Ljubljana, 28. avgusta 2024 - Kot smo napovedali v junijskem predvajanju cikla Trikrat Mizoguchi jeseni nadaljujemo s prikazovanjem japonskih filmskih klasik. V ciklu Japonski trojček bodo med 2. in 26. septembrom na ogled trije filmi režiserjev Kaneta Shinda, Seijuna Suzukija in Masahira Shinode, ki so tokrat obarvani bolj žanrsko.
Septembra ob 20:00: Otok Hadaka no shima
Kaneto Shindo, Japonska, 1960, čb, 96'
Kaneto Shindo, Kiyomi Kuroda, Toshio Enoki, Hikaru Hayashi, Kunie Maruyama, Nobuko Otowa, Taiji Tonoyama, Shinji Tanaka, Masanori Horimoto
Film pripoveduje o štiričlanski družini, edinih prebivalcih majhnega, samotnega otoka. Da bi obdelala izsušeno zemljo, morata mati in oče večkrat na dan s čolnom odveslati do celine po vodo ... Shindo, nekdanji pomočnik Kenjija Mizoguchija, je svoje najslavnejše delo označil za »filmsko pesem, ki skuša ujeti življenja ljudi, ko se kot mravlje borijo proti silam narave«.
Iz prve roke
»Želel sem si, da bi Goli otok posnel brez dialogov, brez besed in brez scenarija – podobe bi bile vse. /.../ Želel sem, da bi film poganjala glasba; da bi podpirala fotografijo. Hikaruju Hayashiju sem rekel, da mora biti vse izraženo skozi glasbo. Z nami je šel na snemanje na samotni otok v notranjem morju Seto. O glasbi ne vem ničesar, zato mu nisem mogel povedati, kaj želim. Ne razumem, kako glasba deluje. Toda medtem ko smo mi snemali, je on skladal – in rezultat je bil neverjetno dober.
/.../ Ljudje se lahko pomikamo naprej le korak za korakom. Ne moremo napraviti dveh ali treh korakov hkrati. Naj se še tako trudimo, napredujemo lahko le postopoma. To je življenje. /…/ Vsi moji filmi /.../ govorijo o tem.« - Kaneto Shindo
»Kaneto Shindo je na Zahodu najbolj znan po Golem otoku, dokumentarističnem igranem filmu o družini, ki živi težko življenje na otoku v notranjem morju; delu, ki ga je Oshima Nagisa nekoč označil za ‘sliko tistega, kar si o Japoncih mislijo tujci’. Film, posnet povsem brez dialogov, se večinoma izogne sentimentalnosti, ki bi jo neizbežno prinesli pogovori o tem, kako strašno je življenje. Opazujemo družbene okoliščine, zaradi katerih so otočani prisiljeni delati, nato pa oblikujemo lastne politične zaključke.« - Donald Richie
»Drzneje stiliziran, je Goli otok subtilnejši od Shindovih prejšnjih del o obdobju po Hirošimi; bolj pretanjen razmislek o travmatični zapuščini atomske bombe in negotovi prihodnosti povojne Japonske. /.../ Če ga beremo kot geografsko metaforo za otoško državo, težavni otok jasno nakazuje izoliranost in pomanjkanje naravnih virov – temeljni danosti Japonske. /.../ Nadčloveška pridnost, ki je poganjala prvo, burno industrializacijo Japonske, kasneje pa spodbudila njeno gospodarsko okrevanje po drugi svetovni vojni, je dvoumno utelešena tudi v kmetijskem delu, ki ga Goli otok prikazuje kot tako zelo sizifovsko. Člani družine neutrudno delajo in nimajo časa, da bi se smiselno ukvarjali drug z drugim, kaj šele pogovarjali ...« - Haden Guest, Criterion
»Shindo z Golim otokom ustvari vizualno izčiščen, minimalističen in zadržan, toda presunljiv in globoko ekspresiven portret človeškega boja, vztrajnosti in preživetja. Režiser v izjemno fluidnem in natančno zmontiranem filmu, posnetem povsem brez dialogov, učinkovito izkoristi molk likov, da bi ujel organski ritem, ki zrcali ciklično in obredno naravo človeške izkušnje.« - Acquarello, Strictly Film School
