Trpko-sladki Mike Leigh (prva fotografija)
Mike Leigh velja ob Kenu Loachu za vodilno ime tistega sodobnega britanskega filma, ki je družbeno angažiran in se sklicuje na tradicijo političnega realizma avtorjev z začetka šestdesetih, t. i. »free cinema«. Njegov opus odlikujeta prav posebna stilska ekspresivnost in enkratno specifična metoda dela z igralci.
Rojen v zdravniški družini Leigh odrašča v delavskem predmestju Manchestra. Leta 1960 dobi štipendijo, kar mu v naslednjih letih omogoča študij na prestižni Royal Academy of Dramatic Arts, obiskuje pa tudi predavanja na London Film School. V letu 1965 ustanovi svojo prvo gledališko hišo Dramagraph ter kot velik občudovalec Becketta in Pintarja začne z gledališkimi režijami, ki se čez čas osredotočijo na uprizoritve lastnih tekstov.
Leighove gledališke izkušnje prispevajo k povsem specifični dramaturški izgradnji njegovih filmov, ki temelji na delu z igralci. Leigh izbere svojo igralsko ekipo, s katero v dolgotrajnih pogovorih prek improvizacij izoblikuje dramski skelet posameznega filma. Vaje potekajo z namenom natančnega ikonografskega izrisa precej žalostnih, deloma pa tudi humornih usod aktualnega britanskega delavskega razreda. Ko Leigh oceni, da so »stilske vaje« dosegle svoj kreativni klimaks, se odloči za začetek snemanja. Tovrstna metoda daje posnetemu materialu izredno neposrednost, vendar je s takim pristopom in načinom dela težko vnaprej prepričati producente v avtorsko vizijo.
Leighova dosedanja profesionalna kariera je potekala v treh precej različnih etapah. Med letoma 1966 in 1969 spiše in zrežira devet avantgardnih komedij za razna alternativna gledališča in tovrstne festivale. Deseti komad so Bleak Moments, ki je narejen v profesionalni londonski produkciji in na začetku sedemdesetih postane Leighov filmski prvenec. Drugo obdobje se prične okoli leta 1973 in režiser začne delati za televizijsko nacionalko BBC, kar traja dolgih štirinajst let. Z letom 1988 se povsem posveti filmu in postane mednarodno priznan.
Prvenec Bleak Moments finančno omogoči Albert Finney, igralska ikona angleškega novega vala iz Reiszovega V soboto zvečer in v nedeljo zjutraj. V tej Finneyjevi gesti je tudi nekoliko simbolike, saj je v Leighu našel nadaljevanje vse tiste socialne zavzetosti, ki so jo v angleški povojni film prinesli režiserji dobro desetletje prej. Film je neusmiljeno direktna zgodba v slogu Čehova – o dveh sestrah in nesposobnosti njunega komuniciranja v zadušljivem londonskem delavskem predmestju. Tema, h kateri se bo režiser stalno vračal. Kljub številnim mednarodnim nagradam in dobremu kritiškemu sprejemu film ni našel prave poti do širše publike. Tako se je Leigh zatekel na televizijo, kjer je v dobrem desetletju in pol zrežiral številne srednjemetražce, ki vedno pripovedujejo o tegobnem življenju v majhnih in pozabljenih sredinah, o njihovi marginalizaciji, osamljenosti in človeški bedi s precej pikrim in otožnim humorjem. Svet in problemi ter avtorjevo brezkompromisno razkrivanje te skorajda obupne stvarnosti bodo izredna izkušnja za kasnejše filmsko delo.
Leigh se k filmu vrne z Visokimi upi (High Hopes) leta 1988, s trpko-sladko komedijo dobro okarakteriziranih junakov v času vlade Margaret Thatcher, kjer se izrisujejo zapleteni odnosi enega delavskega in treh buržujskih parov v prostorih londonskih predmestij ter okoliščinah novega, strogega liberalizma. Film je precejšen uspeh, ki režiserja spodbudi, da s producentom Simonom Chaning-Williamsonom ustanovi lastno produkcijsko hišo Thin Man Films. Pridružijo se ji stalni sodelavci, med njimi direktor fotografije Dick Pope, montažer John Gregory, skladatelj Andrew Dickson, kostumografinja Lindy Hemmings in od nekdaj ljubi igralci Alison Steadman, Jim Broadbent, Timohthy Spall, Lesley Manville in Ruth Sheen.
