Leto 1972 nikakor ni bilo lahko za Jugoslavijo. Začelo se je že januarja: JATovo potniško letalo je treščilo na češkoslovaško ozemlje, nesreča je bila prav tista, ki je v njej slavna stevardesa Vesna Vulović srečno preživela padec z desetih tisočev metrov višine. Podrobnosti niso znane niti dandanašnji. So ga pomotoma sestrelili ali je šlo za diverzijo? Grožnje ustaških teroristov z evropskega Zahoda in Avstralije so bile tedaj vse pogostejše, in julija tistega leta 1972 je skupina izurjenih
sovražnikov socialističnega samoupravljanja dejansko tudi vdrla v državo, zasejala nemalo panike, izvedla nekaj direktnih bombaških akcij in razstrelila partizanski spomenik v bosenskem Bugojnu. V razdobju med koncem februarja in majem 1972 pa je bila vsa Jugoslavija dobesedno v krču, izolirana, prestrašena, negotova, sama. Trditev terja najprej krajšo rekonstrukcijo.
Ko se je učitelj Latif Musa 21. februarja prišel vpisat na višjo pedagoško šolo v Đakovici na Kosovu, ga je obšla nenadna slabost. Čez nekaj dni, 3. marca, je potožil zdravniku v lokalnem zdravstvenem domu in ta mu je predpisal penicilin. Nič ni pomagalo, vročica ni pojenjala, tako da je Muso brat odpeljal v bolnišnico v 150 km oddaljeni Čačak. Tudi tam zdravniki zanj niso našli zdravila, zato so ga odpeljali v Beograd. Na tamkajšnji kliniki so ga 9. marca pokazali študentom medicine, rekoč, da »gre pri pacientu za atipično reakcijo na penicilin«. Naslednjega dne je Latif Musa preminil – notranje krvavitve so bile premočne. V mrliški list so zapisali, da je bil vzrok smrti »reakcija na penicilin«.
Musa je bil v resnici okužen z virusom črnih koz. Pred smrtjo je v direktnem stiku okužil 38 ljudi, med njimi devet zdravnikov in medicinskih sester. Osem jih je umrlo. Zgolj nekaj dni po Musovi smrti je na Kosovu za črnimi kozami zbolelo 140 oseb. Konzilij je še enkrat, za nazaj pregledal Musovo anamnezo in 22. marca popravil vzrok smrti. Še pred tem se je zdrznil državni vrh. Črne koze so bile v Evropi uradno iztrebljene, zdaj pa so se na mah pojavile v Jugoslaviji. Cepljenje je vsaj 50 let poznala že »stara« Jugoslavija – zadnji primer črnih koz so zabeležili leta 1930. Zadeve se ni dalo zamolčati – virus črnih koz se širi izjemno hitro in je zelo učinkovit, kar dobro vedo tudi izvedenci za biološko vojskovanje. Panika je bila zunaj in znotraj. Domala istočasno, ko se je centralni komite ZKJ 16. marca odločil, da uvede izredno, vojno stanje, so sosedne države že zaprle meje z Jugoslavijo. Kasnejša rekonstrukcija dogodkov je natanko popisala, kako je virus prišel v državo.
Na začetku leta 1972 se je 38-letni verski dostojanstvenik Ibrahim Hoti iz Damnjan pri Đakovici z avtobusom odpravil na hadž v Meko. Zatem je obiskal še nekaj verskih središč v Iraku in si tam za spomin kupil piščal. Kasneje je poročal, da je imel prodajalec glasbil »malce nenavadno kožo«. V tedanjem Iraku črne koze niso bile takšna rariteta. Po vsej verjetnosti so jih tjakaj zanesli afganski popotniki. V Afganistanu so bile črne koze namreč endemična zadeva: oktobra 1970 je neka afganska družina romala v iranski Mashhad in povzročila epidemijo, ki se je Iran ni znebil do septembra 1972. Do konca leta 1971 so primere črnih koz zavoljo številnih romanj zaznali še v Siriji in Iraku … Romar Hoti se je 15. februarja vrnil s potovanja. Že kmalu po prihodu domov je začutil utrujenost, a jo je pripisal naporni vožnji. Kmalu je zapazil nekakšen spuščaj, bil je vročičen, a je v nekaj dneh prišel k sebi – verjetno zato, ker se je dva meseca pred tem cepil. Izredno stanje v Jugoslaviji je bilo učinkovito – sprva so uredili nekaj karanten in jih stražili z vojsko, omejili so druženje ljudi, prepovedali javne prireditve, predvsem pa so se v začetku aprila z izdatnim sodelovanjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) lotili vakcinacije oziroma, natančneje rečeno, revakcinacije prebivalstva.
