Včeraj, v torek, 11. septembra, smo ob 21. uri s filmom Pospešena nerazvitost odprli popolno retrospektivo neodvisnega režiserja Travisa Wilkersona, enega ključnih in najbolj radikalnih avtorjev sodobnega političnega filma, ki nas bo tudi obiskal in z nami ostal do konca tedna.
V sredo, 12. septembra, bosta na ogled dva programa kratkih filmov pionirja filmske agitke in ustanovnega člana kubanske partije Santiaga Alvareza. Filme bo predstavil Alvarezov učenec Wilkerson.
Od četrtka do sobote pa se Animateka s posebnim programom lutkovnega filma pridružuje 11. mednarodnemu lutkovnemu festivalu LUTKE 2012. Več v drugi priponki.
Retrospektiva: travis wilkerson + santiago álvarez
Ljudska kultura v času izrednega stanja
Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja Santiago Álvarez s Kube odpotuje v Vietnam in posname večurni intervju s Ho Ši Minhom, ki ga namerava vključiti v svoj dokumentarni film, darilo osvobojene Kube okupiranemu Vietnamu. Na snemanju je prisotna tudi lokalna, vietnamska filmska ekipa, katere predpotopna ruska kamera pa ropota tako glasno, da Álvarez ob vrnitvi domov ugotovi, da je celoten intervju neuporaben, ne sliši se niti beseda.
Njegov moto izdelovanja filmov gre že takrat takole: "Dajte mi dve fotografiji, kos glasbe in montažno mizo, in dal vam bom film." Zato se ne vznemirja preveč in leta 1969 vendarle dokonča film z naslovom 79 pomladi (79 pomladi je ob smrti štel Ho Ši Minh), vrhunec v svojem opusu več kot 600 kratkih filmov, ki je nastajal med letoma 1960 in 1998. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja Travis Wilkerson iz Združenih držav Amerike odpotuje na Kubo in posname večurni intervju s Santiagom Álvarezom, ki ga namerava vključiti v svoj dokumentarni film, dolgo odlašano priznanje enemu preprosto največjih in najvplivnejših avtorjev kratkega metra. Ob vrnitvi domov ameriški carinski rentgen prevrta vse video posnetke in Wilkerson ugotovi, da je celoten intervju neuporaben, uničena sta tako slika kot zvok. Navdahnjen z inventivnostjo starega mojstra se tudi Wilkerson ne vznemirja preveč in leta 1999, "v idiomu Santiaga Álvareza", dokonča film z naslovom Pospešena nerazvitost, začetek svojega dandanes že čvrsto formiranega opusa in obenem šolski (v izključno pozitivnem pomenu besede) primer politične agitke na filmu; ta je celo tako energična, da povsem zastre primarno intenco – naravo filma kot biografskega dela oziroma hommagea. S čimer bi se Álvarez nedvomno strinjal.
Svoje ambicije Wilkerson najavi že uvodoma, ob tej priložnosti jih ni odveč ponoviti: "Videli boste film, ki je didaktičen, informativen, političen in pamfletističen. Govori o ljudeh v revoluciji, ki se na vso moč, obupano želijo otresti mučne dediščine nerazvitosti. Govori o človeku, filmarju, revolucionarju, ki se na vso moč, obupano želi priključiti borbi." Oba navedena filma in oba navedena avtorja kaže obravnavati v isti sapi tudi zato, ker je kratki srednjeameriški 79 pomladi skorajda v celoti vključen v srednjemetražni severnoameriški film Pospešena nerazvitost. In predvsem zato, ker v nekem prizoru svojega filma Travis Wilkerson, ko opisuje filme Santiaga Álvareza, nehote opisuje tudi svoje filme, kar je seveda največje možno priznanje, ki mu ga lahko namenimo. Ti so: "... vedno politični, pogosto didaktični, obenem igrivi in smrtno resni; porojeni iz srda, grenke ironije in domala neizmernega občutja solidarnosti; obenem hripavi od kričanja in nemi, kratki in monumentalni, lakonični in zgovorni; na videz brezciljni in obenem elegantni kot poezija; vedno nepopolni in nikoli napravljeni z mislijo na večnost; vedno napravljeni izključno za TUKAJ in ZDAJ."
