Karel Zeman – filmski pripovedovalec čarobnih pravljic in fantastičnih pripovedk
Režiser, animator in likovni umetnik Karel Zeman (1910–1989) se skupaj z Jiříjem Trnko in Hermíno Týrlovo uvršča med najpomembnejše avtorje češkega animiranega filma in je hkrati ena ključnih osebnosti češke šole animacije. S pomočjo značilnih posebnosti svoje ustvarjalnosti, tehnične inovativnosti in domiselnosti ter želje po eksperimentiranju je uspel avtor izoblikovati povsem unikatno in neposnemljivo filmsko govorico – preplet likovne umetnosti in posebnih filmskih učinkov. V Zemanovem opusu ne najdemo nenamernega ponavljanja, saj svoja spoznanja ves čas na novo pretvarja, razvija in medsebojno povezuje. Sleherno delo priča o avtorjevem iskanju najprikladnejše tehnike in vizualne podobe, ki naj izrazita namen in sporočilo njegove umetniške izpovedi.
Karel Zeman debitira kot režiser leta 1945 s filmom Božični sen (posnet v sorežiji z Bořivojem Zemanom) in preprosti zgodbi o nagačenem pajacku, ki na božično noč oživi v sanjah male deklice, že vtisne izrazit avtorski pečat. Uspešnemu režijskemu prvencu nato sledi lutkovna serija o Gospodu Prokouku (1946–1949). Prva epizoda je nastala leta 1946 kot reciklažna agitka na temo zbiranja odpadnih materialov z naslovom Podkev za srečo. Lutkovnemu junaku, ki neprestano nekaj izumlja, preizkuša in premaguje najrazličnejše ovire, to pa ves čas počne s humorjem in vztraja, dokler ne odkrije, v čem tiči težava, dokler »ne spregleda«, je vodja studijske produkcije nadel vzdevek »Pan Prokouk« (Gospod Spregleda). Lik se je s filmskega platna dotaknil gledalcev in Gospod Prokouk je vrsto let užival status priljubljenega naslovnega junaka v seriji agitk, medtem ko se je med gledalci razvil svojevrsten »kult osebnosti lutkovnega junaka«. Skozi Prokoukove prigode in spoznanja so ustvarjalci apelirali na občinstvo, vsako »razodetje« je namreč poleg zabave prinašalo poduk. Z današnje perspektive se zdijo »prokoukovske« agitke prej lutkovne groteske ali moralke s komičnim zapletom, celo paleto vizualnih in situacijskih gagov, predvsem pa z junakom, ki predstavlja tipičnega češkega malomeščana in hkrati spominja na priljubljene junake ameriških predvojnih burlesk (Charlie Chaplin, Buster Keaton ...). V poznih petdesetih letih se še vedno priljubljeni gospod Prokouk še nekajkrat vrne v kinematografe, a tokrat pod režijsko taktirko Zemanovih sodelavcev.
Po klasični tridimenzionalni lutkovni animaciji pritegne pozornost eksperimentatorja Zemana estetski in vizualni potencial stekla in steklenih figuric. Ta krhek in za animacijo neobičajen material avtor oživi v svoji lirični filmski poeziji Navdih (1948). Čeprav gre za poklon veščini in umetnosti čeških steklarjev, je film v prvi vrsti dokaz avtorjevega lastnega mojstrstva in nedvomno eden ključnih trenutkov njegove umetniške poti. V tehniki tridimenzionalne lutkovne animacije doseže Zemanov opus vrhunec v filmu Kralj Lavra (1950). Lutkovna adaptacija, posneta po motivih priljubljene istoimenske satirične pesmi češkega književnika K. H. Borovskega, o kralju, ki je imel oslovska ušesa, se v Zemanovi realizaciji prelevi v brezčasno pravljico, katere sporočilo je aktualno še danes. Likovna podoba, virtuozna animacija, pretanjen občutek za vizualni in animacijski gag ter svojstvena struktura satirične zgodbe najbolje odražajo Zemanov izvirni smisel za humor in značilni pečat avtorja lutkovne animacije. Z naslednjim projektom, filmom Zaklad Ptičjega otoka (1952), se Zeman prvič preizkusi v celovečernem formatu in lutkovni tehniki animacije v dvodimenzionalnem prostoru. Poučna zgodba za otroke pripoveduje o oddaljenem otoku, katerega prebivalci na lepem obogatijo, a zlato in bogastvo jim ne prineseta sreče, zato se raje vrnejo k nekdanjemu življenju in vsakdanjim opravilom. Vizualni navdih za film črpa Zeman iz umetnosti perzijskih miniatur, na podlagi katerih ustvari pravljični svet eksotičnega otoka in njegovih prebivalcev.
