Ljubljana, 8. julij 2024 - Potem ko so bila desetletja nedostopna preostalemu svetu, so ekipe mednarodnih arheologov po zaslugi iraških organov za dediščino ponovno odkrile pozabljena mesta Ninive, Larsa in Lagaš v starodavni Mezopotamiji oziroma to, kar je od njih ostalo po 30 letih plenjenja. Rezultate raziskav, pri katerih je bila uporabljena sodobna tehnologija, si lahko ogledate v dokumentarnem filmu Ponovno odkrivanje Mezopotamije, ki bo na programu Viasat History premierno predvajan 12. julija ob 21.00, v tem članku pa raziskujemo prve namakalne sisteme na svetu in nastanek prvih mest.
Sledi Mezopotamije so bile prvič odkrite v 19. stoletju. Med rekama Tigris in Evfrat ležijo ruševine več deset mest, ki so nastala pred starogrškimi, rimskimi in egipčanskimi naselbinami: ta mesta so bila zibelka civilizacije. Vendar pa zadnjih 30 let stalnih vojn teh mest ni le izoliralo od zunanjega sveta, temveč jih je tudi uničilo. Zato so na najdišča poklicali ekipe, da bi jih preiskale in odkrile zaklade, ki so še vedno zakopani. Eno od mest je Ninive, prestolnica novega sirskega cesarstva, katere velik del je še vedno zakopan pod zemljo. Območje je prekrito z jarki, ki jih je za seboj pustila islamska vojska, kar je povzročilo veliko škode, hkrati pa nekoliko olajšalo izkopavanje. Kmalu so v enem od teh jarkov našli na stotine popisanih glinastih ploščic. To je prvo tako najdišče odkrito v Ninivah po 19. stoletju. »Šlo je za evforičen trenutek,« je dejal eden od arheologov. »Arheolog lahko raziskuje vse življenje, ne da bi našel kakršno koli pisno gradivo.« Zdaj so jih odkrili na stotine in te najdbe so bile edinstvene: ploščice niso vsebovale administrativnih zapisov, temveč pesmi in verska besedila.
Izkopavanja so se nadaljevala tudi v Larsi, sumerskem mestu, ki je bilo v zadnjih 30 letih popolnoma izropano. Arheologi so na najdišču našli veliko sveže izkopanih jam, vendar jih to ni odvrnilo od iskanja novih zakladov. Po kartiranju najdišča so ugotovili, da je to 4000 let staro mesto, ki je zdaj sredi puščave, nekoč imelo celo mrežo kanalov. Vodo so v Larso usmerili iz 60 km oddaljene reke Tigris in celo našli način, kako jo dvigniti na raven mesta. Če so naleteli na strmino, so kanal preprosto zožili, da je voda lahko pospešila in »premagala« oviro. Sistem kanalov so imeli tudi v 5000 let starem mestu Lagašu, enem prvih mest v zgodovini, kjer je bila nekoč dežela močvirij in vode, a ker se je okolje skozi stoletja spreminjalo, so se ljudje morali prilagoditi. Ker se je področje izsuševalo, je bilo treba najti rešitve za preusmeritev vode, zemljišča pa je bilo treba opremiti z umetnimi namakalnimi sistemi. Strokovnjaki so dolgo časa menili, da je urbanizacija posledica umetnega namakanja kmetijskih površin, okrog katerih so se naselili ljudje, vendar so najstarejša sumerska mesta dejansko obstajala, še preden so se ljudje naučili dovajati vodo. Šlo je torej zgolj za nujnost.
Te nove ugotovitve pripovedujejo številne zgodbe o rojstnem kraju civilizacije, ki je bil po 30 letih vojne končno ponovno odkrit in spreminja pogled na to, kar smo mislili, da vemo o prvih mestih na Zemlji.
Več o kanalu Viasat History: www.viasathistory.si
