V torek, 22. aprila, ob 21. uri s projekcijo klasike Stromboli (1950) odpiramo veliko retrospektivo filmov Roberta Rossellinija, enega največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov, očeta tako neorealizma kot tudi modernega filma.
Stromboli med drugim predstavlja prvo sodelovanje znamenitega evropskega režiserja in slovite hollywoodske igralke Ingrid Bergman, ki sta se na snemanju tudi zaljubila in nato nekaj časa ostala skupaj. Gre za klasičen primerek italijanskega neorealizma in veličastno humanistično meditacijo na temo ljubezni, pripadnosti in morale.
»Dragi gospod Rossellini, videla sem vaša filma Rim, odprto mesto in Paisà in v njiju izjemno uživala. Če potrebujete švedsko igralko, ki zelo dobro govori angleško, ki še ni pozabila svoje nemščine, ki se ne znajde preveč dobro s francoščino in ki zna po italijansko reči samo 'ti amo', sem pripravljena pripotovati in z vami posneti film.« Ingrid Bergman
Otvoritev retrospektive smo pripravili v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji. Aprila bo na sporedu še ena Rossellinijeva nesmrtna klasika, Potovanje v Italijo (Viaggio in Italia), do sredine junija pa se bo zvrstilo še nekaj manj kot dvajset filmov tega čudežnega avtorja.
»V vseh tako imenovanih neorealističnih filmih so preostanki tradicionalnega realizma spektakularne, dramske ali psihološke vrste. Razgradimo jih lahko na naslednji način: dokumentarna realnost plus nekaj drugega, lahko je to plastična lepota podob, družbeni čut, poezija, komika in tako dalje. Pri Rosselliniju pa bi zaman poskušali na ta način ločiti dogodek od želenega učinka. Pri njem ni nič literarnega ali poetičnega, celo nič »lepega«, če hočete, v prijetnem pomenu besede: Rossellini režira dejstva. Njegovi liki se zdijo obsedeni z nekim demonom gibanja. /…/ Gre za to, da gesta, spreminjanje, fizično gibanje Rosselliniju pomenijo samo esenco človeške realnosti. Gre tudi za prečenje filmskega sveta, ki pri tem tudi sam in še bolj vzgiba lik, ki se pomika skozenj. Rossellinijevski univerzum je univerzum čistih dejanj, ki so sama po sebi nepomembna, vendar pa nekako, celo brez vednosti Boga, pripravljajo nenadno, bleščeče razodetje svojega pomena. Tako je s tistim čudežem iz Potovanja v Italijo, ki je neviden za oba junaka in komajda viden tudi za kamero, poleg vsega pa tudi precej dvoumen (Rossellini ne trdi, da gre za čudež, ampak le za tisto množico krikov in prerivanja, ki ji pravimo čudež), vendar pa s svojim trkom ob zavest obeh junakov nepričakovano povzroči, da njuna ljubezen izbruhne na plan.« - André Bazin
»Filmi še nikoli niso bili tako dragi in še nikoli jih ni gledalo toliko revežev.« - Jean-Louis Comolli
V Rimu je leta 1965 Roberto Rossellini objavil naslednji manifest: Eden najdramatičnejših vidikov današnje civilizacije je, da je izjemno izboljšanje življenjskih pogojev, ki je bilo posledica znanstvenih in tehničnih dosežkov, povzročilo osupljiv občutek nelagodja in izgubljenosti, namesto da bi prineslo srečo in moralno zdravje: zdi se, kot da je naša civilizacija provizorna in notranje iztirjena. Vznemirjenost, nasilje, ravnodušje, dolgčas, tesnoba, duhovna lenoba in pasivna vdanost v usodo so pojavi, ki se kažejo na vseh ravneh osebnega in družbenega življenja. Zdi se, da se sodobni človek, vsaj v deželah, ki se imajo za razvite, ne zaveda več sebe in sveta, in sodobna umetnost je glavni pričevalec tega fenomena. Kakšne zaključke je treba potegniti iz tega? Se je treba odreči naši civilizaciji, ki se ima za razumsko in pozitivno, a ji ne uspe najti ravnovesja? Ne, seveda ne. Je pa treba ukrepati, da bi odpravili vedno večjo zmedo, neuravnovešenost, izgubljenost.