Največjo priljubljenost in priznanje pa v delu Karla Zemana uživajo njegovi dolgometražni filmi, ki prepletajo likovne tehnike animacije s posebnimi učinki igranega filma. Brezhibna ubranost v kombiniranju tehnik animacije, igranega filma in posebnih učinkov predstavlja temelj in bistvo Zemanovega unikatnega stila. Tovrstno prepletanje izpili do popolnosti v adaptacijah Vernovih romanov, katerim se posveča od konca petdesetih let dalje. Posebne učinke in elemente igranega filma prvič združi v dolgometražni produkciji leta 1955, v filmu Potovanje v prazgodovino. V tej pustolovski, poljudnoznanstveni in znanstveno-fantastični zgodbi se štirje prijatelji odpravijo na pustolovščino proti toku časa, v ledeno dobo, v kenozoik, mezozoik, karbon in silur. Na svoji poti naletijo junaki na različne nevarnosti in srečujejo že zdavnaj izumrle živali, predvsem pa imajo edinstveno priložnost, da obiščejo ta najbolj oddaljena poglavja zemeljske zgodovine. Prepričljiva upodobitev predzgodovinskega sveta našega planeta je v filmu Potovanje v prazgodovino naravnost osupljiva, medtem ko mojstrstvo posebnih učinkov, pustolovski duh filma ter avtorjev vizualni podpis še danes vzbujajo občudovanje.
Pomemben mejnik in vrhunec v opusu Karla Zemana predstavlja film Pogubonosni izum (1958). Avtorjeva prva fantastično-pustolovska adaptacija romana Julesa Verna oživlja na platnu ne le literarno predlogo, pač pa z njo tudi izvorne ilustracije, s katerimi so Vernove zgodbe že dolga leta neločljivo povezane v predstavah bralcev. V drznem prepletanju tehnike igranega filma z animacijo in posebnimi učinki se poraja nova umetniška forma, ki služi avtorju za ohranjanje izvirnega stila literarne predloge ter prvotnih ilustracij, a vselej v skladu z njemu lastno vizijo. Zahtevam vizualne in literarne stilizacije so podrejena vsa izrazna sredstva filmske govorice. Pustolovska zgodba romana o izumu lahkovernega profesorja Rocha in zločincih, ki se ga skušajo polastiti, da bi zavladali človeštvu, postane v Zemanovi realizaciji povabilo v fantastičen domišljijski svet. Pogubonosnemu izumu sledita priredbi Vernovih romanov Ukradeni zrakoplov (1966) in Na kometu (1970). Serijo pa zaključuje film Lažnivi Kljukec (1961), domiselna in humorna konfrontacija romantike fantastičnih pustolovščin barona Münchhausna in domišljijskega sveta junaka, ki pripada času, očaranemu s sodobno tehnologijo. Pripovedi dvornega norčka (1964) se vračajo v obdobje tridesetletne vojne. Zgodba o vaškem fantiču Petru, deklici Lenki in kraljevem častniku Matěju poda satiričen, na trenutke že kar grotesken pogled na človeški značaj in evropsko zgodovino. Posebni učinki tu služijo potenciranju napetosti v dogajanju zgodbe in karikiranju grotesknosti njenega sporočila.