Wilkerson in Álvarez svoj čas – čas, v katerem se nahajata, čas, v katerem snemata, in čas, katerega beležita – razumeta kot čas nepretrganega izrednega stanja. Omenjeni TUKAJ in ZDAJ oba dosledno, zagrizeno, fanatično razumeta kot stanje permanentne revolucije, ki naj načenja vseprisotni kaos izrednega stanja kapitalizma, v katerem je vsaka umetniška gesta nujno eksplicitno politična, nujno in neločljivo zvezana z analizo oziroma kritiko obstoječe distopije in, nič manj pomembno, predlogom nove utopije na dosegu roke (Álvarez tako že leta 1969 mirno slavi neizbežnost vietnamske zmage nad okupatorjem). Morda še bolj zanimivo srečanje obeh filmov z izrednim stanjem, kakršno zaznamuje opusa obeh avtorjev, pa gre iskati v uvodoma opisani, (ne)srečno ponovljeni produkcijski zagati, ki je oba filmarja, Álvareza in Wilkersona, primorala v invencijo povsem novih, nenačrtovanih in nepričakovanih filmskih form. Njuna končna razrešitev izrednega stanja, tokrat v obliki preprostega šoka, da se na mestu predvidenih podob ali zvokov nahaja praznina, se v retrospektivi kaže kot edina možna filmska govorica, ki je sposobna zaobjeti razsežnosti njunega obravnavanega TUKAJ in ZDAJ; ne enega ne drugega filma preprosto ni več mogoče misliti v njuni načrtovani, predvideni obliki, ne da bi bili hvaležni za izredno stanje, ki je botrovalo vzniku obstoječih oblik avtorstva.
Jurij Meden
program
Retrospektiva: Travis Wilkerson
Pospešena nerazvitost (Accelerated Under-Development: In the Idiom of Santiago Álvarez), torek 11.9. ob 21.00
Eden za vse (An Injury to One), četrtek 13.9. ob 19.00
Kdo je ubil Cocka Robina? (Who Killed Cock Robin?), četrtek 13.9. ob 21.00
Zaslužni letalski križec (Distinguished Flying Cross), petek 14.9. ob 19.00
Nacionalni arhiv (National Archive V.1), Superiorna elegija (Superior Elegy), Vzporednica s Sand Creekom (Sand Creek Equation), Fragmenti razpustitve (Fragments of Dissolution) – del omnibusa Daleč od Afganistana (Far From Afghanistan), Deklaracija o Plutonu (Pluto Declaration) – del omnibusa Orbita (Orbit), petek 14.9. ob 21.00
Film presenečenja – delo v nastajanju, petek 14.9. ob 23.00
Projekcije v prisotnosti avtorja.
Retrospektiva: Santiago Álvarez
Zdaj! (Now!), Hanoj, torek 13. (Hanoi, martes 13), Pozabljena vojna (La guerra olvidada), 79 pomladi (79 primaveras), sreda 12.9. ob 19.00
Panika (La estampida), Tiger bo skočil in ubil, vendar bo tudi sam umrl ... umrl ... (El tigre saltó y mató, pero morirá... morirá...), Čas prašičev (La hora de los cerdos), Umreti za domovino pomeni živeti (Morir por la patria es vivir), sreda 12.9. ob 21.00
Filme bo uvodoma predstavil Travis Wilkerson.
