retrospektiva: marguerite duras
ingenium in ingenuitas
Veliki stilisti niso prav številni. V francoski prozi 20. stoletja: Alain, Proust, Gide, Giraudoux in še dva ali trije drugi. Biti veliki stilist pomeni najprej posedovati tisti neposnemljivi način, na katerega ustvarjalec uredi snov svojega ustvarjanja. Tri besede, dve vejici, pa ga prepoznamo. Ali trije kadri, dve vožnji kamere. Kajti povsem enako je pri filmu: Mélièsa, Eisensteina, Ophulsa, Fellinija prepoznamo takoj. Izvirnost Marguerite Duras je (in to deli samo s Cocteaujem), da je velika stilistka tako v literaturi kot v filmu.
Po čem prepoznamo Durasovo na filmu? Ali, nekoliko drugače, kaj neposnemljivega je prinesla v sodobno kinematografijo, da je utelesila neki trenutek te sodobnosti? Neki svet, svoj svet, gotovo. Svet, katerega mentalna meteorologija pozna viharnost nore ljubezni, živ obup in prekinitve v spominu, in katerega geografija se razteza od Indokine, mimo Auschwitza, do normandijske obale. Toda ta svet je že v njenih knjigah. Torej predvsem določena estetika preprostega in vzvišenega, ki jo sestavljajo dolgi, fiksirani kadri in počasne vožnje kamere, široka avtonomija podob in zvočnega zapisa, kjer imata glasba in glas uročitveno vlogo, skratka, estetika generalizirane »litote«: nič ni nikoli povsem zaigrano, podano na realističen način. Gledalec mora sam dokončati film, ga brati, povezujoč ločene elemente. Govorilo bi se o nadarjenosti, genialnosti (lat.: ingenium). Prej bi morali – ali prav toliko – govoriti o ingenuitas. Če je beseda dala »preprostost«, potem najprej označuje plemenitost čustev in stanje svobodnega moškega (ali, že pri Plautu, svobodne ženske). Kajti samo tisti, samo tista, ki pristopi k filmu z največjo naivnostjo in največjo utopijo – in z neomajnostjo, ki daje absolutno svobodo – lahko, kot je to naredila Marguerite Duras, spodbudi še neuveljavljene mlade ljudi (Bruno Nuytten, Carlos d'Alessio, Gerard Dépardieu), se distancira od tehničnih dosežkov, ki se zdijo neizogibni, naloži igralcem nov način igre in največje žrtve (npr. molčanje) in se lahko na koncu preda ekstazi s preprostim občudovanjem, ki ga imajo za oholost, ob doseženih podobah. Da, samo tisti, samo tista lahko tako kot ona ponovno odkrije film.
Dominique Noguez
(Prevedla Mateja Peršak)
marguerite duras: komunistka
Slovenski kinoljubi jo poznajo predvsem kot pisateljico – je predstavnica novega romana ali ne? – in scenaristko – je predstavnica novega vala ali ne? –, manj kot režiserko in še manj kakor politično aktivistko, članico Komunistične partije Francije. Je tista Marguerite Duras, ki je napisala scenarij za Hirošima, ljubezen moja in roman Moderato cantabile, prodajala L'Humanite, lepila plakate, pred kavarnami zbirala denar za partijo, hodila od vrat do vrat in prepričevala ljudi, naj se pridružijo PC, imela pri sebi doma otroke stavkajočih rudarjev? Je. Vse to je počela, a končalo se je vseeno slabo. Pisalo se je leto 1950; pol leta po tistem, ko je napisala izstopno pismo, so jo izključili: iz partije v tistih letih pač ni bilo mogoče izstopiti.