V sedemdesetih letih se Zeman vrne h klasični animaciji. Novo eksperimentiranje v tehniki izrezljanke in reliefne animacije pa je zdaj podkrepljeno z izkušnjami, ki so jih prinesle celovečerne produkcije. V letih 1971–1974 po navdihu Tisoč in ene noči posname sedem kratkometražcev o pustolovščinah pomorščaka Sindbada v posebni tehniki animacije lutk. Leta 1977 doseže kinematografska platna film Čarodejev vajenec o revni siroti Krabatu, ki premaga zle sile črne magije. Film je nastal po romanu nemškega pisatelja Otfrieda Preusslerja, spisanem po motivih stare lužiškosrbske bajke. S Pravljico o Janku in Metki (1980), umeščeno v čas viteških spopadov, nas avtor popelje še v svet čarovnij in bajeslovnih bitij. V tej zgodbi nam je pripovedovalec in čarovnik Karel Zeman še zadnjič pričaral fantastični svet svoje izvirne in edinstvene domišljije.
Filmske mojstrovine Karla Zemana do danes navdušujejo in osupljajo občinstvo in stroko. Avtorjeva edinstvena fantazija, umetniški čut in tehnično mojstrstvo v kombiniranju različnih filmskih tehnik ostajajo brez primere. Bil je neutruden eksperimentator na področju filmske tehnike, izraznih sredstev in umetniškega upodabljanja. V svojem delu se ni nikoli ponavljal, ne tehnično ne tematsko, pač pa se je s slehernim filmom spopadel z novimi umetniškimi in tehnološkimi izzivi. Zemanovi filmi so tako svojevrstni in neponovljivi, da še do danes nobenemu avtorju ni uspelo naslediti njegovega izročila in izpopolniti njegovega umetniškega sloga.
Michaela Mertová
(prevedla Maša Peče)
Za natančen filmski program glej koledar.
Ob priložnosti retrospektive bo izšel tudi kinotečni katalog, posvečen Karlu Zemanu, ki ga od 21. septembra naprej lahko dobite na blagajni Kinoteke za dva evra. Kdor se septembra včlani v klub Kinopolis, katalog prejme brezplačno. Za sodelovanje pri organizaciji retrospektive se zahvaljujemo Michaeli Mertovi in Karlu Zimi (Národní Filmový Archiv), Jakubu Hora (Anifest) ter Petru Šmejkalu (Veleposlaništvo Češke republike).
tekst in foto: Slovenska kinoteka
Režiser, animator in likovni umetnik Karel Zeman (1910–1989) se skupaj z Jiříjem Trnko in Hermíno Týrlovo uvršča med najpomembnejše avtorje češkega animiranega filma in je hkrati ena ključnih osebnosti češke šole animacije. S pomočjo značilnih posebnosti svoje ustvarjalnosti, tehnične inovativnosti in domiselnosti ter želje po eksperimentiranju je uspel avtor izoblikovati povsem unikatno in neposnemljivo filmsko govorico – preplet likovne umetnosti in posebnih filmskih učinkov. V Zemanovem opusu ne najdemo nenamernega ponavljanja, saj svoja spoznanja ves čas na novo pretvarja, razvija in medsebojno povezuje. Sleherno delo priča o avtorjevem iskanju najprikladnejše tehnike in vizualne podobe, ki naj izrazita namen in sporočilo njegove umetniške izpovedi.
Karel Zeman debitira kot režiser leta 1945 s filmom Božični sen (posnet v sorežiji z Bořivojem Zemanom) in preprosti zgodbi o nagačenem pajacku, ki na božično noč oživi v sanjah male deklice, že vtisne izrazit avtorski pečat. Uspešnemu režijskemu prvencu nato sledi lutkovna serija o Gospodu Prokouku (1946–1949). Prva epizoda je nastala leta 1946 kot reciklažna agitka na temo zbiranja odpadnih materialov z naslovom Podkev za srečo. Lutkovnemu junaku, ki neprestano nekaj izumlja, preizkuša in premaguje najrazličnejše ovire, to pa ves čas počne s humorjem in vztraja, dokler ne odkrije, v čem tiči težava, dokler »ne spregleda«, je vodja studijske produkcije nadel vzdevek »Pan Prokouk« (Gospod Spregleda). Lik se je s filmskega platna dotaknil gledalcev in Gospod Prokouk je vrsto let užival status priljubljenega naslovnega junaka v seriji agitk, medtem ko se je med gledalci razvil svojevrsten »kult osebnosti lutkovnega junaka«. Skozi Prokoukove prigode in spoznanja so ustvarjalci apelirali na občinstvo, vsako »razodetje« je namreč poleg zabave prinašalo poduk. Z današnje perspektive se zdijo »prokoukovske« agitke prej lutkovne groteske ali moralke s komičnim zapletom, celo paleto vizualnih in situacijskih gagov, predvsem pa z junakom, ki predstavlja tipičnega češkega malomeščana in hkrati spominja na priljubljene junake ameriških predvojnih burlesk (Charlie Chaplin, Buster Keaton ...). V poznih petdesetih letih se še vedno priljubljeni gospod Prokouk še nekajkrat vrne v kinematografe, a tokrat pod režijsko taktirko Zemanovih sodelavcev.
