together through life: bob dylan in film
skupaj skozi življenje in po svetu
Bob Dylan je letos dopolnil 70 let. Njegovo ustvarjanje obsega pet desetletij. Ostaja privlačen, skrivnosten, briljanten, težaven, genialen in vedno dosledno neodvisen. Kritiki in oboževalci so ga 50 let izmenoma hvalili in ostajali nemočni pred njegovim vztrajanjem, da dela stvari po svoje. Dylan je lahko marsikaj, vendar nikoli to, kar od njega pričakujete. Nikoli. Morda je bil še pred minuto tu, vendar ga zdaj ni več. Vlado Kreslin mi je povedal, da se mu je dvakrat, ko je stal pred odrom na Dylanovem koncertu, zdelo, da se je Dylan preprosto materializiral. Nikjer ga ni bilo videti, potem pa se je, kot po čudežu, znova pojavil na odru. In nato spet izginil. Snov za legende.
V celotnem Dylanovem filmskem opusu se skriva več kot legenda. Pojavil se je kot izoblikovana legenda – ali ljudski junak – in zgodbo piše na novo že 50 let. V Ne glej nazaj iz leta 1967 se Dylan skriva za svojimi raybankami, čemeren, genialen in predan nečemu neotipljivemu. V Bob Dylan: 7 obrazov iz leta 2007 je bilo za njegovo upodobitev potrebnih pet igralcev – med njimi dva Avstralca, ženska in črnski fant. Očitno je, da se za tem skriva več (ali manj), kot se zdi na prvi pogled. Ali, kot je dejal Dylan (in kasneje Laibach): »Tu se nekaj dogaja, vendar ne veš, kaj.«
V Dylanu vsi najdejo nekaj in po mojem mnenju tisto, kar najdejo, verjetno pove veliko o njih samih. Vendar pa sem prepričan, da je Dylanu v bistvu vedno šlo za glasbo. Je ljubitelj glasbe in je glasbenik. Rad poje. Prav tako se zdi, da se v njegovih pesmih najde nekaj za vsakogar. Od vsega začetka se ljudje podajajo globoko v svet njegove lirike. Pogosto odkrijejo, da ga ni tam. Nekaj pa vendar je. Ameriško veleposlaništvo v Ljubljani je bilo letos v znamenju Dylana. Maja smo predstavili Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec!, glasbeno zgoščenko z izvrstnimi slovenskimi glasbeniki, ki izvajajo Dylanove skladbe po svoji izbiri. V projektu so sodelovali Vlado Kreslin, 6 Pack Čukur, Niet, Severa Gjurin, Peter Lovšin, Chris Eckman, Brina, Murat & Jose, Mia Žnidarič & Steve Klink Trio, Zoran Predin in njegov Gypsy Swing Band, Hic et nunc, Katalena, Laibach in Sabina Cvilak & Rok Golob.
Slovenski glasbeniki so se izkazali z izvrstno izvedbo. Skladbe so ponotranjili in jih naredili za svoje. Glasba je odlična. In glasba je tu v službi dobrega, saj je projekt zasnovan kot podpora slovenskim nevladnim organizacijam in spodbuda slovenski mladini k prostovoljstvu za boljši svet. To morda ni bil Dylanov namen, ko je napisal te skladbe, po drugi strani pa Dylan bolj kot kdorkoli pozna moč glasbe. Malo je tako mogočnih sil kot glasba, ko jo uporabimo v službi dobrega. Ameriško veleposlaništvo je o projektu produciralo tudi dokumentarni film avtorjev Maje Weiss in Petra Braatza (Bela Films). Dokumentarec si bo mogoče kmalu ogledati na TV Slovenija. Poleg tega se bo 21. septembra 2011 večina glasbenikov, ki so sodelovali v projektu, zbrala na koncertu v Križankah, s katerim bodo spodbujali prostovoljstvo – in navdušili Slovenijo!
Skupaj s Kinoteko smo zasnovali krajšo retrospektivo filmov, ki po mojem prepričanju odseva raznolikost Boba Dylana in bo občinstvu porodila veliko več vprašanj, kot mu bo ponudila odgovorov. To je na kratko Dylan.
