenko, kako je gradil in moderniziral Slovenijo, kako se je nekajkrat stepel in kako je velikokrat tekel, bežal – pred Slovenci, ki so ga žalili, šikanirali, zmerjali z »bizantincem« in v njem videli le gangsterja, kalilca javnega reda in miru, tujek, parazita. »Drugčiji su oni ljudi.« Ne, Slovenija jim ne plane v objem. O nekdanji evforiji ni več ne duha ne sluha. Slišati je le še nestrpnost, psovke, podcenjevanje, poniževanje in stereotipizacijo.

Film Po isti poti se ne vračaj, sicer inverzija holivudskih filmov (recimo Vidorjeve Ameriške romance), v katerih se revni imigranti s pridnostjo in vztrajnostjo prelevijo v tajkune, mogočne, jeklene industrialce, je bil angažiran, družbeno-kritičen, črnovalovski, toda muslimana, Alijo in Ahmeta, sta igrala Slovenca, Jože Zupan in Miha Baloh, kar je kakopak spominjalo na stare, arhaične, predmoderne filme (recimo na Griffithovo rasistično melodramo Rojstvo naroda), v katerih so črnce igrali belci. Tej stereotipizaciji – temu žaljivemu karikiranju črncev – so rekli »blackface«. Sta bila Zupan in Baloh slovenski »blackface«? V Hitchcockovih Mladih in nedolžnih se na koncu izkaže, da je morilec bobnar, belec s počrnjenim obrazom – »blackface«. Kaj naj si mislimo o »blackfacu«, nam je torej Hitchcock povedal že leta 1937. »Vso kri bi ti spili,« sikne Ahmet, s čimer lepo opiše in napove Slovenijo, ki bo – tem bolj po prihodu kapitalizma – tuje delavce, nove graditelje Slovenije, prelevila v »nevidne« ljudi.

Ovni in mamuti
Film Ovni in mamuti, posnet leta 1985, je premogel toliko treznosti, poguma in smisla za socialno geografijo, da je slovenski odnos do »južnjakov« problematiziral in obračunal s slovensko nestrpnostjo: Marko Skače (Marko Derganc), ultra Slovenec, ki »Bosancem« v straniščih reže in maliči ušesa, je bil dokaz, da so slovenski nacionalizem, ksenofobija in rasizem prešli v patološko, sociopatsko fazo, da je slovenska ksenofobija zrela za psihiatrijo in da je podton asimilacije, na katero Slovenija lovi Bosance (in druge priseljence), fašistoiden. Odrezano uho, ki ga Jeffrey (Kyle MacLachlan), protagonist Lynchevega Modrega žameta, posnetega leto kasneje, najde v travi, je bilo portal v temno srce Americane, odrezano uho v Ovnih in mamutih pa je bilo portal v temno srce Slovenije, toda bolelo je tako, kot je sedem let kasneje v Tarantinovih Steklih psih bolelo tisto Blondinčevo rezanje policistovega ušesa.

Ovni in mamuti so bili ultimativno pojasnilo, zakaj Bosancev ni bilo več v slovenskih filmih. Toda to je bil čas, ko je bilo mogoče take tipe, kot je Marko Skače, še hospitalizirati – in svetega Marka potem tudi res hospitalizirajo. Ko ga »ozdravijo«, je videti tako, kot da je izgubil identiteto – ne ve več, kaj bi počel. Nič hudega, le nekaj let bo moral počakati – pač toliko, da gre Slovenija na svoje. Potem bo lahko svojo »bolezen« spremenil v politično stranko.