Kino-katedra: financializacija
Nikoli za denar, vedno za ljubezen: financializacija in sentimentalna tančica družinskih odnosov
Film Wall Street: Denar nikoli ne spi (Wall Street: Money Never Sleeps – WSMNS) iz leta 2010 v režiji Oliverja Stona predstavlja nadaljevanje kultnega filma Wall Street (WS) iz leta 1987. Slednji si je status kulturne prominence pridobil z dramatizacijo moralistične zgodbe o Gordonu Gekku (Michael Douglas), ki je kot utelešenje diaboličnosti spekulativnega kapitala postal paradigmatična referenca za moralno obsodbo hipertrofije in iracionalnosti finančnega sektorja v sodobnem kapitalizmu.
V kontekstu zmagovitega pohoda »reaganomike«, ki je v 80-ih letih zaznamovala vzpon neoliberalnega projekta v ZDA, se vrhunec filma WS osredotoči na Gekkov poskus sovražnega prevzema letalske korporacije Bluestar Airlines, katere zastopnik je sindikalist Carl Fox (Martin Sheen). Med njima stoji nadebudni borzni posrednik Bud Fox (Charlie Sheen), kolebajoč med vse bolj trdovratno fascinacijo nad vzornikom Gekkom in vedno bolj skrhano ljubeznijo do svojega očeta Carla. Ko slednji doživi srčni napad, vrh moralistične dramatizacije finančnih mahinacij sovpade z vrhuncem sentimentalne drame družine. Ponovna srečna združitev Buda z očetom je povod za osebni preporod mladega borznega posrednika, ki se iz pohlepnega in egoističnega špekulanta spremeni v altruističnega filantropa in svoje moči preusmeri v reševanje letalske korporacije pod udarom destruktivnih finančnih špekulacij Gordona Gekka. Razredni antagonizem med delom in kapitalom se v filmu prikazuje kot konflikt med realnim, zdravim jedrom kapitalizma in njegovo deviacijo, finančnim sektorjem, pri čemer je slednji konflikt osnovan na nasprotju med vrednotami trdega dela in konservativnimi ideali družine na eni strani ter moralno sprevrženostjo, ki izhaja iz parazitske in pohlepne narave finančnikov na drugi. Mistifikacija razrednih protislovij se tako dovrši v redukciji kapitalističnega izkoriščanja na finančno oderuštvo, imaginarij politične alternative pa se izjalovi v brezplodni in reakcionarni fetišizaciji »zdravega«, produktivnega jedra kapitalizma in avtentičnih družinskih vrednot.
WSMNS se po vzoru predhodnika s finančnim kapitalizmom zopet spopada s psihologizacijami in moralističnim resentimentom. Že podnaslov filma – »Money never sleeps« se nanaša na srednjeveško modrost o denarju, ki je med tedanjimi katoliškimi teologi služila kot osnova moralnih obsodb bogatenja z oderuškimi obrestmi (sveti Avguštin je denimo v delu Summa Theologiae človeka, kateremu vedno budni denar prinaša obresti, medtem ko sam spi, označil za grešnika). Kontekst naracije filma je trenutna globalna finančna kriza, katere destruktivni učinki se na ekranu prikazujejo v estetiziranih vizualizacijah padajočih borznih indeksov in resigniranih obrazov finančnih investitorjev in borznih posrednikov na Wall Streetu. Toda dramatizacija finančnega zloma je, kot v spisu Filming the Crisis: A Survey ugotavljata Jeff Kinkle in Alberto Toscano, zgolj ambientalni eter, v katerem se zopet odvija sentimentalna družinska melodrama. Buda Foxa v vlogi mladega povzpetniškega finančnega investitorja nadomesti Jake Moore (Shia LaBeouf), konfliktna situacija pa se tokrat razpenja med njegovo fascinacijo nad Gekkom, ki po prihodu iz zapora doživi svoj preporod, in ljubeznijo do Gordonove hčerke Winnie (Carey Mulligan), katere kronična nezaupljivost do očeta izhaja iz njegove odsotnosti v času njenega otroštva.
Z izjemo patetičnih moralizacij, ki jih protagonisti v svojih neprepričljivih nastopih naslavljajo na nebrzdani finančni sektor (denimo z Gekkovimi besedami: »Mati vsega zla je špekulacija«), je naslavljanje družbenopolitičnih antagonizmov v filmu popolnoma odsotno. Medtem ko je v WS še prisotna reprezentacija »umazanega« tovarniškega sveta (letalske industrije), v WSMNS ta simptomatično izgine s filmskega platna, in če v prvem filmu reprezentacija reševanja družbenoekonomskega konflikta, četudi je prikazana na zgrešenih ideoloških temeljih, še vedno temelji na osnovah kolektivnega upora predstavnikov delavcev (sindikata Bluestar Airlines), pa se v drugem imaginarij alternative prikazuje zgolj še v depolitiziranem horizontu Jakovega individualnega podjetniškega projekta v obliki investicije v ekološko »zeleno« tehnologijo. Reprezentacija družbenoekonomskega polja se tako očisti vsakršne reference na izkoriščanje in razredne antagonizme ter edini konflikt prikaže na ravni konkurenčnega boja med zmernimi ali inovativnimi finančnimi investitorji in brezobzirnimi finančnimi špekulanti.