Jugoslavija je zaprosila za vse svetovne zaloge cepiva in na teren povabila tudi dva vrhunska strokovnjaka – tako sta prispela Don Francis in Donald Henderson. Slednji, epidemiolog z univerze Johns Hopkins, je veljal (in tako je še danes) za izjemnega izkoreninjevalca kužnih bolezni, zlasti črnih koz, poleg tega pa se je intenzivno ukvarjal še z biološkim orožjem. Ponekod, tako na primer v izpostavljenem Beogradu, so ljudi cepili kar na ulici, vrtci in šole so improvizirali dispanzerje, vsak državljan, državljanka sta po cepljenju prejela rumeno knjižico WHO, ki je v več svetovnih jezikih potrjevala, da je bila ta in ta oseba cepljena proti črnim kozam. Kljub začetnim napačnim diagnozam se je izredno stanje obrestovalo – konec maja 1972 je Jugoslavija vsemu svetu razglasila, da je uspešno zaustavila potencialno izjemno nevarno epidemijo. Vojnega stanja ni bilo več, meje so se spet odprle. Rezultati so bili sicer tragični (35 mrtvih, 175 okuženih, veliko ljudem je cepivo dodobra in za zmerom pokvarilo zdravje), a lahko bi bilo precej huje. WHO je državi Jugoslaviji izrekla priznanje za učinkovito delo pri preprečevanju kužne bolezni. Na ozemlju Evrope od tedaj ni bilo več črnih koz, kar pa je kvečjemu še potenciralo strah pred epidemijo kot tako in širno ukvarjanje z njeno naravo in nasledki.
Epidemije, okužbe, karantene, biološko orožje, virusi, vojno stanje, panika, mračne napovedi … Vse to so kajpak literarne in filmske reči par excellence. Že sama Jugoslavija je dala dva izjemna avtorja s tega področja – vpliv, ki sta ga imela književnik Borislav Pekić in filmski režiser Goran Marković (oba sta temo kužnosti obdelala v naravnost avantgardističnem zamahu), je vsekakor premalo poudarjen. Razmah tiste književne in filmske produkcije, ki se je zlasti v osemdesetih letih na vseh ravneh ubadala z zgoraj nanizanimi ključnimi pojmi, je vsekakor tudi posledica njunega pionirskega dela. Kar zadeva film kot tak, pa je kužnost postala istočasno tudi del samega materiala. Nekako takrat, ko so se v Evropi po dolgem času pojavile črne koze, je završalo med filmskimi arhivarji. Spričo neustrezne hrambe je celuloidne kopije namreč napadel poseben sindrom, ki je zaradi značilnega vonja prejel popularno mednarodno ime »vinegarjev«. Izjemna nevarnost, ki se je skrivala v odmaknjenih arhivih, je terjala novo pozornost. Na mednarodni ravni so podali nove predpise za učinkovito hranjenje, da bi le zaustavili okužbo, ki je pretila z uničenjem svetovne dediščine.
Na pričujočem večeru bo vsekakor priložnost tudi za poseben razmislek o nenavadno produktivni tematiki. Razpravljaje o epidemiji črnih koz bomo fokus prestavili še k filmu. Pa ne le z »golim« ogledom obeh mojstrovin (Variola vera, 1981, Goran Marković; Smrt v Benetkah, 1971, Luchino Visconti), pač pa tudi konceptualno. Nakana razgovora je namreč tudi in predvsem v tem, da »telesno« kužnost »človeške« bolezni zapazimo tudi v arhivu, med filmi, ki se obnašajo, kakor da so »živi«. In da se s tematiko, navsezadnje, zavihtimo še na polje (vsaj) treh drugih kužnosti. Prva je digitalizacija, ki poleg »vinegarja« kot drugi, dodatni »virus« zadnjih dveh desetletij »preži« na analogno, celuloidno dediščino in vse njene kvalitete, s tem da ni imuna niti sama. Druga kužnost je kužnost, ki jo prepoznamo v sami filmski naraciji, skoz vsebinsko podajanje. Tretja in za naš prostor vsekakor nikakor ne zanemarljiva pa je okužba s kinematografijo kot tako, huda bolezen, ki ji najpogosteje pravimo kar cinefilija. Poslanstvo Kinoteke je brez dvoma tudi v tem, da goji konceptualne premestitve in pouk o vseh omenjenih epidemioloških vrstah. Še več, takšna je že ab ovo njena epistemiološka zaveza, njen nenehno potencialen prispevek k javnemu dobremu.
Miha Zadnikar
program
četrtek 5. 4.
