Reza Mirkarimi: »drugi« iranski film
Iranska kinematografija je bila v preteklosti dobra znanka Slovenske kinoteke. Pravzaprav je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prav zasluga Kinoteke, da je z organizacijo številnih retrospektiv in z nakupi novih filmskih kopij domače občinstvo seznanila z velikimi avtorskimi imeni, kot so Abbas Kiarostami, Mohsen, Samira in Hana Makhmalbaf, Rakhshan Bani-Etemad, Jafar Panahi, Bahman Ghobadi, Abolfazl Jalili in številna, številna druga, ki so si ob istem času zmagoslavno utirala pot v svet ter pobirala najuglednejša priznanja in nagrade po festivalih tipa Cannes, Berlin in Benetke. Ob vseh nespornih umetniških dosežkih velja tudi ugotoviti, da našteta imena iranskega filma v svet niso popeljala zgolj kot vznemirljive in, vsaj spočetka, za »zahodni« pogled »eksotične« nacionalne kinematografije, marveč so iz besedne zveze »iranski film« ustvarila nič manj kot pojem ali celo žanr.
»Žanr«, katerega specifike je moč strniti v vsaj štiri redno prisotne postulate: a) svojevrsten humanizem, ki se gotovo napaja tudi iz dejstva, da so številni režiserji svojo kreativno pot začeli v »žanru« tradicionalno močnega iranskega mladinskega filma, b) (neo)realistični pristop k praviloma varljivo preprostim zgodbam urbanega ali ruralnega vsakdana, ki se kaže predvsem v pogosti rabi naturščikov in striktno »nestudijskih« lokacijah, c) nagnjenost k samonanašalnosti, k razbijanju (že tako) iluzorne ločnice med dokumentarnim in fiktivnim, »realnim« in »igranim«, ter d) pogosta raba simbolov in prispodob, kar je po eni strani vir poetičnega efekta, po drugi pa preprosta posledica dejstva, da veljavne družbene norme oziroma državna zakonodaja določenih podob (denimo podob eksplicitnih ljubezenskih stikov in gest) ne dovoljuje in jih je zatorej v filmu treba zgolj nakazati oziroma predstaviti z ustreznimi vizualnimi nadomestili. Ta slednja značilnost nas naposled pripelje do še dveh stičnih točk prej naštetih imen.
Po eni strani je »zahodni« pogled nagnjen k recepcijski instrumentalizaciji oziroma branju te metaforičnosti kot politične geste protesta cenzurnim omejitvam, kar je svojevrsten paradoks, v kolikor se mnogo relevantnejše politične osti skrivajo v omenjenih preigravanjih filmske forme in vsesplošni humanistični noti, sploh pa je precej iranskih režiserjev znanih po javno izraženi hvaležnosti omejitvam, ki jih postavlja državna morala, saj naj bi bili tako dobesedno prisiljeni v bolj kreativno razmišljanje. Seveda je situacija na tem področju daleč od rožnate; navsezadnje Jafar Panahi samo zato, ker je snemal filme, še vedno tiči v hišnem priporu, nad njim pa visi dvajsetletna prepoved kakršnegakoli ukvarjanja s filmom (lani je v Benetke pretihotapil dokument svoje zaporne kazni z zgovornim naslovom This Is Not a Film).
Po drugi strani gre pri navedenih imenih praviloma ali vsaj zelo pogosto za nekaj, kar ima na tujem neprimerno večjo težo kot doma, gre skratka tako rekoč za izvozni artikel, s katerim si država v svetu viša ceno in ugled, domače občinstvo pa je istočasno deležno neke povsem druge filmske etike in estetike. Eden izmed odgovorov na vprašanje, kako pa je v resnici videti »povprečen« iranski film (nikakor ne v slabšalnem pomenu besede), skratka film, ki je priljubljen pri domačem občinstvu in izdatno podprt s strani države, se glasi: Reza Mirkarimi – čigar največji dosežek, poleg gledanosti kakopak, je med drugim tudi najvišja nacionalna nagrada za najboljši film, ki jo je leta 2005 prejel za Tako blizu in tako daleč (te prestižne domače nagrade, denimo, nimata ne Kiarostami ne Makhmalbaf). Mirkarimi (rojen leta 1966 v Teheranu) je predstavnik mlajše generacije iranskih režiserjev.