Zgodba o izključitvi se je začela že prej, le da Marguerite in njeni prijatelji tega niso vedeli. Ne smemo pozabiti, da so evropske komunistične partije, tudi francoska, v letih po 2. svetovni vojni preživljale svoja najbolj stalinistična obdobja. Leta 1947 je Margueritin prijatelj Elio Vittorini v Lettres françaises zapisal, da je komunist nenasilen, da je sam pojem revolucionarnega zločina škandalozen in da cilj ne posvečuje sredstev. Pol leta pozneje je revija Politecnico, ki jo je urejal in v njej objavljal Sartra, Camusa, Pasternaka, nehala izhajati. Financirala jo je Komunistična partija Italije in Togliatti ga je okaral, češ da ljudi informira, namesto da bi jih formiral. Francoski tovariši Jean Kanapa, Laurent Casanova in drugi so se v kritiki Vittorinija pridružili italijanskim, Marguerite pa je prijatelja Elia z vsem svojim libertarnim prepričanjem in ihto branila. A ne samo to. Javno, na sestankih svoje partijske celice in v krogu prijateljev, je kritizirala ždanovstvo med francoskimi komunisti, napadala Kanapove članke, smešila Casanovo, Elso Triolet in Aragona. A vendar je skupaj s prijatelji ostala zvesta članica partije (partijo je treba spremeniti od znotraj, so govorili). Tiho so »požrli« ruske pritiske na Jugoslavijo (informbiro) in Češko, češ da je prva naloga boj proti ždanovstvu v lastnih vrstah. Marguerite Duras je celo nameravala ustanoviti »kritično revijo znotraj KP«.
Potem je prišel tisti majski večer 1949, ko se je Marguerite po dolgočasnem sestanku svoje partijske celice znašla s prijatelji v café Bonaparte. Da bi odplaknili dolgčas, so veselo zvračali kozarce. Šala je dala šalo in nenadoma je nekdo rekel, da je camarade Casanova v resnici zvodnik in da to na Korziki vsi vedo. Omenjeno je bilo tudi ime camarada Aragona. Družba se je, skratka, imenitno zabavala. A kaj ko je nekdo šale nesel na nos partiji, ki je ostro reagirala in od skupine prijateljev za začetek zahtevala avtokritiko. Prijatelji tega pogoja niso bili pripravljeni izpolniti in Marguerite je decembra vrnila partijsko knjižico. Zapustila je partijo, ni pa se odrekla ideji komunizma, to je večkrat ponovila. Začela so prihajati pisma, zanjo zelo obtoževalna. »Odhajam iz partije, a ostajam komunistka, globoko, organsko,« je v odgovor napisala Marguerite. Zapustila je partijo, a partija ni zapustila nje: spomladi 1950 je prišlo pismo njene partijske celice, v katerem so jo obvestili, da je izključena. Motivi: sabotaža partije, druženje s trockisti in »drugimi sovražniki delavskega razreda in Sovjetske zveze« (z bivšim atašejem jugoslovanske ambasade!), obiskovanje nočnih lokalov, v katerih vlada »politična, intelektualna in moralna pokvarjenost«. Itn. Danes se ti motivi zdijo smešni, a francoski intelektualci na levici so jih v letih po 2. svetovni vojni – v času, ko je bila francoska partija najbolj stalinistična – jemali resno in so zelo težko preživljali svoje razkole z njo; o tem govori tudi Margueritin zadnji odgovor, ki se končuje takole:
»Kot sem povedala že v izstopnem pismu, ostajam globoko komunistka, ne vem, kaj drugega bi poslej lahko bila. Mar moram v teh okoliščinah dodati, da ne bom nikoli naredila ničesar, kar bi lahko škodilo partiji, narobe, še naprej ji bom po svojih močeh pomagala. Bratsko Marguerite Duras.« No, francoski partiji morda ni zelo pomagala, je pa »po svojih močeh« naredila, napisala in posnela nekaj drugih reči.