Legenda Boba Dylana je v Sloveniji zelo živa. To je eden od razlogov, da zgoščenka Projekt Bob Dylan zveni tako dobro. In morda so za Dylanovo priljubljenost v Sloveniji krive še druge močne sile. V Hibbingu v Minnesoti, Dylanovem rojstnem kraju, živi velika slovenska skupnost. Dylan je pripovedoval o »čudni polki«, ki jo je slišal, ko je bil mlad – skoraj zagotovo je bila slovenskega izvora. Pekarne še vedno pečejo potico. Morda je povezava tesnejša, kot se zavedamo. Retrospektiva ponuja izvrstno priložnost, da lahko stari oboževalci Dylana in radovedne mlajše generacije občudujejo njegov izjemen opus. Ker se ljudje vidijo skozi Dylana, je zanimivo opazovati, kako se spreminjajo njihovi odzivi, ko si znova ogledajo te filme. Takrat si bil veliko starejši, zdaj si mnogo mlajši. Za tiste, ki si boste filme ogledali prvič, pa upam, da bodo spodbudili vašo radovednost. V njih je toliko dogajanja. Ali pač ne.
Ne glej nazaj iz leta 1967 je vpliven dokumentarec D. A. Pennebakerja, ki je bil posnet med Dylanovo noro turnejo po Angliji leta 1965. Leto prej je Dylan naredil vtis na angleško občinstvo s svojimi folk skladbami in svojo pojavo protestnega pevca. Manj kot leto pozneje se je vrnil, vendar takrat že kot velika zvezda v Ameriki. Oznaki »protestni pevec« je obrnil hrbet in ravno vstopal v eksplozijo kreativnosti brez primere, med katero je v manj kot enem letu posnel tri osupljive albume (Bringing It All Back Home, Highway 61 Revisited in Blonde on Blonde). Kljub stalni navzočnosti Pennebakerja je bil zatopljen v svoj svet, gnala ga je neka nezemeljska muza (in druge substance). Nemogoče je razumeti ta lik na platnu, ki se zdi izmenjaje odstoten in zloben. Vendar poskusite odvrniti oči od platna. Prizor, ko ponižuje Donovana (iz katerega se norčuje skozi ves film), je posebno krut. Donovan se ti smili – ampak čigav album boš na koncu kupil?
Glasbeni dokumentarec Murrayja Lernerja Festival je izšel istega leta kot Ne glej nazaj, leta 1967, vendar v glavnem prikazuje Dylana, v katerega so se angleški (in seveda ameriški) oboževalci zaljubili na začetku. To je Dylan kot »protestni pevec«. Dylan kot glas generacije. Dylan, tik preden se je otresel vseh kvalitet, ki so mu jih pripisovali tako kritiki kot oboževalci. Vendar, kot sem že dejal, ne glede na to, ali je bil Dylan to, kar so drugi od njega želeli, se je zanj vse vrtelo okoli glasbe. In njegove skladbe, ki so prikazane v filmu Festival, pojasnjujejo, zakaj so bili na začetku vsi tako prevzeti nad Dylanom (in zakaj so bili vsi tako osupli, ko je nedolgo zatem presedlal na električno kitaro). Opazen je tudi razkorak med hipnotičnimi nastopi na odru ter momljanjem in nezmožnostjo izražanja, ko ni nastopal. Ob nastanku Ne glej nazaj si je ravno nadel sončna očala in se nehal truditi. Festival je poln folk glasbe, ne le Dylana, in ponuja dragocen vpogled v vrhunec ameriškega preporoda folk glasbe v zgodnjih 60. letih.
V Pat Garrett in Billy the Kid Sama Peckinpaha iz leta 1973 je Dylan še vedno izobčenec. Čeprav tudi tu ne »igra« nič bolj kot v Ne glej nazaj, je Peckinpahov film fikcija, zaradi česar je Dylan v njem »igralec«. Še vedno momlja, vendar zdaj to od njega zahteva lik. V tem klasičnem vesternu o antijunaku Dylan igra »Aliasa«, pomočnika Billyja the Kida (Kris Kristofferson), ki ga zasleduje njegov stari prijatelj Pat Garrett (James Coburn). Dylan je za film prispeval glasbo, ki vključuje klasiko »Knockin' on Heaven’s Door«. V filmu je polno odličnih igralcev tega časa, vključno s Slimom Pickensom, Chillom Willsom in Jasonom Robardsom. Obenem je spomin na čas, ko so v Hollywoodu nastajali počasnejši, bolj nenavadni in bolj prefinjeni filmi. To je klasičen antiavtoritaren film svojega časa – točno tak, da v njem pričakuješ Dylana.
