V torek, 23. aprila, in sredo, 24. aprila, nas bo s svojima najnovejšima filmoma obiskal znameniti srbski režiser Želimir Žilnik. V torek bomo ob 21. uri premierno predvajali njegov predzadnji film Ena ženska, eno stoletje (Jedna žena, jedan vek, 2011), biografski esej o fascinantni, domala neverjetni življenjski zgodbi stoletne in še vedno vitalne partizanke Dragice Srzentić, ki je v svojem monumentalnem življenju prijateljevala tako z Josipom Brozom kot Federicom Fellinijem. Projekciji bo
sledil pogovor z avtorjem, ki ga bo vodila Majda Širca.
V sredo bomo ob 19. uri najprej zavrteli Žilnikov kultni celovečerni prvenec Zgodnja dela (Rani radovi, 1969), ob 21. uri pa avtorjev zaenkrat najnovejši film Pirika na filmu (2013), biografski igrano-dokumentarni esej o še eni ženski železne volje, Piroški Čapko, ki je kot deklica nastopila v Žilnikovih Zgodnjih delih, danes pa njeno življenje določa travmatičen postsocialistični krč, ki v svojem primežu drži tako staro in mlado, sever in jug. Tudi tej projekciji bo sledil pogovor z avtorjem, ki ga bo vodil Karpo Godina.
Takoj naslednji dan, v četrtek, 25. aprila, pa nas bo obiskal Sebestyén Kodolányi, direktor arhivov znamenitega madžarskega Studia Béla Balázs, in s seboj prinesel ducat restavriranih 35-mm kopij dragocenih eksperimentalnih filmov, ki jih je ta unikatni studio, scela posvečen širjenju izraznih oblik filma, ustvaril v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.
Kino-integral/retrospektiva
Studio béla balázs predstavlja
Po zatrtju madžarske vstaje leta 1956 s pomočjo sovjetske intervencije se je leta 1959 porodila v glavah mladih ustvarjalcev in glavi Györgya Aczéla, ki je bil takrat na čelu Kádárjeve kulturne politike, ideja o ustanovitvi studia, ki bi te mlade umetnike strnil. To se seveda ni zgodilo čez noč. Mlade je k temu spodbujala potreba po ločitvi od duha socialističnega realizma v 50. letih in pridruževanju modernim evropskim valom, partijsko elito pa strah pred izobraženstvom, ki se je ozavestilo med vstajo ali takoj po njej in postalo vse številčnejše. Bilo je jasno, da morajo popustiti »zahodnjaškim« predstavam generacij, ki jih vodijo »čiste« misli, vendar so bili pripravljeni podeliti umetnikom to visoko stopnjo svobode samo ob ohranitvi ustreznega nadzora.
Rešitev za filmske začetnike, ustvarjalce z diplomo Akademije za filmsko umetnost, je postala filmska delavnica Studia Béla Balázs, ki so ga uradno ustanovili leta 1961, z letnimi finančnimi sredstvi v vrednosti proračuna igranega filma. Na tri leta so člani izvolili petčlansko vodstvo; to je v soglasju s članstvom demokratično odločalo o izboru filmov, ki naj bi jih posneli. Filmskih snemalnih knjig v nasprotju z »velikimi studii« ni nadziral politični svet ali dramaturška delavnica, ampak so jih ustvarjalci prikazali šele, ko so bili filmi že posneti in montirani, ter takrat prosili za dovoljenje za predvajanje, da bi lahko izdelali nujno potrebne distribucijske kopije. Ustanovljeni studio je v madžarsko filmsko umetnost prinesel modernizacijo.
Člani ustvarjalne skupine, ustanovljene leta 1959 (med drugimi István Lauró Bácskai, Róbert Bán, Pál Gerhardt, Miklós Jancsó, Pál Zolnay), in novi člani Studia Béla Balázs kot samostojna skupina, ustanovljena leta 1961 (razred režiserja Félixa Máriássyja z Akademije, med njimi Judit Elek, Pál Gábor, Imre Gyöngyössy, Zoltán Huszárik, Ferenc Kardos, Zsolt Kézdi – Kovács, János Rózsa, István Szabó), predstavljajo skupine ustvarjalcev različne starosti in v temelju razlikujočih se izhodišč. Ustvarjalci prve skupine so bili značilne žrtve političnih in kulturnih pregrad, ki so jim oteževale uveljavitev in skozi katere so se v 50. letih težko prebili; po starosti so bili srednjih let, pred ustanovitvijo Studia Béla Balázs pa so iskali rešitev v neorealistični smeri. Druga skupina so bili še sveži diplomanti Likovne akademije. Vstajo leta '56 so doživljali kot čas, ko so postali odrasli. Bili so deležni previdne in skrbne pozornosti pedagogov na akademiji, Aczéla in skrivne policije. Postali so neke vrste elitna skupina. Med uživanjem gostoljubja pariške Cinematheque Française so spoznali težnje francoskega novega vala, ki jih je doživljajsko zaznamoval. V interferenci različnih nazorov – poleg udomačitve evropskega svežega zraka – je začela delovati delavnica, ki je kot šola ustvarjanja več desetletij dajala pečat delu Studia.
