Pariz: mesto in film
Zdi se razumljivo, da Pariz že več kot stoletje označujejo za pomembno mesto, če ne kar za prestolnico filma, natančneje: že vse od 28. decembra 1895, ko sta izumitelja kinematografije, brata Lumière, pripravila prvo plačljivo filmsko projekcijo ... v Parizu. S tem je bila skupna usoda filma in francoske prestolnice zapečatena.
Zdi se torej, da je Pariz mesto, ki prek filmske produkcije pripada vsemu svetu. Res da si vsako leto ta kraj ob ogledu turističnih znamenitosti in spomenikov prisvoji 30 milijonov obiskovalcev, res da na tisoče študentov programa Erasmus preplavi prestolnico; a predvsem zaradi filma vsi poznajo (ali mislijo, da poznajo) mesto, ne da bi ga sploh kdaj obiskali, njegovo pokrajino, nabrežja Sene, silhueto Notre-Dame, grič Montmartre. Pariz je prek sedme umetnosti postal mesto simbolov in vsak nosi v sebi svojo podobo Pariza. Pariz – mesto luči, mesto ljubezni, prestolnica sprehajalca, ki gleda in je gledan ... Pariz je ogromen oder, mesto-kulisa, deske, na katerih vsakdo postane igralec.
Pariz in film drug drugemu vseskozi povečujeta veljavo. Pariz je svetloba; podnevi z izvirnimi odsevi Sene na stavbah, ki jo obkrožajo; ponoči s tisoči neonskih luči s trgovin, barov in trgov, kamor se zgrinjajo ljudje. Pariz je kulisa, pa naj bo sneman v kader-sekvenci ali v vožnji: vertikalen pogled, pogled na Eifflov stolp, ki je bil ovekovečen v več kot enem filmu; horizont na vrhu stopnic na Montmartru v Nenavadni usodi Amélie Poulain (Le fabuleux destin d'Amélie Poulain, 2001); sledenje na kolesih z motorjem po hodnikih podzemne železnice v filmu Diva (1981) Jean-Jacquesa Beineixa ali z avtomobili v Taksiju 2 (Taxi 2, 2000). Pariz je tudi glasba in zvočni ambient: golobi in race v Luksemburškem parku, vsakodnevni mestni promet, klavir in koraki malih balerin, katerih zvoki izhajajo iz streh Opere Garnier ter prerekanja trpečih ljubimcev na ulici.
Pariz-kulisa, a tudi Pariz-junak, kadar so njegovo ime in njegovi biseri del scenarija ali zvezdniške zasedbe ... René Clair postavi v filmu Pariz, ki spi (1923) dogajanje na Eifflov stolp; uporabi ga kot osebo in ne le kot kraj snemanja. Glavni junak filma je nočni čuvaj spomenika in vsa zgodba se odvija pod zaskrbljenim in dobrohotnim očesom železnega velikana. V Cici v metroju (1960) je junak podzemno mesto z loputajočimi vrati ter prihodi in odhodi utrujenih potnikov. Prometni zamaški, ki jih v filmu Play Time (1967) postavi na sceno Jacques Tati v obliki avtomobilskega baleta, spominjajo na New York, še eno veliko filmsko mesto. Mesto in film sta drug v drugem dobila navdih in ustvarila nepozabne podobe, ki so se za dolgo zapisale v naš spomin. Vsak filmski ustvarjalec je razvil lastno vizijo Pariza in s tem pripomogel k ustvarjanju kolektivnih podob; tiste nepremične, skoraj idealizirane, klišejsko razgledniške: prodajalci, ki kriče prodajajo časopise (Do zadnjega diha [À bout de souffle, 1959]), harmonikarji na uličnih vogalih (Amerikanec v Parizu [An American in Paris, 1951] in drugi hollywoodski filmi, ki se dogajajo v Franciji v 50-ih letih); tiste iz kriznih let, sive, umazane, skoraj zunaj tega sveta: zlovešča stavba in parkirišče v Hladnem bifeju (Buffet froid, 1979), zapuščena bencinska črpalka v Čao, mali (Tchao pantin, 1983), turobni skvoti zadrogirancev v Divjih nočeh (Les nuits fauves, 1992); tiste iz vsakdanjega življenja z lokalnimi trgovinami, barskimi pulti, šolskimi igrišči ali s stopnišči kot v Stari pesmi (1997); tiste prestižne, vezane na denar in na ogromna stanovanja iz časa barona Haussmanna v Zadnjem tangu v Parizu (Ultimo tango a Parigi, 1972).