Že v osemdesetih letih je ustvaril serijo zlasti otroških in športnih filmov, da bi nato konec devetdesetih posnel svoj celovečerni prvenec Deček in vojak, ki se bere kot izčiščena kolekcija hitov takratnega iranskega filma. V nadaljevanju kariere je Mirkarimi zategoval svoj režijski pristop v smislu očitnejšega naslanjanja na določene žanrske obrazce, najbolj očitno na melodramo, kar je nedvomno pripomoglo k večji gledanosti in priljubljenosti med domačim občinstvom in kritiki. Reza Mirkarimi se s svojimi filmi v Kinoteki tako predstavlja kot svojevrsten unikum, saj retrospektiva poleg (ne)klasičnih cinefilskih užitkov in uvidov prihaja obložena tudi z dodatno etnografsko, politično oziroma sociološko vrednostjo, ki nam jo bo razgrinjal tudi režiser osebno, v času pregledne retrospektive naš posebni gost. (cr)
Program:
- Deček in vojak (Koudak va sarbaz), torek 21.2. ob 20.00, petek 24.2. ob 17.00
- V mesečini (Zir-e nour-e mah), sreda 22.2. ob 19.00, petek 24.2. ob 19.00
- Tako blizu in tako daleč (Kheili dour, kheili nazdik), sreda 22.2. ob 21.00, petek 24.2. ob 21.00
- Tako preprosto (Be hamin sadegi), četrtek 23.2. ob 19.00, sobota 25.2. ob 17.00
Kocka sladkorja (Ye habe ghand), četrtek 23.2. ob 21.00, sobota 25.2. ob 19.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
Iranska kinematografija je bila v preteklosti dobra znanka Slovenske kinoteke. Pravzaprav je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prav zasluga Kinoteke, da je z organizacijo številnih retrospektiv in z nakupi novih filmskih kopij domače občinstvo seznanila z velikimi avtorskimi imeni, kot so Abbas Kiarostami, Mohsen, Samira in Hana Makhmalbaf, Rakhshan Bani-Etemad, Jafar Panahi, Bahman Ghobadi, Abolfazl Jalili in številna, številna druga, ki so si ob istem času zmagoslavno utirala pot v svet ter pobirala najuglednejša priznanja in nagrade po festivalih tipa Cannes, Berlin in Benetke. Ob vseh nespornih umetniških dosežkih velja tudi ugotoviti, da našteta imena iranskega filma v svet niso popeljala zgolj kot vznemirljive in, vsaj spočetka, za »zahodni« pogled »eksotične« nacionalne kinematografije, marveč so iz besedne zveze »iranski film« ustvarila nič manj kot pojem ali celo žanr.
»Žanr«, katerega specifike je moč strniti v vsaj štiri redno prisotne postulate: a) svojevrsten humanizem, ki se gotovo napaja tudi iz dejstva, da so številni režiserji svojo kreativno pot začeli v »žanru« tradicionalno močnega iranskega mladinskega filma, b) (neo)realistični pristop k praviloma varljivo preprostim zgodbam urbanega ali ruralnega vsakdana, ki se kaže predvsem v pogosti rabi naturščikov in striktno »nestudijskih« lokacijah, c) nagnjenost k samonanašalnosti, k razbijanju (že tako) iluzorne ločnice med dokumentarnim in fiktivnim, »realnim« in »igranim«, ter d) pogosta raba simbolov in prispodob, kar je po eni strani vir poetičnega efekta, po drugi pa preprosta posledica dejstva, da veljavne družbene norme oziroma državna zakonodaja določenih podob (denimo podob eksplicitnih ljubezenskih stikov in gest) ne dovoljuje in jih je zatorej v filmu treba zgolj nakazati oziroma predstaviti z ustreznimi vizualnimi nadomestili. Ta slednja značilnost nas naposled pripelje do še dveh stičnih točk prej naštetih imen.