Okrogla miza: Ob 40-letnici epidemije črnih koz v Jugoslaviji, ob 17.00
Sodelujejo dr. Katarina Keber, socialna zgodovinarka medicine, izvedenka za epidemije kuge in kolere (Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri SAZU), mag. Marjana Kos, izvedenka za epidemije črnih koz (Zgodovinski arhiv Ljubljana), dr. Alenka Kraigher, predstojnica Centra za nalezljive bolezni in okoljska tveganja (Inštitut za varovanje zdravja RS), dr. Miroslav Petrovec, specialist klinične mikrobiologije (Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani) in Dušan Rebolj, filmski publicist, izvedenec za filme o okužbah in okužbe s filmom. Pogovor vodi Miha Zadnikar.
Variola vera, ob 18.45
Smrt v Benetkah (Morte a Venezia), ob 21.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
Ko se je učitelj Latif Musa 21. februarja prišel vpisat na višjo pedagoško šolo v Đakovici na Kosovu, ga je obšla nenadna slabost. Čez nekaj dni, 3. marca, je potožil zdravniku v lokalnem zdravstvenem domu in ta mu je predpisal penicilin. Nič ni pomagalo, vročica ni pojenjala, tako da je Muso brat odpeljal v bolnišnico v 150 km oddaljeni Čačak. Tudi tam zdravniki zanj niso našli zdravila, zato so ga odpeljali v Beograd. Na tamkajšnji kliniki so ga 9. marca pokazali študentom medicine, rekoč, da »gre pri pacientu za atipično reakcijo na penicilin«. Naslednjega dne je Latif Musa preminil – notranje krvavitve so bile premočne. V mrliški list so zapisali, da je bil vzrok smrti »reakcija na penicilin«.
Musa je bil v resnici okužen z virusom črnih koz. Pred smrtjo je v direktnem stiku okužil 38 ljudi, med njimi devet zdravnikov in medicinskih sester. Osem jih je umrlo. Zgolj nekaj dni po Musovi smrti je na Kosovu za črnimi kozami zbolelo 140 oseb. Konzilij je še enkrat, za nazaj pregledal Musovo anamnezo in 22. marca popravil vzrok smrti. Še pred tem se je zdrznil državni vrh. Črne koze so bile v Evropi uradno iztrebljene, zdaj pa so se na mah pojavile v Jugoslaviji. Cepljenje je vsaj 50 let poznala že »stara« Jugoslavija – zadnji primer črnih koz so zabeležili leta 1930. Zadeve se ni dalo zamolčati – virus črnih koz se širi izjemno hitro in je zelo učinkovit, kar dobro vedo tudi izvedenci za biološko vojskovanje. Panika je bila zunaj in znotraj. Domala istočasno, ko se je centralni komite ZKJ 16. marca odločil, da uvede izredno, vojno stanje, so sosedne države že zaprle meje z Jugoslavijo. Kasnejša rekonstrukcija dogodkov je natanko popisala, kako je virus prišel v državo.
Na začetku leta 1972 se je 38-letni verski dostojanstvenik Ibrahim Hoti iz Damnjan pri Đakovici z avtobusom odpravil na hadž v Meko. Zatem je obiskal še nekaj verskih središč v Iraku in si tam za spomin kupil piščal. Kasneje je poročal, da je imel prodajalec glasbil »malce nenavadno kožo«. V tedanjem Iraku črne koze niso bile takšna rariteta. Po vsej verjetnosti so jih tjakaj zanesli afganski popotniki. V Afganistanu so bile črne koze namreč endemična zadeva: oktobra 1970 je neka afganska družina romala v iranski Mashhad in povzročila epidemijo, ki se je Iran ni znebil do septembra 1972. Do konca leta 1971 so primere črnih koz zavoljo številnih romanj zaznali še v Siriji in Iraku … Romar Hoti se je 15. februarja vrnil s potovanja. Že kmalu po prihodu domov je začutil utrujenost, a jo je pripisal naporni vožnji. Kmalu je zapazil nekakšen spuščaj, bil je vročičen, a je v nekaj dneh prišel k sebi – verjetno zato, ker se je dva meseca pred tem cepil. Izredno stanje v Jugoslaviji je bilo učinkovito – sprva so uredili nekaj karanten in jih stražili z vojsko, omejili so druženje ljudi, prepovedali javne prireditve, predvsem pa so se v začetku aprila z izdatnim sodelovanjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) lotili vakcinacije oziroma, natančneje rečeno, revakcinacije prebivalstva.