Vsi pravijo: "Ljubim te." ... Pariz. Muzej Louvre, Elizejske poljane, trg Concorde in Slavolok zmage obiskujejo tako zaradi njihove vrednosti, ki jo imajo kot kulturna dediščina, kot zaradi radovednosti, ki jo v njih vzbudijo zelo uspešni filmi: Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code, 2006), Ali Pariz gori? (Paris brûle-t-il?, 1966) ali Notredamski zvonar (The Hunchback of Notre Dame, 1923). In to do take mere, da turistični vodiči že nekaj let ponujajo obiske Pariza, ki sledijo le prizorom iz filmov, kot velja na primer za zadnjo celovečerno risanko iz francoskih studiev – Pošast v Parizu (Un monstre à Paris, 2011). Nacionalna in mednarodna produkcija tako uporabljata simbolične kraje v prestolnici in s tem ustvarjata svetovno podobo mesta. Pariz je Pariz zaradi filma in tudi film je film, če si drznemo reči, zaradi Pariza. Tema "Pariz: mesto in film" se zdi neizčrpna in lahko bi še dolgo razpravljali o njej. Vendar pa bo izbor filmov, ki jih ponuja ta ciklus in je rezultat plodnega sodelovanja med Francoskim inštitutom v Sloveniji in Slovensko kinoteko, bolje kakor kak dolg članek omogočil, da raziščemo številne vidike odnosa, ki ga imata film in Pariz z obiskovalci. Ciklus bo ponudil približno ducat filmov, francoskih in tujih, od 20-ih let prejšnjega stoletja s filmom Pariz, ki spi Renéja Claira do dandanašnjih Dveh dni v Parizu (2007) Julie Delpy. Izbor, ki sicer ni izčrpen, je pa zato reprezentativen, bo osvetlil bogastvo in kompleksnost tega intimnega odnosa.
Arnaud Contentin (prevedla Kristina Šircelj)
Program sta zasnovala Francoski inštitut v Sloveniji in Slovenska kinoteka s podporo Francoskega inštituta (Pariz).
program
Pariz, ki spi (Paris qui dort), Ljubezenske pesmi (Les chansons d’amour), torek 19.6. ob 20.00
Umor v pariški četrti (Quai des Orfèvres), sreda 20.6. ob 19.00
Cica v metroju (Zazie dans le métro), sreda 20.6. ob 21.00
Ljubimca z mostu Pont-Neuf (Les amants du Pont-Neuf), četrtek 21.6. ob 19.15
Stara pesem (On connaît la chanson), četrtek 21.6. ob 21.30
Izmikanje (L’esquive), petek 22.6. ob 19.00
Sprememba naslova (Changement d’adresse), petek 22.6. ob 21.15
Dva dni v Parizu (2 Days in Paris), sobota 23.6. ob 21.00
Andalucia, torek 26.6. ob 21.00
Ples – Balet Pariške opere (La danse, le ballet de l'Opéra de Paris), sreda 27.6. ob 20.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
Zdi se razumljivo, da Pariz že več kot stoletje označujejo za pomembno mesto, če ne kar za prestolnico filma, natančneje: že vse od 28. decembra 1895, ko sta izumitelja kinematografije, brata Lumière, pripravila prvo plačljivo filmsko projekcijo ... v Parizu. S tem je bila skupna usoda filma in francoske prestolnice zapečatena.
Zdi se torej, da je Pariz mesto, ki prek filmske produkcije pripada vsemu svetu. Res da si vsako leto ta kraj ob ogledu turističnih znamenitosti in spomenikov prisvoji 30 milijonov obiskovalcev, res da na tisoče študentov programa Erasmus preplavi prestolnico; a predvsem zaradi filma vsi poznajo (ali mislijo, da poznajo) mesto, ne da bi ga sploh kdaj obiskali, njegovo pokrajino, nabrežja Sene, silhueto Notre-Dame, grič Montmartre. Pariz je prek sedme umetnosti postal mesto simbolov in vsak nosi v sebi svojo podobo Pariza. Pariz – mesto luči, mesto ljubezni, prestolnica sprehajalca, ki gleda in je gledan ... Pariz je ogromen oder, mesto-kulisa, deske, na katerih vsakdo postane igralec.
Pariz in film drug drugemu vseskozi povečujeta veljavo. Pariz je svetloba; podnevi z izvirnimi odsevi Sene na stavbah, ki jo obkrožajo; ponoči s tisoči neonskih luči s trgovin, barov in trgov, kamor se zgrinjajo ljudje. Pariz je kulisa, pa naj bo sneman v kader-sekvenci ali v vožnji: vertikalen pogled, pogled na Eifflov stolp, ki je bil ovekovečen v več kot enem filmu; horizont na vrhu stopnic na Montmartru v Nenavadni usodi Amélie Poulain (Le fabuleux destin d'Amélie Poulain, 2001); sledenje na kolesih z motorjem po hodnikih podzemne železnice v filmu Diva (1981) Jean-Jacquesa Beineixa ali z avtomobili v Taksiju 2 (Taxi 2, 2000). Pariz je tudi glasba in zvočni ambient: golobi in race v Luksemburškem parku, vsakodnevni mestni promet, klavir in koraki malih balerin, katerih zvoki izhajajo iz streh Opere Garnier ter prerekanja trpečih ljubimcev na ulici.