Že zgodnja dela projicirajo znamenja večne paradigme, značilne za Studio Béla Balázs – dokument in eksperiment, dvojnost resničnosti in poetičnega. Filma Cigani (1962) in Elegija (1965), ki ju predvajajo v različnih filmskih izborih, sta tako določujoča in temeljna, da lahko ocenimo vse nadaljnje stvaritve Studia kot posledico teh dveh del. Tudi v izboru filmov, ki si jih boste ogledali v Slovenski kinoteki, sta ta dva filma temeljna stebra.
Cigani, dokumentarni film Sándorja Sáre, predstavljajo šolo madžarskega sociografskega dokumentarnega filma, ki ga dandanes ponavadi zmotno predstavljajo kot prvi madžarski direktni film (direct cinema). Cigani so dejavni, aktivizacijski dokumentarni film, ki je nastal kot nasprotje shematizma 50. let po sledeh Griersonove vzgojne filmske šole. S svojo poetično močjo je film vplival predvsem na dokumentarne in kratke filme v 60. letih, šele pozneje, leta 1969, pa so ga povzdignili na svoj prapor pisci manifesta »Sociološke filmske skupine« Studia in njihovi nasledniki, in sicer s programsko zahtevo po sistematičnem kartografiranju resničnosti. Film z naslovom Črni vlak (1970) režiserja Pála Schifferja predstavlja ta neposredni obrat v sociografijo. Manifest je v 70. letih sprožil nastanek zelo karakternih dokumentarnih filmov. Predstavniki manifesta so se z militantno zavezanostjo lotili razgaljanja resničnosti, ustvarjali so kolektivne filme, jih distribuirali po drugačnih načelih, snemali filme izjemne dolžine (István Dárday, Györgyi Szalai, László Vitézy in drugi).
Glede oblike je najbolj neposreden predhodnik filma Elegija režiserja Zoltána Huszárika kratki film Uročitev (1963), ki ga je režiral István Lauró Bácskai. Fotografija pri obeh filmih je delo Jánosa Tótha, ki stoji v presečišču zgodovine vpliva madžarskega eksperimentalnega filma (Študija I. /1974). Ko sta se osvobodila neorealizma predhodnikov Studia, sta Bácskai in Tóth s filmom Uročitev postavila temelje novega svojskega jezika Huszárikove Elegije. Elegija se napaja iz istega vira kot Cigani, iz zamolčane resničnosti Madžarske, kjer se mešata stanovski in moderni svet v spiritualni tišini. Gre za nerazkriti svet, za katerega nista hotela vedeti niti polfašistični režim pred drugo svetovno vojno niti stalinizem, ki mu je sledil. Sramežljiva samocenzura in previdno soočenje z resničnostjo sta nosila neko elementarno meta sporočilo in skozi te filme prinesla nov jezik.
Gábor Bódy, eden od podpisnikov manifesta »Sociološke filmske skupine«, je bil nad gibanjem Studia, ki je razkrivalo »resničnost«, razočaran, zato se je pod vplivom Elegije usmeril k »pomenu« in s strukturalno analizo tega filma začrtal začetek raziskovanja filmske semiotike, temelječe na vedi o znakih. Ta tendenca je prinesla v Studio večjo odprtost do znanosti in predstavnikov drugih umetnosti. Z ustanovitvijo skupine K3 je Bódy od leta 1973 v umetniškem smislu popolnoma »demokratiziral« Studio, s tem pa paradoksno potegnil demarkacijsko črto med dokumentaristi, ki so do tedaj odkrivali resničnost in dajali prednost posebnim poudarkom in karakternosti, ter eksperimentatorji. Za ponazoritev tega paradoksnega položaja predstavljamo iz filmov delovne skupine K3 dva, ki »razkrivata resničnost«.