A tudi tokrat je za srečen konec potrebna srečna združitev družine – ob pričakovanju novorojenčka Winnie in Jaka se omehča in razneži celo brezobzirni Gekko. Krutemu in mačističnemu svetu finančnih mahinacij se zoperstavi zmagoviti »glas razuma«, katerega nosilec je kakopak ženska, sentimentalna Winnie, ki se s svojim resentimentom proti razuzdanemu svetu finančnih špekulacij bori z večnim vračanjem v varno in toplo zavetje doma. Drugi Wall Street se le tako lahko, enako kot prvi, sklene s pesmijo »This must be the place« (v izvedbi skupine Talking Heads), ki se pomenljivo začne z besedami »Home is where I want to be«, medtem ko v refrenu pesmi odmeva: »Never for money, always for love.« Tragedija se tokrat ponovi kot farsa – če je afirmacija družinskih vrednot v 80-ih letih (kakor v primeru WS) izpadla le patetično in reakcionarno, pa v prvem desetletju tretjega tisočletja, katerega sta v ZDA vzporedno z vzponom hipotekarnega »booma« zaznamovala ravno pospešena integracija gospodinjstev v finančne trge in širjenje fenomena, ki ga je Randy Martin poimenoval »neotayloristično upravljanje gospodinjstev«, ponovno oživljanje neomadeževanega doma in družinskih vrednot kot kontrapunktov krutega sveta financ lahko izpade le še komično.
WSMNS zato ni le dokaz še enega spodletelega umetniškega projekta Oliverja Stona, temveč tudi dokaz popolne dezorientacije »hollywoodske levice«, ki edino orožje kritike kapitalizma vidi v psihologizaciji in moralizaciji, edino (kvazi)alternativo sodobnemu kapitalizmu pa v depolitiziranem imaginariju individualnih poslovnih projektov in oživljanju konservativne fantazme pristnih družinskih vrednot.
Sašo Furlan
program
Wall Street: Denar nikoli ne spi (Wall Street: Money Never Sleeps), sobota 3.3. ob 20.00
Projekciji sledi razprava, ki jo vodi Sašo Furlan. Vstop prost.
foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
Nikoli za denar, vedno za ljubezen: financializacija in sentimentalna tančica družinskih odnosov
Film Wall Street: Denar nikoli ne spi (Wall Street: Money Never Sleeps – WSMNS) iz leta 2010 v režiji Oliverja Stona predstavlja nadaljevanje kultnega filma Wall Street (WS) iz leta 1987. Slednji si je status kulturne prominence pridobil z dramatizacijo moralistične zgodbe o Gordonu Gekku (Michael Douglas), ki je kot utelešenje diaboličnosti spekulativnega kapitala postal paradigmatična referenca za moralno obsodbo hipertrofije in iracionalnosti finančnega sektorja v sodobnem kapitalizmu.
V kontekstu zmagovitega pohoda »reaganomike«, ki je v 80-ih letih zaznamovala vzpon neoliberalnega projekta v ZDA, se vrhunec filma WS osredotoči na Gekkov poskus sovražnega prevzema letalske korporacije Bluestar Airlines, katere zastopnik je sindikalist Carl Fox (Martin Sheen). Med njima stoji nadebudni borzni posrednik Bud Fox (Charlie Sheen), kolebajoč med vse bolj trdovratno fascinacijo nad vzornikom Gekkom in vedno bolj skrhano ljubeznijo do svojega očeta Carla. Ko slednji doživi srčni napad, vrh moralistične dramatizacije finančnih mahinacij sovpade z vrhuncem sentimentalne drame družine. Ponovna srečna združitev Buda z očetom je povod za osebni preporod mladega borznega posrednika, ki se iz pohlepnega in egoističnega špekulanta spremeni v altruističnega filantropa in svoje moči preusmeri v reševanje letalske korporacije pod udarom destruktivnih finančnih špekulacij Gordona Gekka. Razredni antagonizem med delom in kapitalom se v filmu prikazuje kot konflikt med realnim, zdravim jedrom kapitalizma in njegovo deviacijo, finančnim sektorjem, pri čemer je slednji konflikt osnovan na nasprotju med vrednotami trdega dela in konservativnimi ideali družine na eni strani ter moralno sprevrženostjo, ki izhaja iz parazitske in pohlepne narave finančnikov na drugi. Mistifikacija razrednih protislovij se tako dovrši v redukciji kapitalističnega izkoriščanja na finančno oderuštvo, imaginarij politične alternative pa se izjalovi v brezplodni in reakcionarni fetišizaciji »zdravega«, produktivnega jedra kapitalizma in avtentičnih družinskih vrednot.