V sodobni umetnosti lahko opažamo pojav, ki nam morda ponuja ključ za razumevanje te izgubljenosti: zdi se, da so književnost, gledališče, poezija itd. spregledali, kaj vse se je zgodilo na svetu, odkar se je v drugi polovici 18. stoletja začel vrtoglav napredek po zaslugi velikih znanstvenih in tehničnih odkritij, ki so spremenila podobo našega sveta in družbe. Prav nobenega dvoma ni: umetniki so ostali ravnodušni do strojev, ki so z nezmotljivo natančnostjo in neverjetno hitrostjo opravljali najzahtevnejša in najtežja dela ter tako človeku namenili novo usodo. Umetniki niso našli navdiha ne v iznajdbi in širjenju novih virov energije ne v človeku, ki je po tisočletjih dela in izčrpavajočih naporov končno ukrotil naravne sile ter vse bolj odmikal čas smrti in povečeval eksistencialno varnost in blaginjo. Lahko kdo našteje pet del s katerega koli področja umetnosti, ki so našla navdih v teh dosežkih?
No, mi nameravamo storiti to, česar ni doslej še nihče drug. Delamo na področju filma in televizije: želimo ustvarjati filme in oddaje, ki bodo človeku pomagali uvideti resnična obzorja njegovega sveta. Na zanimiv način – a obenem znanstveno eksaktno – mu želimo do najmanjših podrobnosti predstaviti vse, kar mu umetnost ali kulturni izdelki, ki jih širijo avdiovizualni mediji, do zdaj niso pokazali ali, še huje, kar so smešili in zasramovali.
Človeku želimo spet predstaviti rdečo nit njegove zgodovine in na dramatičen, komičen, satiričen način prikazati dogodke, boje, nemir in psihologijo ljudi, ki so ustvarjali sodobni svet, pri tem pa si prizadevati za sintezo spektakla, obveščanja in kulture.
Obdobje zadnjih dvesto let, v katerem je nastala in se razvila naša današnja civilizacija, nam ponuja ogromno gradiva, iz katerega lahko črpamo dragocen navdih za dramaturgijo. Če bomo delali v tej smeri, smo prepričani, da bomo prispevali k razvoju sredstev obveščanja in razširjanja, ki so skupaj s šolstvom nepogrešljivi pri procesu razsvetljevanja, ki bo človeku omogočil, da bo spet našel svojo srečo, saj se bo zavedal pomena svoje odgovornosti in svojega mesta v zgodovini sveta. Roberto Rossellini in Gianni Amico, Adriano Aprà, Gian Vittorio Baldi, Bernardo Bertolucci, Tinto Brass, Vittorio Cottafavi (prevedel Denis Debevec)
2. festival 35-mm filma (edison je že vedel)
»Porezan. Ohripel. Ranjen. A vendarle film, ki se ni umaknil pred nobeno težavo.« - Dziga Vertov
Ljubljansko kinotečno sezono bomo med 17. in 21. junijem zaključili z drugo edicijo Festivala 35-mm filma, ki slavi, ohranja in opominja na določen standard in specifiko filmske projekcije, kakršna je zaznamovala prvih 120 let zgodovine filma, danes pa izginja celo iz številnih filmskih arhivov in kinotek po svetu. Če smo s prvo, lansko edicijo Festivala obeležili 50-letnico delovanja kinotečne dvorane na Miklošičevi 28, že druga festivalska izdaja odločno prebija lokalni okvir in se uveljavlja kot izvirna manifestacija v mednarodnem prostoru. Kinoteko bodo namreč v tem času obiskale štiri ugledne sestrske institucije, Francoska kinoteka, newyorški Anthology Film Archives, Avstrijski filmski muzej in italijanski Fuori Orario, vsaka z izjemnim naborom raritet iz svojih arhivov, ki bodo poskrbele, če si izposodimo Rossellinijevo misel, za unikatno »sintezo spektakla, obveščanja in kulture.« - Jurij Meden, Koen Van Daele, Nil Baskar
tekst in foto: Slovenska kinoteka
www.kinoteka.si
Stromboli med drugim predstavlja prvo sodelovanje znamenitega evropskega režiserja in slovite hollywoodske igralke Ingrid Bergman, ki sta se na snemanju tudi zaljubila in nato nekaj časa ostala skupaj. Gre za klasičen primerek italijanskega neorealizma in veličastno humanistično meditacijo na temo ljubezni, pripadnosti in morale.