Situacijsko konceptualni film z naslovom Lastna modna revija (1976) o »manekenih individualnih mitologij«, ki ga je posnel performer in likovni umetnik Tibor Hajas, in film Partita (1974), neusmiljeno razkritje zlagane zavesti, delo režiserja Miklósa Erdélya, ki je odgovor na poskuse dokumentarno filmskega razkrivanja resničnosti. Vodstvo Studia Béla Balázs je ob predstavitvi filma predlagalo, da ga ne dokončajo, zato je svetlobno-zvočna kopija filma ugledala luč sveta šele leta 1988.
Erdély, po besedah madžarskih sodobnikov neovantgardni umetnik z izjemnim vplivom, je takole definiral eksperiment v filmu: »… snemanje filmov s t. i. kognitivnim, prepoznavnim značajem. Stremi k temu, da bi pripomogel k prepoznavni zmožnosti človeka, k njegovemu transmisijskemu mišljenju. Kadar govorimo bodisi o filozofskem bodisi o naravoslovnem mišljenju, vedno predpostavljamo raziskovanje in pojasnjevanje novih povezav. Pri usvajanju neobičajnih povezav nam film lahko pomaga, še posebej filmska montaža. Med opazovanjem posebnih filmskih situacij lahko pridobivamo tudi drugačno vedenje in družbeno-kulturno-sociološka spoznanja.«
Prispevek o madžarski tradiciji fevdalnega izvora, ki živi še danes, antisemitizmu, na način, kot sem pojasnil zgoraj, pa je film z naslovom Verzija (1981). S tremi filmskimi bloki v programu Slovenske kinoteke sem poskusil brez namere po retrospekciji predstaviti filmsko delavnico, ustanovljeno v edinstvenih okoliščinah, in njen razvoj. Pri izboru sem si prizadeval, da ne bi osvetlil matrice filmov samo z vidika njihovih možnih jezikovno-filmskih in svetovnonazorskih povezav, ampak da bi jih predstavil tudi z nekaj vtisi o Madžarski, prostoru njihove geneze.
Sebestyén Kodolányi - direktor arhiva Studia Béla Balázs
(Prevedla Marjanca Mihelič)
program
- Uročitev (Igézet), Elegija (Elégia), Sveti trije kralji (Vízkereszt), Študija I. (Study I.), Mozartov pogreb (Mozart temetése), četrtek 25.4. ob 18.00
- Lastna modna revija (Öndivatbemutató), Partita, Verzija (Verzió), četrtek 25.4. ob 20.00
- Cigani (Cigányok), Capriccio, Črni vlak (Fekete vonat), Silvester (Szilveszter), četrtek 25.4. ob 22.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
V sredo bomo ob 19. uri najprej zavrteli Žilnikov kultni celovečerni prvenec Zgodnja dela (Rani radovi, 1969), ob 21. uri pa avtorjev zaenkrat najnovejši film Pirika na filmu (2013), biografski igrano-dokumentarni esej o še eni ženski železne volje, Piroški Čapko, ki je kot deklica nastopila v Žilnikovih Zgodnjih delih, danes pa njeno življenje določa travmatičen postsocialistični krč, ki v svojem primežu drži tako staro in mlado, sever in jug. Tudi tej projekciji bo sledil pogovor z avtorjem, ki ga bo vodil Karpo Godina.
Takoj naslednji dan, v četrtek, 25. aprila, pa nas bo obiskal Sebestyén Kodolányi, direktor arhivov znamenitega madžarskega Studia Béla Balázs, in s seboj prinesel ducat restavriranih 35-mm kopij dragocenih eksperimentalnih filmov, ki jih je ta unikatni studio, scela posvečen širjenju izraznih oblik filma, ustvaril v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.
Kino-integral/retrospektiva
Studio béla balázs predstavlja
Po zatrtju madžarske vstaje leta 1956 s pomočjo sovjetske intervencije se je leta 1959 porodila v glavah mladih ustvarjalcev in glavi Györgya Aczéla, ki je bil takrat na čelu Kádárjeve kulturne politike, ideja o ustanovitvi studia, ki bi te mlade umetnike strnil. To se seveda ni zgodilo čez noč. Mlade je k temu spodbujala potreba po ločitvi od duha socialističnega realizma v 50. letih in pridruževanju modernim evropskim valom, partijsko elito pa strah pred izobraženstvom, ki se je ozavestilo med vstajo ali takoj po njej in postalo vse številčnejše. Bilo je jasno, da morajo popustiti »zahodnjaškim« predstavam generacij, ki jih vodijo »čiste« misli, vendar so bili pripravljeni podeliti umetnikom to visoko stopnjo svobode samo ob ohranitvi ustreznega nadzora.