WSMNS se po vzoru predhodnika s finančnim kapitalizmom zopet spopada s psihologizacijami in moralističnim resentimentom. Že podnaslov filma – »Money never sleeps« se nanaša na srednjeveško modrost o denarju, ki je med tedanjimi katoliškimi teologi služila kot osnova moralnih obsodb bogatenja z oderuškimi obrestmi (sveti Avguštin je denimo v delu Summa Theologiae človeka, kateremu vedno budni denar prinaša obresti, medtem ko sam spi, označil za grešnika). Kontekst naracije filma je trenutna globalna finančna kriza, katere destruktivni učinki se na ekranu prikazujejo v estetiziranih vizualizacijah padajočih borznih indeksov in resigniranih obrazov finančnih investitorjev in borznih posrednikov na Wall Streetu. Toda dramatizacija finančnega zloma je, kot v spisu Filming the Crisis: A Survey ugotavljata Jeff Kinkle in Alberto Toscano, zgolj ambientalni eter, v katerem se zopet odvija sentimentalna družinska melodrama. Buda Foxa v vlogi mladega povzpetniškega finančnega investitorja nadomesti Jake Moore (Shia LaBeouf), konfliktna situacija pa se tokrat razpenja med njegovo fascinacijo nad Gekkom, ki po prihodu iz zapora doživi svoj preporod, in ljubeznijo do Gordonove hčerke Winnie (Carey Mulligan), katere kronična nezaupljivost do očeta izhaja iz njegove odsotnosti v času njenega otroštva.
Z izjemo patetičnih moralizacij, ki jih protagonisti v svojih neprepričljivih nastopih naslavljajo na nebrzdani finančni sektor (denimo z Gekkovimi besedami: »Mati vsega zla je špekulacija«), je naslavljanje družbenopolitičnih antagonizmov v filmu popolnoma odsotno. Medtem ko je v WS še prisotna reprezentacija »umazanega« tovarniškega sveta (letalske industrije), v WSMNS ta simptomatično izgine s filmskega platna, in če v prvem filmu reprezentacija reševanja družbenoekonomskega konflikta, četudi je prikazana na zgrešenih ideoloških temeljih, še vedno temelji na osnovah kolektivnega upora predstavnikov delavcev (sindikata Bluestar Airlines), pa se v drugem imaginarij alternative prikazuje zgolj še v depolitiziranem horizontu Jakovega individualnega podjetniškega projekta v obliki investicije v ekološko »zeleno« tehnologijo. Reprezentacija družbenoekonomskega polja se tako očisti vsakršne reference na izkoriščanje in razredne antagonizme ter edini konflikt prikaže na ravni konkurenčnega boja med zmernimi ali inovativnimi finančnimi investitorji in brezobzirnimi finančnimi špekulanti.
A tudi tokrat je za srečen konec potrebna srečna združitev družine – ob pričakovanju novorojenčka Winnie in Jaka se omehča in razneži celo brezobzirni Gekko. Krutemu in mačističnemu svetu finančnih mahinacij se zoperstavi zmagoviti »glas razuma«, katerega nosilec je kakopak ženska, sentimentalna Winnie, ki se s svojim resentimentom proti razuzdanemu svetu finančnih špekulacij bori z večnim vračanjem v varno in toplo zavetje doma. Drugi Wall Street se le tako lahko, enako kot prvi, sklene s pesmijo »This must be the place« (v izvedbi skupine Talking Heads), ki se pomenljivo začne z besedami »Home is where I want to be«, medtem ko v refrenu pesmi odmeva: »Never for money, always for love.« Tragedija se tokrat ponovi kot farsa – če je afirmacija družinskih vrednot v 80-ih letih (kakor v primeru WS) izpadla le patetično in reakcionarno, pa v prvem desetletju tretjega tisočletja, katerega sta v ZDA vzporedno z vzponom hipotekarnega »booma« zaznamovala ravno pospešena integracija gospodinjstev v finančne trge in širjenje fenomena, ki ga je Randy Martin poimenoval »neotayloristično upravljanje gospodinjstev«, ponovno oživljanje neomadeževanega doma in družinskih vrednot kot kontrapunktov krutega sveta financ lahko izpade le še komično.
WSMNS zato ni le dokaz še enega spodletelega umetniškega projekta Oliverja Stona, temveč tudi dokaz popolne dezorientacije »hollywoodske levice«, ki edino orožje kritike kapitalizma vidi v psihologizaciji in moralizaciji, edino (kvazi)alternativo sodobnemu kapitalizmu pa v depolitiziranem imaginariju individualnih poslovnih projektov in oživljanju konservativne fantazme pristnih družinskih vrednot.
Sašo Furlan
program
Wall Street: Denar nikoli ne spi (Wall Street: Money Never Sleeps), sobota 3.3. ob 20.00
Projekciji sledi razprava, ki jo vodi Sašo Furlan. Vstop prost.
foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