Zoja Skušek
Program
India Song, četrtek 6.10. ob 21.00
Uničiti, je rekla (Détruire dit-elle), sobota 8.10. ob 19.00
Baxter, Vera Baxter, sobota 8.10. ob 21.00
Agata ali neskončna branja (Agatha et les lectures illimitées), nedelja 9.10. ob 19.00
Otroci (Les enfants), nedelja 9.10. ob 21.00
Atlantski človek (L'homme atlantique), ponedeljek 10.10. ob 22.00
Hirošima, ljubezen moja (Hiroshima mon amour), petek 14.10. ob 19.00, sobota 15.10. ob 20.00
Aurélia Steiner – Melbourne + Vancouver, četrtek 20.10. ob 19.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
ingenium in ingenuitas
Veliki stilisti niso prav številni. V francoski prozi 20. stoletja: Alain, Proust, Gide, Giraudoux in še dva ali trije drugi. Biti veliki stilist pomeni najprej posedovati tisti neposnemljivi način, na katerega ustvarjalec uredi snov svojega ustvarjanja. Tri besede, dve vejici, pa ga prepoznamo. Ali trije kadri, dve vožnji kamere. Kajti povsem enako je pri filmu: Mélièsa, Eisensteina, Ophulsa, Fellinija prepoznamo takoj. Izvirnost Marguerite Duras je (in to deli samo s Cocteaujem), da je velika stilistka tako v literaturi kot v filmu.
Po čem prepoznamo Durasovo na filmu? Ali, nekoliko drugače, kaj neposnemljivega je prinesla v sodobno kinematografijo, da je utelesila neki trenutek te sodobnosti? Neki svet, svoj svet, gotovo. Svet, katerega mentalna meteorologija pozna viharnost nore ljubezni, živ obup in prekinitve v spominu, in katerega geografija se razteza od Indokine, mimo Auschwitza, do normandijske obale. Toda ta svet je že v njenih knjigah. Torej predvsem določena estetika preprostega in vzvišenega, ki jo sestavljajo dolgi, fiksirani kadri in počasne vožnje kamere, široka avtonomija podob in zvočnega zapisa, kjer imata glasba in glas uročitveno vlogo, skratka, estetika generalizirane »litote«: nič ni nikoli povsem zaigrano, podano na realističen način. Gledalec mora sam dokončati film, ga brati, povezujoč ločene elemente. Govorilo bi se o nadarjenosti, genialnosti (lat.: ingenium). Prej bi morali – ali prav toliko – govoriti o ingenuitas. Če je beseda dala »preprostost«, potem najprej označuje plemenitost čustev in stanje svobodnega moškega (ali, že pri Plautu, svobodne ženske). Kajti samo tisti, samo tista, ki pristopi k filmu z največjo naivnostjo in največjo utopijo – in z neomajnostjo, ki daje absolutno svobodo – lahko, kot je to naredila Marguerite Duras, spodbudi še neuveljavljene mlade ljudi (Bruno Nuytten, Carlos d'Alessio, Gerard Dépardieu), se distancira od tehničnih dosežkov, ki se zdijo neizogibni, naloži igralcem nov način igre in največje žrtve (npr. molčanje) in se lahko na koncu preda ekstazi s preprostim občudovanjem, ki ga imajo za oholost, ob doseženih podobah. Da, samo tisti, samo tista lahko tako kot ona ponovno odkrije film.
Dominique Noguez
(Prevedla Mateja Peršak)
marguerite duras: komunistka
Slovenski kinoljubi jo poznajo predvsem kot pisateljico – je predstavnica novega romana ali ne? – in scenaristko – je predstavnica novega vala ali ne? –, manj kot režiserko in še manj kakor politično aktivistko, članico Komunistične partije Francije. Je tista Marguerite Duras, ki je napisala scenarij za Hirošima, ljubezen moja in roman Moderato cantabile, prodajala L'Humanite, lepila plakate, pred kavarnami zbirala denar za partijo, hodila od vrat do vrat in prepričevala ljudi, naj se pridružijo PC, imela pri sebi doma otroke stavkajočih rudarjev? Je. Vse to je počela, a končalo se je vseeno slabo. Pisalo se je leto 1950; pol leta po tistem, ko je napisala izstopno pismo, so jo izključili: iz partije v tistih letih pač ni bilo mogoče izstopiti.