»Ta srce parajoči japonski film je vzorčen primer umetnosti vizualnega pripovedovanja. /.../ Kaneto Shindo se opre na podobe, da bi ustvaril vznemirljivo realistično dramo. Gre za enega najbolj prefinjenih in močnih sodobnih nemih filmov.« - Pamela Hutchinson, Silent London
»Film bo še naprej navduševal vse, ki menijo, da resnica ni ravno stvar dejstev.« - Elina Alter, Brooklyn
Septembra ob 20:00
Ožigosan za umor Koroshi no rakuin
Seijun Suzuki, Japonska, 1967, čb, 91′
- scenarij Hachiro Guryu
- fotografija Kazue Nagatsuka
- montaža Matsuo Tanji
- glasba Naozumi Yamamoto
- scenografija Sukezo Kawahara
- produkcija Kaneo Iwai
- igrajo Joe Shishido, Koji Nanbara, Isao Tamagawa, Annu Mari, Mariko Ogawa, Hiroshi Minami
Zgodba
Jakuza Hanada, znan tudi kot številka 3, pri opravljanju naloge zgreši tarčo, ker mu na pištoli pristane metulj. Zdaj tudi sam postane »ožigosan za umor« ... Ko so režiserja vprašali, zakaj ima njegov junak fetiš na hlape kuhajočega se riža, je odvrnil: »Zato, ker je japonski morilec. Če bi bil Italijan, bi ga vzburjali makaroni, ne?«
Anarhičen, huronsko smešen, nezaslišan, brutalen, dih jemajoč in ikonoklastičen so le nekateri izmed pridevnikov, s katerimi so opisovali najslavnejši film režiserja japonskega novega vala Seijuna Suzukija.
Kritike
»Moja najljubša filma o plačanih morilcih sta (Melvillov) Samuraj in Suzukijev Ožigosan za umor. Oba sem citiral v Duhu psa.« – Jim Jarmusch
»Ko sem leta 1984 v svojem stanovanju v Tokiu pozno ponoči preklapljal med televizijskimi kanali, sem naletel na nekakšen B film iz šestdesetih. Studio: Nikkatsu. Glavna vloga: Joe Shishido. Režiser: Seijun Suzuki. Na noben način nisem bil pripravljen na tisto, kar me je čakalo. Spomnim se, da sem večino naslednje ure in pol strmel v zaslon z odprtimi usti. Tista noč je spremenila moje življenje in mi odprla okno v temnejšo plat kulture, znane predvsem po svoji klasični lepoti. /…/ Med vsemi Suzukijevimi mračnimi mojstrovinami nobena ni tako močna in edinstvena kot Ožigosan za umor. Vsakič, ko si film ogledam, odkrijem kaj novega – kot bi ga gledal prvič. /.../ Mojstrovina, ki preseže okvire svojega žanra. Tradicionalnim filmom o jakuzah je podoben približno toliko, kot je Godardov Alphaville znanstveni fantastiki.« – John Zorn
»Film Ožigosan za umor se je zapisal v zgodovino kot tisti, zaradi katerega je Seijun Suzuki dobil odpoved pri studiu Nikkatsu. Slovi pa tudi kot vrtoglava, absurdistična dekonstrukcija žanra kriminalke. Vse to bolj ali manj drži, toda ozadje je malce bolj zapleteno. /…/ Najboljša šala med vsemi je dekonstrukcija Shishida Joeja, Nikkatsujevega odgovora na Bunto Sugawaro iz studia Toei. Ta arhetipski mačo iz B filmov v vlogi Hanade večino časa preživi telesno in duševno ranjen zaradi svoje nesmiselne ambicije postati številka 1. Da bi prebudil svoj libido, mora vdihovati vonj kuhajočega se riža. Obe njegovi ženski ga skušata ubiti, šef pa ga postavi za tarčo. V zaključnih prizorih se popolnoma sesuje: najprej ga oblegajo v lastnem stanovanju, nato se znajde v nenavadnih situacijah s svojim morilcem in na koncu v boksarski areni obleži kot usmiljenja vredna razvalina. Noben akcijski junak še ni bil manj junaški. Absurden človek v čudovito absurdnem filmu.« – Tony Rayns, Criterion