»Dragi gospod Rossellini, videla sem vaša filma Rim, odprto mesto in Paisà in v njiju izjemno uživala. Če potrebujete švedsko igralko, ki zelo dobro govori angleško, ki še ni pozabila svoje nemščine, ki se ne znajde preveč dobro s francoščino in ki zna po italijansko reči samo 'ti amo', sem pripravljena pripotovati in z vami posneti film.« Ingrid Bergman
Otvoritev retrospektive smo pripravili v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji. Aprila bo na sporedu še ena Rossellinijeva nesmrtna klasika, Potovanje v Italijo (Viaggio in Italia), do sredine junija pa se bo zvrstilo še nekaj manj kot dvajset filmov tega čudežnega avtorja.
»V vseh tako imenovanih neorealističnih filmih so preostanki tradicionalnega realizma spektakularne, dramske ali psihološke vrste. Razgradimo jih lahko na naslednji način: dokumentarna realnost plus nekaj drugega, lahko je to plastična lepota podob, družbeni čut, poezija, komika in tako dalje. Pri Rosselliniju pa bi zaman poskušali na ta način ločiti dogodek od želenega učinka. Pri njem ni nič literarnega ali poetičnega, celo nič »lepega«, če hočete, v prijetnem pomenu besede: Rossellini režira dejstva. Njegovi liki se zdijo obsedeni z nekim demonom gibanja. /…/ Gre za to, da gesta, spreminjanje, fizično gibanje Rosselliniju pomenijo samo esenco človeške realnosti. Gre tudi za prečenje filmskega sveta, ki pri tem tudi sam in še bolj vzgiba lik, ki se pomika skozenj. Rossellinijevski univerzum je univerzum čistih dejanj, ki so sama po sebi nepomembna, vendar pa nekako, celo brez vednosti Boga, pripravljajo nenadno, bleščeče razodetje svojega pomena. Tako je s tistim čudežem iz Potovanja v Italijo, ki je neviden za oba junaka in komajda viden tudi za kamero, poleg vsega pa tudi precej dvoumen (Rossellini ne trdi, da gre za čudež, ampak le za tisto množico krikov in prerivanja, ki ji pravimo čudež), vendar pa s svojim trkom ob zavest obeh junakov nepričakovano povzroči, da njuna ljubezen izbruhne na plan.« - André Bazin
»Filmi še nikoli niso bili tako dragi in še nikoli jih ni gledalo toliko revežev.« - Jean-Louis Comolli
V Rimu je leta 1965 Roberto Rossellini objavil naslednji manifest: Eden najdramatičnejših vidikov današnje civilizacije je, da je izjemno izboljšanje življenjskih pogojev, ki je bilo posledica znanstvenih in tehničnih dosežkov, povzročilo osupljiv občutek nelagodja in izgubljenosti, namesto da bi prineslo srečo in moralno zdravje: zdi se, kot da je naša civilizacija provizorna in notranje iztirjena. Vznemirjenost, nasilje, ravnodušje, dolgčas, tesnoba, duhovna lenoba in pasivna vdanost v usodo so pojavi, ki se kažejo na vseh ravneh osebnega in družbenega življenja. Zdi se, da se sodobni človek, vsaj v deželah, ki se imajo za razvite, ne zaveda več sebe in sveta, in sodobna umetnost je glavni pričevalec tega fenomena. Kakšne zaključke je treba potegniti iz tega? Se je treba odreči naši civilizaciji, ki se ima za razumsko in pozitivno, a ji ne uspe najti ravnovesja? Ne, seveda ne. Je pa treba ukrepati, da bi odpravili vedno večjo zmedo, neuravnovešenost, izgubljenost.
