Hollywood je z napredkom domačega videa v davnih sedemdesetih pričel s prodajo hitov na videokasetah, v upanju, da jih bodo kupovali filmski navdušenci in si gradili zbirke. Ker je bil to drag hobi (50 dolarjev za videokaseto) se je George Atkinson, igralec in občasni kaskeder, zavzel za cenejšo zabavo – izposojo filmov. Kupil je 50 naslovov, ki so ravno izšli na videu (eno Betamax in eno VHS kaseto), odprl izposojevalnico Video station in dal majhen oglas v Los Angeles Times. Filmski
studii so kmalu po objavi oglasa vložili tožbo, vendar je Akinson našel luknjo v zakonu, ki mu je dovoljevala izposojo filmov. Posel je zacvetel; Atkinson je bil zasut s klici ljudi, ki so želeli odpreti podružnice, zaradi česar je moral telefon za poslovne razgovore prestaviti v edini nezasedeni prostor – stranišče. Video station je imel na vrhuncu moči 600 podružnic širom ZDA, kar je podjetje v začetku osemdesetih pripeljalo na borzo. ''Beethovna in Beatlese lahko poslušate dan za
dnem… kar za filme ne velja. Ne morete gledati Burta Reynoldsa vsak dan'', je dejal Atkinson.