Naslednji film, Življenje je sladko (1990), je glede na Leighov opus na prvi pogled nekoliko ležeren, čeravno se ukvarja z resnimi problemi anoreksije in bulimije, spet v delavskem okolju s serijo grotesknih likov. Morda že zaradi maestralne komične interpretacije Timothyja Spalla in zakoncev, ki ju nič manj perfektno upodabljata Broadbent in Steadmanova, v njuni bitki s težavnima hčerkama. Sledijo Goli (1993), temačna in nasilna freska skorajda apokaliptičnega Londona o ljudeh, ki niso več zmožni osnovnih čustvenih reakcij ob fizični izgubi svojih bitij. Osrednjega junaka, ciničnega pank filozofa Johnnyja, sijajno igra David Thewlis. Film je nedvomno eno osrednjih del britanske kinematografije devetdesetih.
Leighovi filmi so veliko bolj občudovani v Franciji kakor doma, za kar bi lahko našli kakšno razlago, ki ni le v tem, da so njegova poslednja dela zelo lepa, zlasti o ženskah, njihovih gracioznostih in tegobah hkrati. Tako za francosko Ciby 2000 posname svoj morebiti najpopularnejši film Skrivnosti in laži (1996) o zapletenem odnosu med materjo in nezakonsko hčerko, o dveh bitjih dveh različnih barv kože in usodnih mikroplasteh družinskega življenja. Vmes je seveda še veliki Timothy Spall z neslutenimi dramskimi invencijami toplega preprosteža, kar lepo ponovi tudi v enkratnem Vse ali nič (2002), pretresljivem pričevanju o negibnosti junakov in njihovi začaranosti tragične usodnosti družinskih dni in noči.
Karieristke (1997) so prijetna zgodba o dveh prijateljicah, ki se najdeta po mnogih letih in se izprašujeta o pretečenem času, ko se nista videli in ju je življenje odneslo vsako po svoje. V Veri Drake (2004) se Leigh brez kakršnegakoli moraliziranja sooči z žgočo in neprijetno zgodbo ilegalnih splavov v povojnem Londonu. Zgodba neštetih skritih in nevidnih dram delavske sredine, pogosto izključene in daleč od zdravniške nege ali socialnega skrbništva. Kljub temu pa je Leighovo stališče do trpljenja preprostih in delovnih ljudi naravnost razsvetljensko v upanju, ki ga gojijo – da je treba zaživeti znova, da se morajo pobrati na noge. Ta atmosfera in ta radostna volja, da zaobidejo še tako težke reči, vejeta tudi iz njegovih zadnjih filmov Kar brez skrbi (2008) in Še eno leto (2010). Leigh kakor angel smrti lebdi nad temi hudimi življenjskimi zgodbami in nam daje misliti, da so zelo aktualne. »Ko se postaramo, življenje postane bolj razumljivo in obenem bolj zapleteno,« je nedavno rekel. Vmes pa je lepo, da se na to pripravimo.
Jože Dolmark
Program
- Življenje je sladko (Life is Sweet), torek 25.1. ob 20.00
- Goli (Naked), torek 25.1. ob 22.00
- Skrivnosti in laži (Secrets & Lies), sreda 26.1. ob 19.00
- Karieristke (Career Girls), sreda 26.1. ob 22.00
- Vse ali nič (All or Nothing), četrtek 27.1. ob 19.00
- Vera Drake, četrtek 27.1. ob 21.30
- Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky), petek 28.1. ob 18.00
Posebno obvestilo:
Vsak član kinotečnega kluba Kinopolis, ki se s svojo člansko izkaznico in unovčenimi vstopnicami za vseh sedem filmov retrospektive Mikea Leigha zglasi pri blagajni Kinodvora, prejme brezplačno vstopnico za ogled Leighovega najnovejšega filma Še eno leto (Another Year, 2010), na rednem sporedu Kinodvora od konca januarja dalje.