Fenomenalni Zadnji valček Martina Scorseseja iz leta 1978 prikazuje skupino The Band, ko se je poslovila na vrhuncu svoje slave, obdana s kopico prijateljev, med njimi Neilom Youngom, Joni Mitchell, Muddyjem Watersom, Ericom Claptonom in seveda Bobom Dylanom; njegova epska različica skladbe »Forever Young« je eden od vrhuncev filma. Ko Scorsese režira koncertni film, je rezultat seveda veliko več kot prikaz nastopa. Izjemna igra kamere gledalca nenehno opominja, da je za dosego takšne veličine, kot je The Band, potrebno veliko več od nesebičnega talenta. Del, ki skupino prikazuje ob izvedbi slavne skladbe »The Weight«, je posnet in izveden tako lepo, da se zdi skoraj neresničen. The Band so bili Dylanova spremljevalna skupina ob izvedbi nekaterih njegovih najboljših skladb in v filmu sta lepo prikazana njihov odnos in simetrija. To je poslastica za oči in ušesa in po mojem mnenju eden najboljših koncertnih filmov vseh časov.
Briljanten film Bob Dylan: 7 obrazov Todda Haynesa iz leta 2007 ustvarja mit o Dylanovi legendi. Kje je resnični Dylan? Ali obstaja resnični Dylan? Več (briljantnih) igralcev izmenoma prispeva svoj delček k legendi – in še dodatno zamegli vsakršen namig resničnosti. Vidimo lahko Dylana iz Ne glej nazaj v igri oskarjevke Cate Blanchett (!) ter hkrati nemirnega in izgorelega Dylana v izvedbi Heatha Ledgerja. Tu je Dylan kot stara duša, ki živi v črnskem dečku z ameriškega juga. Kasneje se pojavi Richard Gere kot inkarnacija Dylana iz 70. let. Film je poln namigov na Dylanovo legendo, tako da je ob enem ogledu nemogoče vse doumeti. Gledalci, ki iščejo točne odgovore, bodo razočarani, tako kot je ena od zgodb postavljena v mesto Riddle (Uganka). Po drugi strani bodo tisti, ki so pripravljeni izključiti nejevero, bogato poplačani. Če k temu dodate številne znane obraze, ki se pojavijo v filmu, in izjemne Dylanove skladbe v izvedbi sodobnih glasbenikov, je to prava poslastica za vse čute.
Retrospektiva Together Through Life, ki je dobila ime po zadnjem Dylanovem albumu, je poimenovana posrečeno. Oči (in ušes) že 50 let ne moremo odvrniti od Dylana. Čeprav se nam resnica izmika, legende postajajo boljše in boljše. Ameriško veleposlaništvo je velik del svojih kulturnih dejavnosti letos posvetilo Dylanu. Sodelovali smo s številnimi nadarjenimi ustvarjalci, marljivimi prostovoljci civilne družbe, ustvarjalnimi novinarji in mnogimi drugimi. Veseli smo, da na seznam naših partnerjev dodajamo Kinoteko. Uživali smo v vsaki minuti tega projekta.
Ameriški predsednik Barack Obama je februarja 2010 v Belo hišo povabil več glasbenikov, med njimi Dylana. Počastiti je želel ustvarjalce, ki so bili vplivni med gibanjem za državljanske pravice, in izkazati čast vsem, ki so izkoristili glasbo za dobro. Dylan se ni izneveril svoji nemirni podobi, pojavil se je v zadnjem trenutku, navdušil občinstvo z briljantnim nastopom in izginil, od koder je prišel. Predsednik ZDA je dogodek povzel takole – in s tem pravzaprav opisal Dylana, kot ga poznamo in imamo radi. Ali, bolje rečeno, ne poznamo, a imamo radi.