animateka
lutke na filmskem platnu
Med 11. in 15. 9. bo v Ljubljani potekal 11. mednarodni lutkovni festival LUTKE 2012, ki ga že dvajseto leto organizira Lutkovno gledališče Ljubljana. V petih dneh se bo na različnih prizoriščih Lutkovnega gledališča (Veliki oder, Mali oder, Oder pod zvezdami, Šentjakobski oder, Kulturnica in Tunel), na Ljubljanskem gradu ter po ljubljanskih ulicah predstavilo 26 lutkovnih predstav iz Izraela, Francije, Španije, Grčije, Češke, Nizozemske, Švice, Kanade, Italije, Srbije in Slovenije. Festival, ki v slovenski prostor prinaša svežino sodobne mednarodne lutkovne produkcije, je prerez različnih lutkovnih videnj, tem in iskanj. Žanrsko različne predstave oživljajo kamne v srčno igro, pike, črte in trikotniki zavzamejo glavne vloge, pravljični junaki so odeti v sodobne ustroje, uporaba čokolade dobi neslutene priložnosti. Najslavnejša ročna lutka Pulčinela, ki je tokrat še bolj divja in provokativna, v modernejši različici nasmeje do solz. Kar nekaj predstavam je skupna ekološka ozaveščenost, nastajajo iz odpadnih, recikliranih materialov in z magijo animacije oživljajo predmete, za katere si nikoli ne bi mogli misliti, da premorejo dušo. Kot recimo predstava, kjer očetje v delavnici z delovnimi orodji pričarajo Sneguljčico in sedem palčkov. Pridružuje se jim miniaturni cirkus, tokrat zvokov in predmetov. Spet v drugi iz lesenih predmetov in zabojev poletijo najbolj presunljiva bitja. Predstave, ki bodo zavzele Ljubljano, nagovarjajo otroke vseh starosti. S sporočili, načini, mojstrstvom in magijo.V okviru festivala bo organizirana tridnevna mojstrska marionetna delavnica Logika gibanja za igralce, lutkarje in lutkovne tehnologe, ki jo bo vodil britanski mojster marionete Stephen Mottram. Festival bodo popestrile različne lutkovne razstave, pogovori z ustvarjalci in ulične lutkovne akcije. Novost letošnjega festivala so tudi Lutke na filmskem platnu v sodelovanju s Slovensko kinoteko, saj v letošnjem letu obeležujemo 60 let od prvega prikaza lutkovnega animiranega filma pri nas, to je Sedem na en mah (1952) v režiji Saše Dobrila. Več na: http://festival.lgl.si/.
zvezdica zaspanka
Zvezdica Zaspanka je ena tistih zgodb, brez katere na Slovenskem ni mogoče odrasti. Je radijska igra, slikanica, film in lutkovna predstava. Leta 1952 jo je kot prvo slovensko radijsko igro za otroke zapisal Fran Milčinski Ježek. Svoj lutkovni krst je doživela daljnega leta 1955 v režiji Jožeta Pengova in likovni zasnovi Mare Kraljeve ter ob glasbi Francija Ogrizka na marionetnem odru ljubljanskega Mestnega lutkovnega gledališča. Na mah je osvojila tako domače kot tuje občinstvo, leta 1965 pa so na pobudo Črta Škodlarja po predstavi posneli prvi barvni slovenski celovečerni film z lutkami. V tistih časih so se hodile lutke umivat in preoblačit v delavnico nekdanjega Viba filma. Žal se je v delavnici zgodil požar, ki je za seboj pustil pogorišče, na katerem so se znašle marionete iz predstave, ki je tolikim ogrela srce. Nekaj časa je živela le na filmu in v našem spominu, leta 2009 pa so v Lutkovnem gledališču Ljubljana po starih načrtih, fotografijah in filmskem zapisu izdelali lutke in scenografijo ter ponovno oživili vse, zvezdice in razbojnike, na nebu in zemlji.