Vljudno vabljeni!
tekst in foto: Slovenska kinoteka
Mike Leigh velja ob Kenu Loachu za vodilno ime tistega sodobnega britanskega filma, ki je družbeno angažiran in se sklicuje na tradicijo političnega realizma avtorjev z začetka šestdesetih, t. i. »free cinema«. Njegov opus odlikujeta prav posebna stilska ekspresivnost in enkratno specifična metoda dela z igralci.
Rojen v zdravniški družini Leigh odrašča v delavskem predmestju Manchestra. Leta 1960 dobi štipendijo, kar mu v naslednjih letih omogoča študij na prestižni Royal Academy of Dramatic Arts, obiskuje pa tudi predavanja na London Film School. V letu 1965 ustanovi svojo prvo gledališko hišo Dramagraph ter kot velik občudovalec Becketta in Pintarja začne z gledališkimi režijami, ki se čez čas osredotočijo na uprizoritve lastnih tekstov.
Leighove gledališke izkušnje prispevajo k povsem specifični dramaturški izgradnji njegovih filmov, ki temelji na delu z igralci. Leigh izbere svojo igralsko ekipo, s katero v dolgotrajnih pogovorih prek improvizacij izoblikuje dramski skelet posameznega filma. Vaje potekajo z namenom natančnega ikonografskega izrisa precej žalostnih, deloma pa tudi humornih usod aktualnega britanskega delavskega razreda. Ko Leigh oceni, da so »stilske vaje« dosegle svoj kreativni klimaks, se odloči za začetek snemanja. Tovrstna metoda daje posnetemu materialu izredno neposrednost, vendar je s takim pristopom in načinom dela težko vnaprej prepričati producente v avtorsko vizijo.
Leighova dosedanja profesionalna kariera je potekala v treh precej različnih etapah. Med letoma 1966 in 1969 spiše in zrežira devet avantgardnih komedij za razna alternativna gledališča in tovrstne festivale. Deseti komad so Bleak Moments, ki je narejen v profesionalni londonski produkciji in na začetku sedemdesetih postane Leighov filmski prvenec. Drugo obdobje se prične okoli leta 1973 in režiser začne delati za televizijsko nacionalko BBC, kar traja dolgih štirinajst let. Z letom 1988 se povsem posveti filmu in postane mednarodno priznan.
Prvenec Bleak Moments finančno omogoči Albert Finney, igralska ikona angleškega novega vala iz Reiszovega V soboto zvečer in v nedeljo zjutraj. V tej Finneyjevi gesti je tudi nekoliko simbolike, saj je v Leighu našel nadaljevanje vse tiste socialne zavzetosti, ki so jo v angleški povojni film prinesli režiserji dobro desetletje prej. Film je neusmiljeno direktna zgodba v slogu Čehova – o dveh sestrah in nesposobnosti njunega komuniciranja v zadušljivem londonskem delavskem predmestju. Tema, h kateri se bo režiser stalno vračal. Kljub številnim mednarodnim nagradam in dobremu kritiškemu sprejemu film ni našel prave poti do širše publike. Tako se je Leigh zatekel na televizijo, kjer je v dobrem desetletju in pol zrežiral številne srednjemetražce, ki vedno pripovedujejo o tegobnem življenju v majhnih in pozabljenih sredinah, o njihovi marginalizaciji, osamljenosti in človeški bedi s precej pikrim in otožnim humorjem. Svet in problemi ter avtorjevo brezkompromisno razkrivanje te skorajda obupne stvarnosti bodo izredna izkušnja za kasnejše filmsko delo.
Leigh se k filmu vrne z Visokimi upi (High Hopes) leta 1988, s trpko-sladko komedijo dobro okarakteriziranih junakov v času vlade Margaret Thatcher, kjer se izrisujejo zapleteni odnosi enega delavskega in treh buržujskih parov v prostorih londonskih predmestij ter okoliščinah novega, strogega liberalizma. Film je precejšen uspeh, ki režiserja spodbudi, da s producentom Simonom Chaning-Williamsonom ustanovi lastno produkcijsko hišo Thin Man Films. Pridružijo se ji stalni sodelavci, med njimi direktor fotografije Dick Pope, montažer John Gregory, skladatelj Andrew Dickson, kostumografinja Lindy Hemmings in od nekdaj ljubi igralci Alison Steadman, Jim Broadbent, Timohthy Spall, Lesley Manville in Ruth Sheen.