Barack Obama je dejal: »Pri Dylanu mi je všeč, da je bil natančno tak, kot pričakuješ, da bo. Ni prišel na vajo; vsi običajno vadijo pred večernim nastopom. Ni se hotel fotografirati z mano; običajno bi vsi storili vse, da bi se slikali z mano in Michelle pred nastopom, vendar se on ni pojavil. Prišel je in zaigral 'The Times They Are A-Changin’. Prelepa izvedba. Tako obvlada stvari, da lahko le zamenja aranžma in skladba zveni popolnoma drugače. Konča pesem, gre z odra … pride nazaj, mi stisne roko, malo pokima, se mi malce zareži in odide ... To je bil naš edini stik z njim. In mislil sem si: Tak mora biti Bob Dylan, kajne? Ne želiš, da bi bil ves sladek s tabo. Želiš, da je ob vsem dogajanju malce skeptičen.«
Christopher Wurst
Program
Ne glej nazaj (Dont Look Back), torek 13.9. ob 21.00
Festival, sreda 14.9. ob 21.00
Pat Garrett in Billy the Kid (Pat Garrett & Billy the Kid), četrtek 15.9. ob 21.00
Zadnji valček (The Last Waltz), petek 16.9. ob 21.00
Bob Dylan: 7 obrazov (I'm Not There), sobota 17.9. ob 19.30
Pričujoči program smo pripravili v sodelovanju z Veleposlaništvom ZDA v Sloveniji. Pri organizaciji so nam pomagali naslednji posamezniki in organizacije, za kar se jim najlepše zahvaljujemo: Jane Balfour (Balfour Services Ltd.), Elizabeth Gault, Mark Truesdale (Park Circus Limited), Andrew Youdell (BFI). Posebna zahvala: Christopher Wurst, Mateja Jurič (Veleposlaništvo ZDA).
Posebno koncertno obvestilo
Program filmov, posvečen Bobu Dylanu, se bo iztekel v veliki koncert: Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec – LIVE! Ob priložnosti Dylanovega 70. rojstnega dneva in z namenom spodbujati idejo prostovoljstva je Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji izdalo CD, na katerem nekatera izmed največjih imen slovenske glasbe prepevajo Dylanove pesmi, zdaj pa jih bomo slišali še v živo: Vlado Kreslin, Laibach, Niet, Katalena, Zoran Predin, Pero Lovšin, Severa Gjurin, Mia Žnidarič & Steve Klink Trio, Brina, Murat & Jose, Hic et nunc, Chris Eckman & the Frictions, Sabina Cvilak z Rokom Golobom.
Križanke, sreda 21.9.
Več informacij: ljuDylanProject@state.gov
Prvih 300 obiskovalcev filmskega programa prejme brezplačne vstopnice za koncert!
tekst in foto: Slovenska kinoteka
skupaj skozi življenje in po svetu
Bob Dylan je letos dopolnil 70 let. Njegovo ustvarjanje obsega pet desetletij. Ostaja privlačen, skrivnosten, briljanten, težaven, genialen in vedno dosledno neodvisen. Kritiki in oboževalci so ga 50 let izmenoma hvalili in ostajali nemočni pred njegovim vztrajanjem, da dela stvari po svoje. Dylan je lahko marsikaj, vendar nikoli to, kar od njega pričakujete. Nikoli. Morda je bil še pred minuto tu, vendar ga zdaj ni več. Vlado Kreslin mi je povedal, da se mu je dvakrat, ko je stal pred odrom na Dylanovem koncertu, zdelo, da se je Dylan preprosto materializiral. Nikjer ga ni bilo videti, potem pa se je, kot po čudežu, znova pojavil na odru. In nato spet izginil. Snov za legende.
V celotnem Dylanovem filmskem opusu se skriva več kot legenda. Pojavil se je kot izoblikovana legenda – ali ljudski junak – in zgodbo piše na novo že 50 let. V Ne glej nazaj iz leta 1967 se Dylan skriva za svojimi raybankami, čemeren, genialen in predan nečemu neotipljivemu. V Bob Dylan: 7 obrazov iz leta 2007 je bilo za njegovo upodobitev potrebnih pet igralcev – med njimi dva Avstralca, ženska in črnski fant. Očitno je, da se za tem skriva več (ali manj), kot se zdi na prvi pogled. Ali, kot je dejal Dylan (in kasneje Laibach): »Tu se nekaj dogaja, vendar ne veš, kaj.«
V Dylanu vsi najdejo nekaj in po mojem mnenju tisto, kar najdejo, verjetno pove veliko o njih samih. Vendar pa sem prepričan, da je Dylanu v bistvu vedno šlo za glasbo. Je ljubitelj glasbe in je glasbenik. Rad poje. Prav tako se zdi, da se v njegovih pesmih najde nekaj za vsakogar. Od vsega začetka se ljudje podajajo globoko v svet njegove lirike. Pogosto odkrijejo, da ga ni tam. Nekaj pa vendar je. Ameriško veleposlaništvo v Ljubljani je bilo letos v znamenju Dylana. Maja smo predstavili Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec!, glasbeno zgoščenko z izvrstnimi slovenskimi glasbeniki, ki izvajajo Dylanove skladbe po svoji izbiri. V projektu so sodelovali Vlado Kreslin, 6 Pack Čukur, Niet, Severa Gjurin, Peter Lovšin, Chris Eckman, Brina, Murat & Jose, Mia Žnidarič & Steve Klink Trio, Zoran Predin in njegov Gypsy Swing Band, Hic et nunc, Katalena, Laibach in Sabina Cvilak & Rok Golob.