Po eni strani je »zahodni« pogled nagnjen k recepcijski instrumentalizaciji oziroma branju te metaforičnosti kot politične geste protesta cenzurnim omejitvam, kar je svojevrsten paradoks, v kolikor se mnogo relevantnejše politične osti skrivajo v omenjenih preigravanjih filmske forme in vsesplošni humanistični noti, sploh pa je precej iranskih režiserjev znanih po javno izraženi hvaležnosti omejitvam, ki jih postavlja državna morala, saj naj bi bili tako dobesedno prisiljeni v bolj kreativno razmišljanje. Seveda je situacija na tem področju daleč od rožnate; navsezadnje Jafar Panahi samo zato, ker je snemal filme, še vedno tiči v hišnem priporu, nad njim pa visi dvajsetletna prepoved kakršnegakoli ukvarjanja s filmom (lani je v Benetke pretihotapil dokument svoje zaporne kazni z zgovornim naslovom This Is Not a Film).
Po drugi strani gre pri navedenih imenih praviloma ali vsaj zelo pogosto za nekaj, kar ima na tujem neprimerno večjo težo kot doma, gre skratka tako rekoč za izvozni artikel, s katerim si država v svetu viša ceno in ugled, domače občinstvo pa je istočasno deležno neke povsem druge filmske etike in estetike. Eden izmed odgovorov na vprašanje, kako pa je v resnici videti »povprečen« iranski film (nikakor ne v slabšalnem pomenu besede), skratka film, ki je priljubljen pri domačem občinstvu in izdatno podprt s strani države, se glasi: Reza Mirkarimi – čigar največji dosežek, poleg gledanosti kakopak, je med drugim tudi najvišja nacionalna nagrada za najboljši film, ki jo je leta 2005 prejel za Tako blizu in tako daleč (te prestižne domače nagrade, denimo, nimata ne Kiarostami ne Makhmalbaf). Mirkarimi (rojen leta 1966 v Teheranu) je predstavnik mlajše generacije iranskih režiserjev.
Že v osemdesetih letih je ustvaril serijo zlasti otroških in športnih filmov, da bi nato konec devetdesetih posnel svoj celovečerni prvenec Deček in vojak, ki se bere kot izčiščena kolekcija hitov takratnega iranskega filma. V nadaljevanju kariere je Mirkarimi zategoval svoj režijski pristop v smislu očitnejšega naslanjanja na določene žanrske obrazce, najbolj očitno na melodramo, kar je nedvomno pripomoglo k večji gledanosti in priljubljenosti med domačim občinstvom in kritiki. Reza Mirkarimi se s svojimi filmi v Kinoteki tako predstavlja kot svojevrsten unikum, saj retrospektiva poleg (ne)klasičnih cinefilskih užitkov in uvidov prihaja obložena tudi z dodatno etnografsko, politično oziroma sociološko vrednostjo, ki nam jo bo razgrinjal tudi režiser osebno, v času pregledne retrospektive naš posebni gost. (cr)
Program:
- Deček in vojak (Koudak va sarbaz), torek 21.2. ob 20.00, petek 24.2. ob 17.00
- V mesečini (Zir-e nour-e mah), sreda 22.2. ob 19.00, petek 24.2. ob 19.00
- Tako blizu in tako daleč (Kheili dour, kheili nazdik), sreda 22.2. ob 21.00, petek 24.2. ob 21.00
- Tako preprosto (Be hamin sadegi), četrtek 23.2. ob 19.00, sobota 25.2. ob 17.00
Kocka sladkorja (Ye habe ghand), četrtek 23.2. ob 21.00, sobota 25.2. ob 19.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