Rešitev za filmske začetnike, ustvarjalce z diplomo Akademije za filmsko umetnost, je postala filmska delavnica Studia Béla Balázs, ki so ga uradno ustanovili leta 1961, z letnimi finančnimi sredstvi v vrednosti proračuna igranega filma. Na tri leta so člani izvolili petčlansko vodstvo; to je v soglasju s članstvom demokratično odločalo o izboru filmov, ki naj bi jih posneli. Filmskih snemalnih knjig v nasprotju z »velikimi studii« ni nadziral politični svet ali dramaturška delavnica, ampak so jih ustvarjalci prikazali šele, ko so bili filmi že posneti in montirani, ter takrat prosili za dovoljenje za predvajanje, da bi lahko izdelali nujno potrebne distribucijske kopije. Ustanovljeni studio je v madžarsko filmsko umetnost prinesel modernizacijo.
Člani ustvarjalne skupine, ustanovljene leta 1959 (med drugimi István Lauró Bácskai, Róbert Bán, Pál Gerhardt, Miklós Jancsó, Pál Zolnay), in novi člani Studia Béla Balázs kot samostojna skupina, ustanovljena leta 1961 (razred režiserja Félixa Máriássyja z Akademije, med njimi Judit Elek, Pál Gábor, Imre Gyöngyössy, Zoltán Huszárik, Ferenc Kardos, Zsolt Kézdi – Kovács, János Rózsa, István Szabó), predstavljajo skupine ustvarjalcev različne starosti in v temelju razlikujočih se izhodišč. Ustvarjalci prve skupine so bili značilne žrtve političnih in kulturnih pregrad, ki so jim oteževale uveljavitev in skozi katere so se v 50. letih težko prebili; po starosti so bili srednjih let, pred ustanovitvijo Studia Béla Balázs pa so iskali rešitev v neorealistični smeri. Druga skupina so bili še sveži diplomanti Likovne akademije. Vstajo leta '56 so doživljali kot čas, ko so postali odrasli. Bili so deležni previdne in skrbne pozornosti pedagogov na akademiji, Aczéla in skrivne policije. Postali so neke vrste elitna skupina. Med uživanjem gostoljubja pariške Cinematheque Française so spoznali težnje francoskega novega vala, ki jih je doživljajsko zaznamoval. V interferenci različnih nazorov – poleg udomačitve evropskega svežega zraka – je začela delovati delavnica, ki je kot šola ustvarjanja več desetletij dajala pečat delu Studia.
Že zgodnja dela projicirajo znamenja večne paradigme, značilne za Studio Béla Balázs – dokument in eksperiment, dvojnost resničnosti in poetičnega. Filma Cigani (1962) in Elegija (1965), ki ju predvajajo v različnih filmskih izborih, sta tako določujoča in temeljna, da lahko ocenimo vse nadaljnje stvaritve Studia kot posledico teh dveh del. Tudi v izboru filmov, ki si jih boste ogledali v Slovenski kinoteki, sta ta dva filma temeljna stebra.
Cigani, dokumentarni film Sándorja Sáre, predstavljajo šolo madžarskega sociografskega dokumentarnega filma, ki ga dandanes ponavadi zmotno predstavljajo kot prvi madžarski direktni film (direct cinema). Cigani so dejavni, aktivizacijski dokumentarni film, ki je nastal kot nasprotje shematizma 50. let po sledeh Griersonove vzgojne filmske šole. S svojo poetično močjo je film vplival predvsem na dokumentarne in kratke filme v 60. letih, šele pozneje, leta 1969, pa so ga povzdignili na svoj prapor pisci manifesta »Sociološke filmske skupine« Studia in njihovi nasledniki, in sicer s programsko zahtevo po sistematičnem kartografiranju resničnosti. Film z naslovom Črni vlak (1970) režiserja Pála Schifferja predstavlja ta neposredni obrat v sociografijo. Manifest je v 70. letih sprožil nastanek zelo karakternih dokumentarnih filmov. Predstavniki manifesta so se z militantno zavezanostjo lotili razgaljanja resničnosti, ustvarjali so kolektivne filme, jih distribuirali po drugačnih načelih, snemali filme izjemne dolžine (István Dárday, Györgyi Szalai, László Vitézy in drugi).