»Podobno kot se Shishido zlomi in vstopi v nadrealistični svet nočne more, tudi Suzuki razbije film na bizaren, a zapeljiv niz absurdističnih, čezmernih in komajda povezanih prvin. Vse skupaj je videti malo kot Godard zlate dobe (le z veliko več sloga). Vrhunec, ki nenavadno spominja na Čistino (posneto istega leta), kaže, koliko dlje od Boormana – kaj šele Hollywooda – je bil Suzuki pripravljen iti. Občasno begajoč, a vselej duhovit, domiseln in vizualno osupljiv film.« – Geoff Andrew, Time Out
»Njegova slogovna briljantnost je nesporna. /…/ Ikonoklastičen in reprezentativen hkrati – Ožigosan za umor ostaja ključni film svojega desetletja.« – Alexander Jacoby, Sight and Sound
»Ožigosan za umor spaja žanr o jakuzah, zahodni in vzhodni noir, Jamesa Bonda in francoski novi val, komedijo, meječo na slapstick, ter smrtonosno, patološko erotiko.« – Federico Gironi
»Ožigosan za umor je eden tistih filmov, ki se zdijo tako daleč pred svojim časom, da ga morda še vedno nismo povsem dojeli. Nasilje je surovo, seks še bolj, črno-bela fotografija pa brezhibna – vsak kader sodi v galerijo. Divje, čudaško in nepozabno.« – Tom Huddleston, Time Out
»Eden Suzukijevih najboljših filmov. /.../ Suzuki se v tem izjemnem trilerju, ki se po surovi erotiki in krutem humorju (da vizualnih ognjemetov niti ne omenjamo) lahko kosa z Wellsovo Damo iz Šanghaja, norčuje iz vsega, od klišejev žanra o jakuzah do japonske cenzure.« – Tony Rayns
»Filmu se je zaradi njegove razkošne popart estetike, ležernega jazzovskega glasbenega kontrapunkta, osupljive črno-bele fotografije ter mojstrske uporabe svetlobe in sence precej težko upreti. /…/ Bržkone vrhunec režiserjevega osupljivo eklektičnega sloga.« – Jasper Sharp, Midnight Eye
»Slediti zgodbi je prava nočna mora – pa ne ker bi bila preveč zapletena (čeprav je tudi to), ampak ker Suzuki s svojimi nestabilnimi vizualnimi kompozicijami, histeričnimi liki in asociativno montažo nenehno odvrača pozornost od drame /.../.« – David Jenkins, Little White Lies
»Domiselna in skrajno anarhična različica gangsterskih trilerjev.« – Donald Richie
Septembra ob 20:00
Bleda roža Kawaita hana
Masahiro Shinoda, Japonska, 1964, čb, 96′
Ataru Baba in Masahiro Shinoda po zgodbi Shintara Ishihare
Masao Kosugi, Sugihara Yoshi, Shigemasa Toda Toru Takemitsu, Yuji Takahashi
produkcija Masao Shirai, Shigeru Wakatsuki, Ryo Ikebe, Mariko Kaga, Takashi Fujiki, Naoki Sugiura, Seiji Miyaguchi, Eijiro Tono, Chisako Hara, Shinichiro Mikami, Koji Nakahara, Isao Sasaki
Jakuza srednjih let, je pravkar prišel iz zapora, kjer je prestajal kazen zaradi uboja člana konkurenčne tolpe. V hazarderskem klubu se zaplete z lepo, skrivnostno mladenko, ki rada tvega. Prevzet nad njeno nenasitno željo po vznemirjenju privoli, da jo bo vpeljal v igre na srečo z višjimi vložki … Noir de noir, posnet v widescreen formatu in čudoviti črno-beli tehniki, velja za enega ključnih japonskih gangsterskih filmov.