Po klasični tridimenzionalni lutkovni animaciji pritegne pozornost eksperimentatorja Zemana estetski in vizualni potencial stekla in steklenih figuric. Ta krhek in za animacijo neobičajen material avtor oživi v svoji lirični filmski poeziji Navdih (1948). Čeprav gre za poklon veščini in umetnosti čeških steklarjev, je film v prvi vrsti dokaz avtorjevega lastnega mojstrstva in nedvomno eden ključnih trenutkov njegove umetniške poti. V tehniki tridimenzionalne lutkovne animacije doseže Zemanov opus vrhunec v filmu Kralj Lavra (1950). Lutkovna adaptacija, posneta po motivih priljubljene istoimenske satirične pesmi češkega književnika K. H. Borovskega, o kralju, ki je imel oslovska ušesa, se v Zemanovi realizaciji prelevi v brezčasno pravljico, katere sporočilo je aktualno še danes. Likovna podoba, virtuozna animacija, pretanjen občutek za vizualni in animacijski gag ter svojstvena struktura satirične zgodbe najbolje odražajo Zemanov izvirni smisel za humor in značilni pečat avtorja lutkovne animacije. Z naslednjim projektom, filmom Zaklad Ptičjega otoka (1952), se Zeman prvič preizkusi v celovečernem formatu in lutkovni tehniki animacije v dvodimenzionalnem prostoru. Poučna zgodba za otroke pripoveduje o oddaljenem otoku, katerega prebivalci na lepem obogatijo, a zlato in bogastvo jim ne prineseta sreče, zato se raje vrnejo k nekdanjemu življenju in vsakdanjim opravilom. Vizualni navdih za film črpa Zeman iz umetnosti perzijskih miniatur, na podlagi katerih ustvari pravljični svet eksotičnega otoka in njegovih prebivalcev.
Največjo priljubljenost in priznanje pa v delu Karla Zemana uživajo njegovi dolgometražni filmi, ki prepletajo likovne tehnike animacije s posebnimi učinki igranega filma. Brezhibna ubranost v kombiniranju tehnik animacije, igranega filma in posebnih učinkov predstavlja temelj in bistvo Zemanovega unikatnega stila. Tovrstno prepletanje izpili do popolnosti v adaptacijah Vernovih romanov, katerim se posveča od konca petdesetih let dalje. Posebne učinke in elemente igranega filma prvič združi v dolgometražni produkciji leta 1955, v filmu Potovanje v prazgodovino. V tej pustolovski, poljudnoznanstveni in znanstveno-fantastični zgodbi se štirje prijatelji odpravijo na pustolovščino proti toku časa, v ledeno dobo, v kenozoik, mezozoik, karbon in silur. Na svoji poti naletijo junaki na različne nevarnosti in srečujejo že zdavnaj izumrle živali, predvsem pa imajo edinstveno priložnost, da obiščejo ta najbolj oddaljena poglavja zemeljske zgodovine. Prepričljiva upodobitev predzgodovinskega sveta našega planeta je v filmu Potovanje v prazgodovino naravnost osupljiva, medtem ko mojstrstvo posebnih učinkov, pustolovski duh filma ter avtorjev vizualni podpis še danes vzbujajo občudovanje.