Slovenski glasbeniki so se izkazali z izvrstno izvedbo. Skladbe so ponotranjili in jih naredili za svoje. Glasba je odlična. In glasba je tu v službi dobrega, saj je projekt zasnovan kot podpora slovenskim nevladnim organizacijam in spodbuda slovenski mladini k prostovoljstvu za boljši svet. To morda ni bil Dylanov namen, ko je napisal te skladbe, po drugi strani pa Dylan bolj kot kdorkoli pozna moč glasbe. Malo je tako mogočnih sil kot glasba, ko jo uporabimo v službi dobrega. Ameriško veleposlaništvo je o projektu produciralo tudi dokumentarni film avtorjev Maje Weiss in Petra Braatza (Bela Films). Dokumentarec si bo mogoče kmalu ogledati na TV Slovenija. Poleg tega se bo 21. septembra 2011 večina glasbenikov, ki so sodelovali v projektu, zbrala na koncertu v Križankah, s katerim bodo spodbujali prostovoljstvo – in navdušili Slovenijo!
Skupaj s Kinoteko smo zasnovali krajšo retrospektivo filmov, ki po mojem prepričanju odseva raznolikost Boba Dylana in bo občinstvu porodila veliko več vprašanj, kot mu bo ponudila odgovorov. To je na kratko Dylan.
Legenda Boba Dylana je v Sloveniji zelo živa. To je eden od razlogov, da zgoščenka Projekt Bob Dylan zveni tako dobro. In morda so za Dylanovo priljubljenost v Sloveniji krive še druge močne sile. V Hibbingu v Minnesoti, Dylanovem rojstnem kraju, živi velika slovenska skupnost. Dylan je pripovedoval o »čudni polki«, ki jo je slišal, ko je bil mlad – skoraj zagotovo je bila slovenskega izvora. Pekarne še vedno pečejo potico. Morda je povezava tesnejša, kot se zavedamo. Retrospektiva ponuja izvrstno priložnost, da lahko stari oboževalci Dylana in radovedne mlajše generacije občudujejo njegov izjemen opus. Ker se ljudje vidijo skozi Dylana, je zanimivo opazovati, kako se spreminjajo njihovi odzivi, ko si znova ogledajo te filme. Takrat si bil veliko starejši, zdaj si mnogo mlajši. Za tiste, ki si boste filme ogledali prvič, pa upam, da bodo spodbudili vašo radovednost. V njih je toliko dogajanja. Ali pač ne.
Ne glej nazaj iz leta 1967 je vpliven dokumentarec D. A. Pennebakerja, ki je bil posnet med Dylanovo noro turnejo po Angliji leta 1965. Leto prej je Dylan naredil vtis na angleško občinstvo s svojimi folk skladbami in svojo pojavo protestnega pevca. Manj kot leto pozneje se je vrnil, vendar takrat že kot velika zvezda v Ameriki. Oznaki »protestni pevec« je obrnil hrbet in ravno vstopal v eksplozijo kreativnosti brez primere, med katero je v manj kot enem letu posnel tri osupljive albume (Bringing It All Back Home, Highway 61 Revisited in Blonde on Blonde). Kljub stalni navzočnosti Pennebakerja je bil zatopljen v svoj svet, gnala ga je neka nezemeljska muza (in druge substance). Nemogoče je razumeti ta lik na platnu, ki se zdi izmenjaje odstoten in zloben. Vendar poskusite odvrniti oči od platna. Prizor, ko ponižuje Donovana (iz katerega se norčuje skozi ves film), je posebno krut. Donovan se ti smili – ampak čigav album boš na koncu kupil?