Glede oblike je najbolj neposreden predhodnik filma Elegija režiserja Zoltána Huszárika kratki film Uročitev (1963), ki ga je režiral István Lauró Bácskai. Fotografija pri obeh filmih je delo Jánosa Tótha, ki stoji v presečišču zgodovine vpliva madžarskega eksperimentalnega filma (Študija I. /1974). Ko sta se osvobodila neorealizma predhodnikov Studia, sta Bácskai in Tóth s filmom Uročitev postavila temelje novega svojskega jezika Huszárikove Elegije. Elegija se napaja iz istega vira kot Cigani, iz zamolčane resničnosti Madžarske, kjer se mešata stanovski in moderni svet v spiritualni tišini. Gre za nerazkriti svet, za katerega nista hotela vedeti niti polfašistični režim pred drugo svetovno vojno niti stalinizem, ki mu je sledil. Sramežljiva samocenzura in previdno soočenje z resničnostjo sta nosila neko elementarno meta sporočilo in skozi te filme prinesla nov jezik.
Gábor Bódy, eden od podpisnikov manifesta »Sociološke filmske skupine«, je bil nad gibanjem Studia, ki je razkrivalo »resničnost«, razočaran, zato se je pod vplivom Elegije usmeril k »pomenu« in s strukturalno analizo tega filma začrtal začetek raziskovanja filmske semiotike, temelječe na vedi o znakih. Ta tendenca je prinesla v Studio večjo odprtost do znanosti in predstavnikov drugih umetnosti. Z ustanovitvijo skupine K3 je Bódy od leta 1973 v umetniškem smislu popolnoma »demokratiziral« Studio, s tem pa paradoksno potegnil demarkacijsko črto med dokumentaristi, ki so do tedaj odkrivali resničnost in dajali prednost posebnim poudarkom in karakternosti, ter eksperimentatorji. Za ponazoritev tega paradoksnega položaja predstavljamo iz filmov delovne skupine K3 dva, ki »razkrivata resničnost«.
Situacijsko konceptualni film z naslovom Lastna modna revija (1976) o »manekenih individualnih mitologij«, ki ga je posnel performer in likovni umetnik Tibor Hajas, in film Partita (1974), neusmiljeno razkritje zlagane zavesti, delo režiserja Miklósa Erdélya, ki je odgovor na poskuse dokumentarno filmskega razkrivanja resničnosti. Vodstvo Studia Béla Balázs je ob predstavitvi filma predlagalo, da ga ne dokončajo, zato je svetlobno-zvočna kopija filma ugledala luč sveta šele leta 1988.
Erdély, po besedah madžarskih sodobnikov neovantgardni umetnik z izjemnim vplivom, je takole definiral eksperiment v filmu: »… snemanje filmov s t. i. kognitivnim, prepoznavnim značajem. Stremi k temu, da bi pripomogel k prepoznavni zmožnosti človeka, k njegovemu transmisijskemu mišljenju. Kadar govorimo bodisi o filozofskem bodisi o naravoslovnem mišljenju, vedno predpostavljamo raziskovanje in pojasnjevanje novih povezav. Pri usvajanju neobičajnih povezav nam film lahko pomaga, še posebej filmska montaža. Med opazovanjem posebnih filmskih situacij lahko pridobivamo tudi drugačno vedenje in družbeno-kulturno-sociološka spoznanja.«
Prispevek o madžarski tradiciji fevdalnega izvora, ki živi še danes, antisemitizmu, na način, kot sem pojasnil zgoraj, pa je film z naslovom Verzija (1981). S tremi filmskimi bloki v programu Slovenske kinoteke sem poskusil brez namere po retrospekciji predstaviti filmsko delavnico, ustanovljeno v edinstvenih okoliščinah, in njen razvoj. Pri izboru sem si prizadeval, da ne bi osvetlil matrice filmov samo z vidika njihovih možnih jezikovno-filmskih in svetovnonazorskih povezav, ampak da bi jih predstavil tudi z nekaj vtisi o Madžarski, prostoru njihove geneze.
Sebestyén Kodolányi - direktor arhiva Studia Béla Balázs
(Prevedla Marjanca Mihelič)
program
- Uročitev (Igézet), Elegija (Elégia), Sveti trije kralji (Vízkereszt), Študija I. (Study I.), Mozartov pogreb (Mozart temetése), četrtek 25.4. ob 18.00
- Lastna modna revija (Öndivatbemutató), Partita, Verzija (Verzió), četrtek 25.4. ob 20.00
- Cigani (Cigányok), Capriccio, Črni vlak (Fekete vonat), Silvester (Szilveszter), četrtek 25.4. ob 22.00
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