Iz prve roke
»Bledo rožo so močno vplivale Baudelairove Rože zla. /…/ Ko sem se lotil projekta, sem spoznal, da nikoli več ne bom mogel uporabiti naivnosti kot teme. /.../ Ko sem končal s snemanjem, sem se zavedel, da je moje mladosti konec. /…/ Vrtnica je simbol Zahoda. Zahodni vitezi so vedno umirali za ženske, ki so jih simbolizirale vrtnice. Sam ne bi nikoli umrl za vrtnico, lahko pa bi umrl za češnjev cvet. Kar pa ne velja za današnjo japonsko mladino – ta še vedno išče rožo, za katero bi bila
pripravljena umreti. /…/ Če bom še kdaj posnel gangsterski film, v njem ne bo niti malo nasilja. Šef bo nežna očetovska figura, ves dialog pa bo sestavljen iz vljudnih pozdravov kot ‘dobro jutro’ in ‘dober večer’ – kakor v kakšnem Ozujevem filmu.« - Masahiro Shinoda
»Bleda roža je eden najbolj mračnih filmov noir, kar sem jih videl, in je še nekaj več: leta 1964 je šlo za pomembno delo nastajajočega japonskega novega vala neodvisnih filmskih ustvarjalcev, vajo v eksistencialni kulskosti. Ima zaplet, vendar gre v njem predvsem za držo.« - Roger Ebert
»Bleda roža, veličasten slavospev neizpolnjeni amour fou, ostaja Shinodova najbolj trajna zapuščina. Film, temačen in skorajda neberljiv, s svojo moralno dvoumno kombinacijo modernizma in kaosa – hitri avtomobili in usodne privlačnosti, sartrovske tišine in operatični izbruhi – ostaja večni ljubljenec tako žanrskih navdušencev kot sofisticiranih obiskovalcev arthouse kinematografov. So prvi tisti, ki mu pripisujejo uradni status temeljnega dogodka v zgodovini filma o jakuzah, drugi pa tisti, ki se navdušujejo nad njegovim skrajno kul pristopom k častitljivi in pogosto kodificirani obliki tega gangsterskega žanra – in nihilističnim begom od nje –, ali pa je obratno?
»Kaj je komaj pomembno: Bleda roža le redke pusti ravnodušne in mnogi se bomo vedno znova z užitkom prepustili njenim brezdanjim črninam in zamolklim belinam. Gre torej za nekakšen hibrid, toda žilave sorte, z vérité utrinki z ulic Jokohame, množicami radovednih obrazov (pogosto strmečih naravnost v objektiv), omamnimi, čudovito posnetimi ekspresionističnimi ambienti in dvema izjemno privlačnima človekoma, ujetima na sredo vsega tega, ki se skupaj, a vselej sama, predajata napadom maničnega smeha in dolgim, camusovskim pogledom v praznino.« - Chuck Stephens, Criterion
»Bleda roža ravno toliko govori o obrednem vedenju kot Mizoguchijevo Maščevanje 47 samurajev – pa čeprav so v središču zgodbe jakuze in ne samuraji. Shinoda je temo izbral – kot pravi sam –, ker je svet jakuz edini kraj, kjer se je ohranil japonski obredni sistem in kjer je še vedno mogoč estetski odnos do obreda.« - Donald Richie
»Ta film iz sveta jakuz spominja na dela Seijuna Suzukija, saj generično snov poživi s trenutki formalne lepote. Med najbolj nepozabne prizore sodijo premišljeno zmontirane igre na srečo in klimaktični umor ob spremljavi Purcella.« - Alexander Jacoby
»Film je s svojo mešanico duhovne praznine in vizualne lepote tako navdušil Francisa Forda Coppolo in Martina Scorseseja, da sta odkupila pravice zanj – pri čemer naj bi si ga Scorsese ogledal kar tridesetkrat.« - Mark Schilling, Far East Udine
Mann je Bledo rožo v reviji Sight and Sound uvrstil med največje filme vseh časov: »že samo zaradi osupljivih uvodnih prizorov«.
Vstopnice: 4 €; za članice in člane Kluba Kinodvor: 3,80 €. Digitalno restavrirane različice bomo predvajali v japonščini z angleškimi podnapisi. Projekt sta podprla Japonska fundacija iz Tokia (The Japan Foundation) in Veleposlaništvo Japonske v Ljubljani.