Naslednji film, Življenje je sladko (1990), je glede na Leighov opus na prvi pogled nekoliko ležeren, čeravno se ukvarja z resnimi problemi anoreksije in bulimije, spet v delavskem okolju s serijo grotesknih likov. Morda že zaradi maestralne komične interpretacije Timothyja Spalla in zakoncev, ki ju nič manj perfektno upodabljata Broadbent in Steadmanova, v njuni bitki s težavnima hčerkama. Sledijo Goli (1993), temačna in nasilna freska skorajda apokaliptičnega Londona o ljudeh, ki niso več zmožni osnovnih čustvenih reakcij ob fizični izgubi svojih bitij. Osrednjega junaka, ciničnega pank filozofa Johnnyja, sijajno igra David Thewlis. Film je nedvomno eno osrednjih del britanske kinematografije devetdesetih.
Leighovi filmi so veliko bolj občudovani v Franciji kakor doma, za kar bi lahko našli kakšno razlago, ki ni le v tem, da so njegova poslednja dela zelo lepa, zlasti o ženskah, njihovih gracioznostih in tegobah hkrati. Tako za francosko Ciby 2000 posname svoj morebiti najpopularnejši film Skrivnosti in laži (1996) o zapletenem odnosu med materjo in nezakonsko hčerko, o dveh bitjih dveh različnih barv kože in usodnih mikroplasteh družinskega življenja. Vmes je seveda še veliki Timothy Spall z neslutenimi dramskimi invencijami toplega preprosteža, kar lepo ponovi tudi v enkratnem Vse ali nič (2002), pretresljivem pričevanju o negibnosti junakov in njihovi začaranosti tragične usodnosti družinskih dni in noči.
Karieristke (1997) so prijetna zgodba o dveh prijateljicah, ki se najdeta po mnogih letih in se izprašujeta o pretečenem času, ko se nista videli in ju je življenje odneslo vsako po svoje. V Veri Drake (2004) se Leigh brez kakršnegakoli moraliziranja sooči z žgočo in neprijetno zgodbo ilegalnih splavov v povojnem Londonu. Zgodba neštetih skritih in nevidnih dram delavske sredine, pogosto izključene in daleč od zdravniške nege ali socialnega skrbništva. Kljub temu pa je Leighovo stališče do trpljenja preprostih in delovnih ljudi naravnost razsvetljensko v upanju, ki ga gojijo – da je treba zaživeti znova, da se morajo pobrati na noge. Ta atmosfera in ta radostna volja, da zaobidejo še tako težke reči, vejeta tudi iz njegovih zadnjih filmov Kar brez skrbi (2008) in Še eno leto (2010). Leigh kakor angel smrti lebdi nad temi hudimi življenjskimi zgodbami in nam daje misliti, da so zelo aktualne. »Ko se postaramo, življenje postane bolj razumljivo in obenem bolj zapleteno,« je nedavno rekel. Vmes pa je lepo, da se na to pripravimo.
Jože Dolmark
Program
- Življenje je sladko (Life is Sweet), torek 25.1. ob 20.00
- Goli (Naked), torek 25.1. ob 22.00
- Skrivnosti in laži (Secrets & Lies), sreda 26.1. ob 19.00
- Karieristke (Career Girls), sreda 26.1. ob 22.00
- Vse ali nič (All or Nothing), četrtek 27.1. ob 19.00
- Vera Drake, četrtek 27.1. ob 21.30
- Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky), petek 28.1. ob 18.00
Posebno obvestilo:
Vsak član kinotečnega kluba Kinopolis, ki se s svojo člansko izkaznico in unovčenimi vstopnicami za vseh sedem filmov retrospektive Mikea Leigha zglasi pri blagajni Kinodvora, prejme brezplačno vstopnico za ogled Leighovega najnovejšega filma Še eno leto (Another Year, 2010), na rednem sporedu Kinodvora od konca januarja dalje.
Vljudno vabljeni!
tekst in foto: Slovenska kinoteka