Glasbeni dokumentarec Murrayja Lernerja Festival je izšel istega leta kot Ne glej nazaj, leta 1967, vendar v glavnem prikazuje Dylana, v katerega so se angleški (in seveda ameriški) oboževalci zaljubili na začetku. To je Dylan kot »protestni pevec«. Dylan kot glas generacije. Dylan, tik preden se je otresel vseh kvalitet, ki so mu jih pripisovali tako kritiki kot oboževalci. Vendar, kot sem že dejal, ne glede na to, ali je bil Dylan to, kar so drugi od njega želeli, se je zanj vse vrtelo okoli glasbe. In njegove skladbe, ki so prikazane v filmu Festival, pojasnjujejo, zakaj so bili na začetku vsi tako prevzeti nad Dylanom (in zakaj so bili vsi tako osupli, ko je nedolgo zatem presedlal na električno kitaro). Opazen je tudi razkorak med hipnotičnimi nastopi na odru ter momljanjem in nezmožnostjo izražanja, ko ni nastopal. Ob nastanku Ne glej nazaj si je ravno nadel sončna očala in se nehal truditi. Festival je poln folk glasbe, ne le Dylana, in ponuja dragocen vpogled v vrhunec ameriškega preporoda folk glasbe v zgodnjih 60. letih.
V Pat Garrett in Billy the Kid Sama Peckinpaha iz leta 1973 je Dylan še vedno izobčenec. Čeprav tudi tu ne »igra« nič bolj kot v Ne glej nazaj, je Peckinpahov film fikcija, zaradi česar je Dylan v njem »igralec«. Še vedno momlja, vendar zdaj to od njega zahteva lik. V tem klasičnem vesternu o antijunaku Dylan igra »Aliasa«, pomočnika Billyja the Kida (Kris Kristofferson), ki ga zasleduje njegov stari prijatelj Pat Garrett (James Coburn). Dylan je za film prispeval glasbo, ki vključuje klasiko »Knockin' on Heaven’s Door«. V filmu je polno odličnih igralcev tega časa, vključno s Slimom Pickensom, Chillom Willsom in Jasonom Robardsom. Obenem je spomin na čas, ko so v Hollywoodu nastajali počasnejši, bolj nenavadni in bolj prefinjeni filmi. To je klasičen antiavtoritaren film svojega časa – točno tak, da v njem pričakuješ Dylana.
Fenomenalni Zadnji valček Martina Scorseseja iz leta 1978 prikazuje skupino The Band, ko se je poslovila na vrhuncu svoje slave, obdana s kopico prijateljev, med njimi Neilom Youngom, Joni Mitchell, Muddyjem Watersom, Ericom Claptonom in seveda Bobom Dylanom; njegova epska različica skladbe »Forever Young« je eden od vrhuncev filma. Ko Scorsese režira koncertni film, je rezultat seveda veliko več kot prikaz nastopa. Izjemna igra kamere gledalca nenehno opominja, da je za dosego takšne veličine, kot je The Band, potrebno veliko več od nesebičnega talenta. Del, ki skupino prikazuje ob izvedbi slavne skladbe »The Weight«, je posnet in izveden tako lepo, da se zdi skoraj neresničen. The Band so bili Dylanova spremljevalna skupina ob izvedbi nekaterih njegovih najboljših skladb in v filmu sta lepo prikazana njihov odnos in simetrija. To je poslastica za oči in ušesa in po mojem mnenju eden najboljših koncertnih filmov vseh časov.
Briljanten film Bob Dylan: 7 obrazov Todda Haynesa iz leta 2007 ustvarja mit o Dylanovi legendi. Kje je resnični Dylan? Ali obstaja resnični Dylan? Več (briljantnih) igralcev izmenoma prispeva svoj delček k legendi – in še dodatno zamegli vsakršen namig resničnosti. Vidimo lahko Dylana iz Ne glej nazaj v igri oskarjevke Cate Blanchett (!) ter hkrati nemirnega in izgorelega Dylana v izvedbi Heatha Ledgerja. Tu je Dylan kot stara duša, ki živi v črnskem dečku z ameriškega juga. Kasneje se pojavi Richard Gere kot inkarnacija Dylana iz 70. let. Film je poln namigov na Dylanovo legendo, tako da je ob enem ogledu nemogoče vse doumeti. Gledalci, ki iščejo točne odgovore, bodo razočarani, tako kot je ena od zgodb postavljena v mesto Riddle (Uganka). Po drugi strani bodo tisti, ki so pripravljeni izključiti nejevero, bogato poplačani. Če k temu dodate številne znane obraze, ki se pojavijo v filmu, in izjemne Dylanove skladbe v izvedbi sodobnih glasbenikov, je to prava poslastica za vse čute.