Ajda Rooss
sen kresne noči
Prvi širokokotni lutkovni film na svetu je zahteval kar nekaj let priprav in trdega dela, vendar rezultat tudi po več kot pol stoletja navdihuje gledalce. Jiří Trnka je tu unovčil izkušnje iz zgodnejših filmov in v polnosti izkoristil veščine animatorskega tima, katerega je izšolal. Tehnično novost in eksperiment sta predstavljali barvna tehnika in uporaba cinemaskopa. Za snemanje z razdalje pičlih centimetrov so morali iz Francije pripeljati posebej prirejene objektive sistema Totalvision. Snemali so na takrat najkakovostnejši barvni negativ znamke Eastmancolor, hkrati sta nastajali verziji filma v cinemaskopu in klasičnem formatu, material so obdelovali v pariškem laboratoriju, filmski izvirnik v cinemaskopu pa je bil opremljen z magnetnim zvočnim zapisom. Zgodba, ki jo film črpa iz istoimenske komedije W. Shakespeara, prepleta fantastične situacije, ki jih na odru ni mogoče tako dobesedno uprizoriti. Težave z zapolnitvijo prostora v cinemaskopskem formatu je Trnka odpravljal z domiselnimi kompozicijami, detajli, deljeno sliko in dinamičnim gibanjem kamere. Odlični so tako množični prizori kot igralski nastopi posameznih lutk (te imajo prvič v Trnkovih filmih realistične proporce, telesa iz lateksa in celo pet prstov). Sijajna glasba Václava Trojana ustrezno ilustrira zgodbo, pa čeprav jo mestoma zmoti brani komentar, ki ga Trnka v izvorni, pantomimski verziji filma ni načrtoval, nazadnje pa so ga za lažjo orientacijo gledalca vendarle dodali. Po zaslugi neke prav posebne naracije pa je film z lahkoto potoval tudi onkraj meja tedanje Češkoslovaške; angleško različico je bral Richard Burton. Sen kresne noči (1959) je še danes unikat češke in svetovne kinematografije. In Trnka se k tako obsežni dramatični formi v svojem kasnejšem ustvarjanju ni nikoli več vrnil. Svoj umetniški vrhunec je, nasprotno, dosegel z izraznim minimalizmom in miselno globino svojega zadnjega filma Roka (Ruka, 1965).
Zveza čeških filmskih klubov AČFK
program
Retrospektiva slovenskega lutkovnega animiranega filma I, četrtek 13.9. ob 17.00
Ljubezen je bolezen/Liebeskrank, Sen kresne noči (Sen noci svatojánské), petek 14.9. ob 17.00
Dvorišče, Zvezdica Zaspanka, sobota 15.9. ob 15.00
Retrospektiva slovenskega lutkovnega animiranega filma II, sobota 15.9. ob 17.00
Retrospektiva slovenskega lutkovnega animiranega filma III, sobota 15.9. ob 19.00
Izbor filmov 2. edicije festivala StopTrik Maribor, sobota 15.9. ob 21.00
Glej koledar za več informacij o programu.
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
V sredo, 12. septembra, bosta na ogled dva programa kratkih filmov pionirja filmske agitke in ustanovnega člana kubanske partije Santiaga Alvareza. Filme bo predstavil Alvarezov učenec Wilkerson.
Od četrtka do sobote pa se Animateka s posebnim programom lutkovnega filma pridružuje 11. mednarodnemu lutkovnemu festivalu LUTKE 2012. Več v drugi priponki.
Retrospektiva: travis wilkerson + santiago álvarez
Ljudska kultura v času izrednega stanja
Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja Santiago Álvarez s Kube odpotuje v Vietnam in posname večurni intervju s Ho Ši Minhom, ki ga namerava vključiti v svoj dokumentarni film, darilo osvobojene Kube okupiranemu Vietnamu. Na snemanju je prisotna tudi lokalna, vietnamska filmska ekipa, katere predpotopna ruska kamera pa ropota tako glasno, da Álvarez ob vrnitvi domov ugotovi, da je celoten intervju neuporaben, ne sliši se niti beseda.
Njegov moto izdelovanja filmov gre že takrat takole: "Dajte mi dve fotografiji, kos glasbe in montažno mizo, in dal vam bom film." Zato se ne vznemirja preveč in leta 1969 vendarle dokonča film z naslovom 79 pomladi (79 pomladi je ob smrti štel Ho Ši Minh), vrhunec v svojem opusu več kot 600 kratkih filmov, ki je nastajal med letoma 1960 in 1998. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja Travis Wilkerson iz Združenih držav Amerike odpotuje na Kubo in posname večurni intervju s Santiagom Álvarezom, ki ga namerava vključiti v svoj dokumentarni film, dolgo odlašano priznanje enemu preprosto največjih in najvplivnejših avtorjev kratkega metra. Ob vrnitvi domov ameriški carinski rentgen prevrta vse video posnetke in Wilkerson ugotovi, da je celoten intervju neuporaben, uničena sta tako slika kot zvok. Navdahnjen z inventivnostjo starega mojstra se tudi Wilkerson ne vznemirja preveč in leta 1999, "v idiomu Santiaga Álvareza", dokonča film z naslovom Pospešena nerazvitost, začetek svojega dandanes že čvrsto formiranega opusa in obenem šolski (v izključno pozitivnem pomenu besede) primer politične agitke na filmu; ta je celo tako energična, da povsem zastre primarno intenco – naravo filma kot biografskega dela oziroma hommagea. S čimer bi se Álvarez nedvomno strinjal.