Jugoslavija je zaprosila za vse svetovne zaloge cepiva in na teren povabila tudi dva vrhunska strokovnjaka – tako sta prispela Don Francis in Donald Henderson. Slednji, epidemiolog z univerze Johns Hopkins, je veljal (in tako je še danes) za izjemnega izkoreninjevalca kužnih bolezni, zlasti črnih koz, poleg tega pa se je intenzivno ukvarjal še z biološkim orožjem. Ponekod, tako na primer v izpostavljenem Beogradu, so ljudi cepili kar na ulici, vrtci in šole so improvizirali dispanzerje, vsak državljan, državljanka sta po cepljenju prejela rumeno knjižico WHO, ki je v več svetovnih jezikih potrjevala, da je bila ta in ta oseba cepljena proti črnim kozam. Kljub začetnim napačnim diagnozam se je izredno stanje obrestovalo – konec maja 1972 je Jugoslavija vsemu svetu razglasila, da je uspešno zaustavila potencialno izjemno nevarno epidemijo. Vojnega stanja ni bilo več, meje so se spet odprle. Rezultati so bili sicer tragični (35 mrtvih, 175 okuženih, veliko ljudem je cepivo dodobra in za zmerom pokvarilo zdravje), a lahko bi bilo precej huje. WHO je državi Jugoslaviji izrekla priznanje za učinkovito delo pri preprečevanju kužne bolezni. Na ozemlju Evrope od tedaj ni bilo več črnih koz, kar pa je kvečjemu še potenciralo strah pred epidemijo kot tako in širno ukvarjanje z njeno naravo in nasledki.
Epidemije, okužbe, karantene, biološko orožje, virusi, vojno stanje, panika, mračne napovedi … Vse to so kajpak literarne in filmske reči par excellence. Že sama Jugoslavija je dala dva izjemna avtorja s tega področja – vpliv, ki sta ga imela književnik Borislav Pekić in filmski režiser Goran Marković (oba sta temo kužnosti obdelala v naravnost avantgardističnem zamahu), je vsekakor premalo poudarjen. Razmah tiste književne in filmske produkcije, ki se je zlasti v osemdesetih letih na vseh ravneh ubadala z zgoraj nanizanimi ključnimi pojmi, je vsekakor tudi posledica njunega pionirskega dela. Kar zadeva film kot tak, pa je kužnost postala istočasno tudi del samega materiala. Nekako takrat, ko so se v Evropi po dolgem času pojavile črne koze, je završalo med filmskimi arhivarji. Spričo neustrezne hrambe je celuloidne kopije namreč napadel poseben sindrom, ki je zaradi značilnega vonja prejel popularno mednarodno ime »vinegarjev«. Izjemna nevarnost, ki se je skrivala v odmaknjenih arhivih, je terjala novo pozornost. Na mednarodni ravni so podali nove predpise za učinkovito hranjenje, da bi le zaustavili okužbo, ki je pretila z uničenjem svetovne dediščine.
Na pričujočem večeru bo vsekakor priložnost tudi za poseben razmislek o nenavadno produktivni tematiki. Razpravljaje o epidemiji črnih koz bomo fokus prestavili še k filmu. Pa ne le z »golim« ogledom obeh mojstrovin (Variola vera, 1981, Goran Marković; Smrt v Benetkah, 1971, Luchino Visconti), pač pa tudi konceptualno. Nakana razgovora je namreč tudi in predvsem v tem, da »telesno« kužnost »človeške« bolezni zapazimo tudi v arhivu, med filmi, ki se obnašajo, kakor da so »živi«. In da se s tematiko, navsezadnje, zavihtimo še na polje (vsaj) treh drugih kužnosti. Prva je digitalizacija, ki poleg »vinegarja« kot drugi, dodatni »virus« zadnjih dveh desetletij »preži« na analogno, celuloidno dediščino in vse njene kvalitete, s tem da ni imuna niti sama. Druga kužnost je kužnost, ki jo prepoznamo v sami filmski naraciji, skoz vsebinsko podajanje. Tretja in za naš prostor vsekakor nikakor ne zanemarljiva pa je okužba s kinematografijo kot tako, huda bolezen, ki ji najpogosteje pravimo kar cinefilija. Poslanstvo Kinoteke je brez dvoma tudi v tem, da goji konceptualne premestitve in pouk o vseh omenjenih epidemioloških vrstah. Še več, takšna je že ab ovo njena epistemiološka zaveza, njen nenehno potencialen prispevek k javnemu dobremu.
Miha Zadnikar
program
četrtek 5. 4.
Okrogla miza: Ob 40-letnici epidemije črnih koz v Jugoslaviji, ob 17.00
Sodelujejo dr. Katarina Keber, socialna zgodovinarka medicine, izvedenka za epidemije kuge in kolere (Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri SAZU), mag. Marjana Kos, izvedenka za epidemije črnih koz (Zgodovinski arhiv Ljubljana), dr. Alenka Kraigher, predstojnica Centra za nalezljive bolezni in okoljska tveganja (Inštitut za varovanje zdravja RS), dr. Miroslav Petrovec, specialist klinične mikrobiologije (Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani) in Dušan Rebolj, filmski publicist, izvedenec za filme o okužbah in okužbe s filmom. Pogovor vodi Miha Zadnikar.
Variola vera, ob 18.45
Smrt v Benetkah (Morte a Venezia), ob 21.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