V sodobni umetnosti lahko opažamo pojav, ki nam morda ponuja ključ za razumevanje te izgubljenosti: zdi se, da so književnost, gledališče, poezija itd. spregledali, kaj vse se je zgodilo na svetu, odkar se je v drugi polovici 18. stoletja začel vrtoglav napredek po zaslugi velikih znanstvenih in tehničnih odkritij, ki so spremenila podobo našega sveta in družbe. Prav nobenega dvoma ni: umetniki so ostali ravnodušni do strojev, ki so z nezmotljivo natančnostjo in neverjetno hitrostjo opravljali najzahtevnejša in najtežja dela ter tako človeku namenili novo usodo. Umetniki niso našli navdiha ne v iznajdbi in širjenju novih virov energije ne v človeku, ki je po tisočletjih dela in izčrpavajočih naporov končno ukrotil naravne sile ter vse bolj odmikal čas smrti in povečeval eksistencialno varnost in blaginjo. Lahko kdo našteje pet del s katerega koli področja umetnosti, ki so našla navdih v teh dosežkih?
No, mi nameravamo storiti to, česar ni doslej še nihče drug. Delamo na področju filma in televizije: želimo ustvarjati filme in oddaje, ki bodo človeku pomagali uvideti resnična obzorja njegovega sveta. Na zanimiv način – a obenem znanstveno eksaktno – mu želimo do najmanjših podrobnosti predstaviti vse, kar mu umetnost ali kulturni izdelki, ki jih širijo avdiovizualni mediji, do zdaj niso pokazali ali, še huje, kar so smešili in zasramovali.
Človeku želimo spet predstaviti rdečo nit njegove zgodovine in na dramatičen, komičen, satiričen način prikazati dogodke, boje, nemir in psihologijo ljudi, ki so ustvarjali sodobni svet, pri tem pa si prizadevati za sintezo spektakla, obveščanja in kulture.
Obdobje zadnjih dvesto let, v katerem je nastala in se razvila naša današnja civilizacija, nam ponuja ogromno gradiva, iz katerega lahko črpamo dragocen navdih za dramaturgijo. Če bomo delali v tej smeri, smo prepričani, da bomo prispevali k razvoju sredstev obveščanja in razširjanja, ki so skupaj s šolstvom nepogrešljivi pri procesu razsvetljevanja, ki bo človeku omogočil, da bo spet našel svojo srečo, saj se bo zavedal pomena svoje odgovornosti in svojega mesta v zgodovini sveta. Roberto Rossellini in Gianni Amico, Adriano Aprà, Gian Vittorio Baldi, Bernardo Bertolucci, Tinto Brass, Vittorio Cottafavi (prevedel Denis Debevec)
2. festival 35-mm filma (edison je že vedel)
»Porezan. Ohripel. Ranjen. A vendarle film, ki se ni umaknil pred nobeno težavo.« - Dziga Vertov
Ljubljansko kinotečno sezono bomo med 17. in 21. junijem zaključili z drugo edicijo Festivala 35-mm filma, ki slavi, ohranja in opominja na določen standard in specifiko filmske projekcije, kakršna je zaznamovala prvih 120 let zgodovine filma, danes pa izginja celo iz številnih filmskih arhivov in kinotek po svetu. Če smo s prvo, lansko edicijo Festivala obeležili 50-letnico delovanja kinotečne dvorane na Miklošičevi 28, že druga festivalska izdaja odločno prebija lokalni okvir in se uveljavlja kot izvirna manifestacija v mednarodnem prostoru. Kinoteko bodo namreč v tem času obiskale štiri ugledne sestrske institucije, Francoska kinoteka, newyorški Anthology Film Archives, Avstrijski filmski muzej in italijanski Fuori Orario, vsaka z izjemnim naborom raritet iz svojih arhivov, ki bodo poskrbele, če si izposodimo Rossellinijevo misel, za unikatno »sintezo spektakla, obveščanja in kulture.« - Jurij Meden, Koen Van Daele, Nil Baskar
tekst in foto: Slovenska kinoteka
www.kinoteka.si