Pariz-kulisa, a tudi Pariz-junak, kadar so njegovo ime in njegovi biseri del scenarija ali zvezdniške zasedbe ... René Clair postavi v filmu Pariz, ki spi (1923) dogajanje na Eifflov stolp; uporabi ga kot osebo in ne le kot kraj snemanja. Glavni junak filma je nočni čuvaj spomenika in vsa zgodba se odvija pod zaskrbljenim in dobrohotnim očesom železnega velikana. V Cici v metroju (1960) je junak podzemno mesto z loputajočimi vrati ter prihodi in odhodi utrujenih potnikov. Prometni zamaški, ki jih v filmu Play Time (1967) postavi na sceno Jacques Tati v obliki avtomobilskega baleta, spominjajo na New York, še eno veliko filmsko mesto. Mesto in film sta drug v drugem dobila navdih in ustvarila nepozabne podobe, ki so se za dolgo zapisale v naš spomin. Vsak filmski ustvarjalec je razvil lastno vizijo Pariza in s tem pripomogel k ustvarjanju kolektivnih podob; tiste nepremične, skoraj idealizirane, klišejsko razgledniške: prodajalci, ki kriče prodajajo časopise (Do zadnjega diha [À bout de souffle, 1959]), harmonikarji na uličnih vogalih (Amerikanec v Parizu [An American in Paris, 1951] in drugi hollywoodski filmi, ki se dogajajo v Franciji v 50-ih letih); tiste iz kriznih let, sive, umazane, skoraj zunaj tega sveta: zlovešča stavba in parkirišče v Hladnem bifeju (Buffet froid, 1979), zapuščena bencinska črpalka v Čao, mali (Tchao pantin, 1983), turobni skvoti zadrogirancev v Divjih nočeh (Les nuits fauves, 1992); tiste iz vsakdanjega življenja z lokalnimi trgovinami, barskimi pulti, šolskimi igrišči ali s stopnišči kot v Stari pesmi (1997); tiste prestižne, vezane na denar in na ogromna stanovanja iz časa barona Haussmanna v Zadnjem tangu v Parizu (Ultimo tango a Parigi, 1972).
Vsi pravijo: "Ljubim te." ... Pariz. Muzej Louvre, Elizejske poljane, trg Concorde in Slavolok zmage obiskujejo tako zaradi njihove vrednosti, ki jo imajo kot kulturna dediščina, kot zaradi radovednosti, ki jo v njih vzbudijo zelo uspešni filmi: Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code, 2006), Ali Pariz gori? (Paris brûle-t-il?, 1966) ali Notredamski zvonar (The Hunchback of Notre Dame, 1923). In to do take mere, da turistični vodiči že nekaj let ponujajo obiske Pariza, ki sledijo le prizorom iz filmov, kot velja na primer za zadnjo celovečerno risanko iz francoskih studiev – Pošast v Parizu (Un monstre à Paris, 2011). Nacionalna in mednarodna produkcija tako uporabljata simbolične kraje v prestolnici in s tem ustvarjata svetovno podobo mesta. Pariz je Pariz zaradi filma in tudi film je film, če si drznemo reči, zaradi Pariza. Tema "Pariz: mesto in film" se zdi neizčrpna in lahko bi še dolgo razpravljali o njej. Vendar pa bo izbor filmov, ki jih ponuja ta ciklus in je rezultat plodnega sodelovanja med Francoskim inštitutom v Sloveniji in Slovensko kinoteko, bolje kakor kak dolg članek omogočil, da raziščemo številne vidike odnosa, ki ga imata film in Pariz z obiskovalci. Ciklus bo ponudil približno ducat filmov, francoskih in tujih, od 20-ih let prejšnjega stoletja s filmom Pariz, ki spi Renéja Claira do dandanašnjih Dveh dni v Parizu (2007) Julie Delpy. Izbor, ki sicer ni izčrpen, je pa zato reprezentativen, bo osvetlil bogastvo in kompleksnost tega intimnega odnosa.
Arnaud Contentin (prevedla Kristina Šircelj)
Program sta zasnovala Francoski inštitut v Sloveniji in Slovenska kinoteka s podporo Francoskega inštituta (Pariz).
program
Pariz, ki spi (Paris qui dort), Ljubezenske pesmi (Les chansons d’amour), torek 19.6. ob 20.00
Umor v pariški četrti (Quai des Orfèvres), sreda 20.6. ob 19.00
Cica v metroju (Zazie dans le métro), sreda 20.6. ob 21.00
Ljubimca z mostu Pont-Neuf (Les amants du Pont-Neuf), četrtek 21.6. ob 19.15
Stara pesem (On connaît la chanson), četrtek 21.6. ob 21.30
Izmikanje (L’esquive), petek 22.6. ob 19.00
Sprememba naslova (Changement d’adresse), petek 22.6. ob 21.15
Dva dni v Parizu (2 Days in Paris), sobota 23.6. ob 21.00
Andalucia, torek 26.6. ob 21.00
Ples – Balet Pariške opere (La danse, le ballet de l'Opéra de Paris), sreda 27.6. ob 20.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