Zgodba o izključitvi se je začela že prej, le da Marguerite in njeni prijatelji tega niso vedeli. Ne smemo pozabiti, da so evropske komunistične partije, tudi francoska, v letih po 2. svetovni vojni preživljale svoja najbolj stalinistična obdobja. Leta 1947 je Margueritin prijatelj Elio Vittorini v Lettres françaises zapisal, da je komunist nenasilen, da je sam pojem revolucionarnega zločina škandalozen in da cilj ne posvečuje sredstev. Pol leta pozneje je revija Politecnico, ki jo je urejal in v njej objavljal Sartra, Camusa, Pasternaka, nehala izhajati. Financirala jo je Komunistična partija Italije in Togliatti ga je okaral, češ da ljudi informira, namesto da bi jih formiral. Francoski tovariši Jean Kanapa, Laurent Casanova in drugi so se v kritiki Vittorinija pridružili italijanskim, Marguerite pa je prijatelja Elia z vsem svojim libertarnim prepričanjem in ihto branila. A ne samo to. Javno, na sestankih svoje partijske celice in v krogu prijateljev, je kritizirala ždanovstvo med francoskimi komunisti, napadala Kanapove članke, smešila Casanovo, Elso Triolet in Aragona. A vendar je skupaj s prijatelji ostala zvesta članica partije (partijo je treba spremeniti od znotraj, so govorili). Tiho so »požrli« ruske pritiske na Jugoslavijo (informbiro) in Češko, češ da je prva naloga boj proti ždanovstvu v lastnih vrstah. Marguerite Duras je celo nameravala ustanoviti »kritično revijo znotraj KP«.
Potem je prišel tisti majski večer 1949, ko se je Marguerite po dolgočasnem sestanku svoje partijske celice znašla s prijatelji v café Bonaparte. Da bi odplaknili dolgčas, so veselo zvračali kozarce. Šala je dala šalo in nenadoma je nekdo rekel, da je camarade Casanova v resnici zvodnik in da to na Korziki vsi vedo. Omenjeno je bilo tudi ime camarada Aragona. Družba se je, skratka, imenitno zabavala. A kaj ko je nekdo šale nesel na nos partiji, ki je ostro reagirala in od skupine prijateljev za začetek zahtevala avtokritiko. Prijatelji tega pogoja niso bili pripravljeni izpolniti in Marguerite je decembra vrnila partijsko knjižico. Zapustila je partijo, ni pa se odrekla ideji komunizma, to je večkrat ponovila. Začela so prihajati pisma, zanjo zelo obtoževalna. »Odhajam iz partije, a ostajam komunistka, globoko, organsko,« je v odgovor napisala Marguerite. Zapustila je partijo, a partija ni zapustila nje: spomladi 1950 je prišlo pismo njene partijske celice, v katerem so jo obvestili, da je izključena. Motivi: sabotaža partije, druženje s trockisti in »drugimi sovražniki delavskega razreda in Sovjetske zveze« (z bivšim atašejem jugoslovanske ambasade!), obiskovanje nočnih lokalov, v katerih vlada »politična, intelektualna in moralna pokvarjenost«. Itn. Danes se ti motivi zdijo smešni, a francoski intelektualci na levici so jih v letih po 2. svetovni vojni – v času, ko je bila francoska partija najbolj stalinistična – jemali resno in so zelo težko preživljali svoje razkole z njo; o tem govori tudi Margueritin zadnji odgovor, ki se končuje takole:
»Kot sem povedala že v izstopnem pismu, ostajam globoko komunistka, ne vem, kaj drugega bi poslej lahko bila. Mar moram v teh okoliščinah dodati, da ne bom nikoli naredila ničesar, kar bi lahko škodilo partiji, narobe, še naprej ji bom po svojih močeh pomagala. Bratsko Marguerite Duras.« No, francoski partiji morda ni zelo pomagala, je pa »po svojih močeh« naredila, napisala in posnela nekaj drugih reči.
Zoja Skušek
Program
India Song, četrtek 6.10. ob 21.00
Uničiti, je rekla (Détruire dit-elle), sobota 8.10. ob 19.00
Baxter, Vera Baxter, sobota 8.10. ob 21.00
Agata ali neskončna branja (Agatha et les lectures illimitées), nedelja 9.10. ob 19.00
Otroci (Les enfants), nedelja 9.10. ob 21.00
Atlantski človek (L'homme atlantique), ponedeljek 10.10. ob 22.00
Hirošima, ljubezen moja (Hiroshima mon amour), petek 14.10. ob 19.00, sobota 15.10. ob 20.00
Aurélia Steiner – Melbourne + Vancouver, četrtek 20.10. ob 19.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