Svoje ambicije Wilkerson najavi že uvodoma, ob tej priložnosti jih ni odveč ponoviti: "Videli boste film, ki je didaktičen, informativen, političen in pamfletističen. Govori o ljudeh v revoluciji, ki se na vso moč, obupano želijo otresti mučne dediščine nerazvitosti. Govori o človeku, filmarju, revolucionarju, ki se na vso moč, obupano želi priključiti borbi." Oba navedena filma in oba navedena avtorja kaže obravnavati v isti sapi tudi zato, ker je kratki srednjeameriški 79 pomladi skorajda v celoti vključen v srednjemetražni severnoameriški film Pospešena nerazvitost. In predvsem zato, ker v nekem prizoru svojega filma Travis Wilkerson, ko opisuje filme Santiaga Álvareza, nehote opisuje tudi svoje filme, kar je seveda največje možno priznanje, ki mu ga lahko namenimo. Ti so: "... vedno politični, pogosto didaktični, obenem igrivi in smrtno resni; porojeni iz srda, grenke ironije in domala neizmernega občutja solidarnosti; obenem hripavi od kričanja in nemi, kratki in monumentalni, lakonični in zgovorni; na videz brezciljni in obenem elegantni kot poezija; vedno nepopolni in nikoli napravljeni z mislijo na večnost; vedno napravljeni izključno za TUKAJ in ZDAJ."
Wilkerson in Álvarez svoj čas – čas, v katerem se nahajata, čas, v katerem snemata, in čas, katerega beležita – razumeta kot čas nepretrganega izrednega stanja. Omenjeni TUKAJ in ZDAJ oba dosledno, zagrizeno, fanatično razumeta kot stanje permanentne revolucije, ki naj načenja vseprisotni kaos izrednega stanja kapitalizma, v katerem je vsaka umetniška gesta nujno eksplicitno politična, nujno in neločljivo zvezana z analizo oziroma kritiko obstoječe distopije in, nič manj pomembno, predlogom nove utopije na dosegu roke (Álvarez tako že leta 1969 mirno slavi neizbežnost vietnamske zmage nad okupatorjem). Morda še bolj zanimivo srečanje obeh filmov z izrednim stanjem, kakršno zaznamuje opusa obeh avtorjev, pa gre iskati v uvodoma opisani, (ne)srečno ponovljeni produkcijski zagati, ki je oba filmarja, Álvareza in Wilkersona, primorala v invencijo povsem novih, nenačrtovanih in nepričakovanih filmskih form. Njuna končna razrešitev izrednega stanja, tokrat v obliki preprostega šoka, da se na mestu predvidenih podob ali zvokov nahaja praznina, se v retrospektivi kaže kot edina možna filmska govorica, ki je sposobna zaobjeti razsežnosti njunega obravnavanega TUKAJ in ZDAJ; ne enega ne drugega filma preprosto ni več mogoče misliti v njuni načrtovani, predvideni obliki, ne da bi bili hvaležni za izredno stanje, ki je botrovalo vzniku obstoječih oblik avtorstva.