Retrospektiva Together Through Life, ki je dobila ime po zadnjem Dylanovem albumu, je poimenovana posrečeno. Oči (in ušes) že 50 let ne moremo odvrniti od Dylana. Čeprav se nam resnica izmika, legende postajajo boljše in boljše. Ameriško veleposlaništvo je velik del svojih kulturnih dejavnosti letos posvetilo Dylanu. Sodelovali smo s številnimi nadarjenimi ustvarjalci, marljivimi prostovoljci civilne družbe, ustvarjalnimi novinarji in mnogimi drugimi. Veseli smo, da na seznam naših partnerjev dodajamo Kinoteko. Uživali smo v vsaki minuti tega projekta.
Ameriški predsednik Barack Obama je februarja 2010 v Belo hišo povabil več glasbenikov, med njimi Dylana. Počastiti je želel ustvarjalce, ki so bili vplivni med gibanjem za državljanske pravice, in izkazati čast vsem, ki so izkoristili glasbo za dobro. Dylan se ni izneveril svoji nemirni podobi, pojavil se je v zadnjem trenutku, navdušil občinstvo z briljantnim nastopom in izginil, od koder je prišel. Predsednik ZDA je dogodek povzel takole – in s tem pravzaprav opisal Dylana, kot ga poznamo in imamo radi. Ali, bolje rečeno, ne poznamo, a imamo radi.
Barack Obama je dejal: »Pri Dylanu mi je všeč, da je bil natančno tak, kot pričakuješ, da bo. Ni prišel na vajo; vsi običajno vadijo pred večernim nastopom. Ni se hotel fotografirati z mano; običajno bi vsi storili vse, da bi se slikali z mano in Michelle pred nastopom, vendar se on ni pojavil. Prišel je in zaigral 'The Times They Are A-Changin’. Prelepa izvedba. Tako obvlada stvari, da lahko le zamenja aranžma in skladba zveni popolnoma drugače. Konča pesem, gre z odra … pride nazaj, mi stisne roko, malo pokima, se mi malce zareži in odide ... To je bil naš edini stik z njim. In mislil sem si: Tak mora biti Bob Dylan, kajne? Ne želiš, da bi bil ves sladek s tabo. Želiš, da je ob vsem dogajanju malce skeptičen.«
Christopher Wurst
Program
Ne glej nazaj (Dont Look Back), torek 13.9. ob 21.00
Festival, sreda 14.9. ob 21.00
Pat Garrett in Billy the Kid (Pat Garrett & Billy the Kid), četrtek 15.9. ob 21.00
Zadnji valček (The Last Waltz), petek 16.9. ob 21.00
Bob Dylan: 7 obrazov (I'm Not There), sobota 17.9. ob 19.30
Pričujoči program smo pripravili v sodelovanju z Veleposlaništvom ZDA v Sloveniji. Pri organizaciji so nam pomagali naslednji posamezniki in organizacije, za kar se jim najlepše zahvaljujemo: Jane Balfour (Balfour Services Ltd.), Elizabeth Gault, Mark Truesdale (Park Circus Limited), Andrew Youdell (BFI). Posebna zahvala: Christopher Wurst, Mateja Jurič (Veleposlaništvo ZDA).
Posebno koncertno obvestilo
Program filmov, posvečen Bobu Dylanu, se bo iztekel v veliki koncert: Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec – LIVE! Ob priložnosti Dylanovega 70. rojstnega dneva in z namenom spodbujati idejo prostovoljstva je Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji izdalo CD, na katerem nekatera izmed največjih imen slovenske glasbe prepevajo Dylanove pesmi, zdaj pa jih bomo slišali še v živo: Vlado Kreslin, Laibach, Niet, Katalena, Zoran Predin, Pero Lovšin, Severa Gjurin, Mia Žnidarič & Steve Klink Trio, Brina, Murat & Jose, Hic et nunc, Chris Eckman & the Frictions, Sabina Cvilak z Rokom Golobom.
Križanke, sreda 21.9.
Več informacij: ljuDylanProject@state.gov
Prvih 300 obiskovalcev filmskega programa prejme brezplačne vstopnice za koncert!
tekst in foto: Slovenska kinoteka