Pomemben mejnik in vrhunec v opusu Karla Zemana predstavlja film Pogubonosni izum (1958). Avtorjeva prva fantastično-pustolovska adaptacija romana Julesa Verna oživlja na platnu ne le literarno predlogo, pač pa z njo tudi izvorne ilustracije, s katerimi so Vernove zgodbe že dolga leta neločljivo povezane v predstavah bralcev. V drznem prepletanju tehnike igranega filma z animacijo in posebnimi učinki se poraja nova umetniška forma, ki služi avtorju za ohranjanje izvirnega stila literarne predloge ter prvotnih ilustracij, a vselej v skladu z njemu lastno vizijo. Zahtevam vizualne in literarne stilizacije so podrejena vsa izrazna sredstva filmske govorice. Pustolovska zgodba romana o izumu lahkovernega profesorja Rocha in zločincih, ki se ga skušajo polastiti, da bi zavladali človeštvu, postane v Zemanovi realizaciji povabilo v fantastičen domišljijski svet. Pogubonosnemu izumu sledita priredbi Vernovih romanov Ukradeni zrakoplov (1966) in Na kometu (1970). Serijo pa zaključuje film Lažnivi Kljukec (1961), domiselna in humorna konfrontacija romantike fantastičnih pustolovščin barona Münchhausna in domišljijskega sveta junaka, ki pripada času, očaranemu s sodobno tehnologijo. Pripovedi dvornega norčka (1964) se vračajo v obdobje tridesetletne vojne. Zgodba o vaškem fantiču Petru, deklici Lenki in kraljevem častniku Matěju poda satiričen, na trenutke že kar grotesken pogled na človeški značaj in evropsko zgodovino. Posebni učinki tu služijo potenciranju napetosti v dogajanju zgodbe in karikiranju grotesknosti njenega sporočila.
V sedemdesetih letih se Zeman vrne h klasični animaciji. Novo eksperimentiranje v tehniki izrezljanke in reliefne animacije pa je zdaj podkrepljeno z izkušnjami, ki so jih prinesle celovečerne produkcije. V letih 1971–1974 po navdihu Tisoč in ene noči posname sedem kratkometražcev o pustolovščinah pomorščaka Sindbada v posebni tehniki animacije lutk. Leta 1977 doseže kinematografska platna film Čarodejev vajenec o revni siroti Krabatu, ki premaga zle sile črne magije. Film je nastal po romanu nemškega pisatelja Otfrieda Preusslerja, spisanem po motivih stare lužiškosrbske bajke. S Pravljico o Janku in Metki (1980), umeščeno v čas viteških spopadov, nas avtor popelje še v svet čarovnij in bajeslovnih bitij. V tej zgodbi nam je pripovedovalec in čarovnik Karel Zeman še zadnjič pričaral fantastični svet svoje izvirne in edinstvene domišljije.
Filmske mojstrovine Karla Zemana do danes navdušujejo in osupljajo občinstvo in stroko. Avtorjeva edinstvena fantazija, umetniški čut in tehnično mojstrstvo v kombiniranju različnih filmskih tehnik ostajajo brez primere. Bil je neutruden eksperimentator na področju filmske tehnike, izraznih sredstev in umetniškega upodabljanja. V svojem delu se ni nikoli ponavljal, ne tehnično ne tematsko, pač pa se je s slehernim filmom spopadel z novimi umetniškimi in tehnološkimi izzivi. Zemanovi filmi so tako svojevrstni in neponovljivi, da še do danes nobenemu avtorju ni uspelo naslediti njegovega izročila in izpopolniti njegovega umetniškega sloga.
Michaela Mertová
(prevedla Maša Peče)
Za natančen filmski program glej koledar.
Ob priložnosti retrospektive bo izšel tudi kinotečni katalog, posvečen Karlu Zemanu, ki ga od 21. septembra naprej lahko dobite na blagajni Kinoteke za dva evra. Kdor se septembra včlani v klub Kinopolis, katalog prejme brezplačno. Za sodelovanje pri organizaciji retrospektive se zahvaljujemo Michaeli Mertovi in Karlu Zimi (Národní Filmový Archiv), Jakubu Hora (Anifest) ter Petru Šmejkalu (Veleposlaništvo Češke republike).
tekst in foto: Slovenska kinoteka