Jurij Meden
program
Retrospektiva: Travis Wilkerson
Pospešena nerazvitost (Accelerated Under-Development: In the Idiom of Santiago Álvarez), torek 11.9. ob 21.00
Eden za vse (An Injury to One), četrtek 13.9. ob 19.00
Kdo je ubil Cocka Robina? (Who Killed Cock Robin?), četrtek 13.9. ob 21.00
Zaslužni letalski križec (Distinguished Flying Cross), petek 14.9. ob 19.00
Nacionalni arhiv (National Archive V.1), Superiorna elegija (Superior Elegy), Vzporednica s Sand Creekom (Sand Creek Equation), Fragmenti razpustitve (Fragments of Dissolution) – del omnibusa Daleč od Afganistana (Far From Afghanistan), Deklaracija o Plutonu (Pluto Declaration) – del omnibusa Orbita (Orbit), petek 14.9. ob 21.00
Film presenečenja – delo v nastajanju, petek 14.9. ob 23.00
Projekcije v prisotnosti avtorja.
Retrospektiva: Santiago Álvarez
Zdaj! (Now!), Hanoj, torek 13. (Hanoi, martes 13), Pozabljena vojna (La guerra olvidada), 79 pomladi (79 primaveras), sreda 12.9. ob 19.00
Panika (La estampida), Tiger bo skočil in ubil, vendar bo tudi sam umrl ... umrl ... (El tigre saltó y mató, pero morirá... morirá...), Čas prašičev (La hora de los cerdos), Umreti za domovino pomeni živeti (Morir por la patria es vivir), sreda 12.9. ob 21.00
Filme bo uvodoma predstavil Travis Wilkerson.
animateka
lutke na filmskem platnu
Med 11. in 15. 9. bo v Ljubljani potekal 11. mednarodni lutkovni festival LUTKE 2012, ki ga že dvajseto leto organizira Lutkovno gledališče Ljubljana. V petih dneh se bo na različnih prizoriščih Lutkovnega gledališča (Veliki oder, Mali oder, Oder pod zvezdami, Šentjakobski oder, Kulturnica in Tunel), na Ljubljanskem gradu ter po ljubljanskih ulicah predstavilo 26 lutkovnih predstav iz Izraela, Francije, Španije, Grčije, Češke, Nizozemske, Švice, Kanade, Italije, Srbije in Slovenije. Festival, ki v slovenski prostor prinaša svežino sodobne mednarodne lutkovne produkcije, je prerez različnih lutkovnih videnj, tem in iskanj. Žanrsko različne predstave oživljajo kamne v srčno igro, pike, črte in trikotniki zavzamejo glavne vloge, pravljični junaki so odeti v sodobne ustroje, uporaba čokolade dobi neslutene priložnosti. Najslavnejša ročna lutka Pulčinela, ki je tokrat še bolj divja in provokativna, v modernejši različici nasmeje do solz. Kar nekaj predstavam je skupna ekološka ozaveščenost, nastajajo iz odpadnih, recikliranih materialov in z magijo animacije oživljajo predmete, za katere si nikoli ne bi mogli misliti, da premorejo dušo. Kot recimo predstava, kjer očetje v delavnici z delovnimi orodji pričarajo Sneguljčico in sedem palčkov. Pridružuje se jim miniaturni cirkus, tokrat zvokov in predmetov. Spet v drugi iz lesenih predmetov in zabojev poletijo najbolj presunljiva bitja. Predstave, ki bodo zavzele Ljubljano, nagovarjajo otroke vseh starosti. S sporočili, načini, mojstrstvom in magijo.V okviru festivala bo organizirana tridnevna mojstrska marionetna delavnica Logika gibanja za igralce, lutkarje in lutkovne tehnologe, ki jo bo vodil britanski mojster marionete Stephen Mottram. Festival bodo popestrile različne lutkovne razstave, pogovori z ustvarjalci in ulične lutkovne akcije. Novost letošnjega festivala so tudi Lutke na filmskem platnu v sodelovanju s Slovensko kinoteko, saj v letošnjem letu obeležujemo 60 let od prvega prikaza lutkovnega animiranega filma pri nas, to je Sedem na en mah (1952) v režiji Saše Dobrila. Več na: http://festival.lgl.si/.
zvezdica zaspanka
Zvezdica Zaspanka je ena tistih zgodb, brez katere na Slovenskem ni mogoče odrasti. Je radijska igra, slikanica, film in lutkovna predstava. Leta 1952 jo je kot prvo slovensko radijsko igro za otroke zapisal Fran Milčinski Ježek. Svoj lutkovni krst je doživela daljnega leta 1955 v režiji Jožeta Pengova in likovni zasnovi Mare Kraljeve ter ob glasbi Francija Ogrizka na marionetnem odru ljubljanskega Mestnega lutkovnega gledališča. Na mah je osvojila tako domače kot tuje občinstvo, leta 1965 pa so na pobudo Črta Škodlarja po predstavi posneli prvi barvni slovenski celovečerni film z lutkami. V tistih časih so se hodile lutke umivat in preoblačit v delavnico nekdanjega Viba filma. Žal se je v delavnici zgodil požar, ki je za seboj pustil pogorišče, na katerem so se znašle marionete iz predstave, ki je tolikim ogrela srce. Nekaj časa je živela le na filmu in v našem spominu, leta 2009 pa so v Lutkovnem gledališču Ljubljana po starih načrtih, fotografijah in filmskem zapisu izdelali lutke in scenografijo ter ponovno oživili vse, zvezdice in razbojnike, na nebu in zemlji.
Ajda Rooss
sen kresne noči
Prvi širokokotni lutkovni film na svetu je zahteval kar nekaj let priprav in trdega dela, vendar rezultat tudi po več kot pol stoletja navdihuje gledalce. Jiří Trnka je tu unovčil izkušnje iz zgodnejših filmov in v polnosti izkoristil veščine animatorskega tima, katerega je izšolal. Tehnično novost in eksperiment sta predstavljali barvna tehnika in uporaba cinemaskopa. Za snemanje z razdalje pičlih centimetrov so morali iz Francije pripeljati posebej prirejene objektive sistema Totalvision. Snemali so na takrat najkakovostnejši barvni negativ znamke Eastmancolor, hkrati sta nastajali verziji filma v cinemaskopu in klasičnem formatu, material so obdelovali v pariškem laboratoriju, filmski izvirnik v cinemaskopu pa je bil opremljen z magnetnim zvočnim zapisom. Zgodba, ki jo film črpa iz istoimenske komedije W. Shakespeara, prepleta fantastične situacije, ki jih na odru ni mogoče tako dobesedno uprizoriti. Težave z zapolnitvijo prostora v cinemaskopskem formatu je Trnka odpravljal z domiselnimi kompozicijami, detajli, deljeno sliko in dinamičnim gibanjem kamere. Odlični so tako množični prizori kot igralski nastopi posameznih lutk (te imajo prvič v Trnkovih filmih realistične proporce, telesa iz lateksa in celo pet prstov). Sijajna glasba Václava Trojana ustrezno ilustrira zgodbo, pa čeprav jo mestoma zmoti brani komentar, ki ga Trnka v izvorni, pantomimski verziji filma ni načrtoval, nazadnje pa so ga za lažjo orientacijo gledalca vendarle dodali. Po zaslugi neke prav posebne naracije pa je film z lahkoto potoval tudi onkraj meja tedanje Češkoslovaške; angleško različico je bral Richard Burton. Sen kresne noči (1959) je še danes unikat češke in svetovne kinematografije. In Trnka se k tako obsežni dramatični formi v svojem kasnejšem ustvarjanju ni nikoli več vrnil. Svoj umetniški vrhunec je, nasprotno, dosegel z izraznim minimalizmom in miselno globino svojega zadnjega filma Roka (Ruka, 1965).
Zveza čeških filmskih klubov AČFK
program
Retrospektiva slovenskega lutkovnega animiranega filma I, četrtek 13.9. ob 17.00
Ljubezen je bolezen/Liebeskrank, Sen kresne noči (Sen noci svatojánské), petek 14.9. ob 17.00
Dvorišče, Zvezdica Zaspanka, sobota 15.9. ob 15.00
Retrospektiva slovenskega lutkovnega animiranega filma II, sobota 15.9. ob 17.00
Retrospektiva slovenskega lutkovnega animiranega filma III, sobota 15.9. ob 19.00
Izbor filmov 2. edicije festivala StopTrik Maribor, sobota 15.9. ob 21.00
Glej koledar za več informacij o programu.
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
