Kot člani širšega sistema amaterskega filma, ki ga je formalno vzdrževala Ljudska tehnika, so člani kino klubov vstopili tudi v hierarhičen festivalski sitem, ki jih je spodbujal oziroma jim sploh omogočal pojavljanje v javnosti. Amaterske festivalske projekcije in revije so bile v tistem času med redkimi priložnostmi javnega prikazovanja domačih filmov, ki niso nastali v okvirih uradne državne kinematografije.
Formalno je kino klub nastal leta 1954, vendar pa nam ta datum ne pove veliko. Problem zgodnjega obdobja KK Ljubljana je bil namreč, da je bil tako prostorsko kot prek članov do leta 1962 netransparentno povezan z vodstvom Foto-kino zveze pri Ljudski tehniki. Oboji so imeli svoje prostore na Lepem potu 6, na sedežu Ljudske tehnike. Iz prvih let je najbolj znan član Boštjan Hladnik, ki pa je svoje amaterske filme izdeloval individualno in zato niso imeli vpliva na sočasno ali kasnejše klubsko delovanje. Že takrat pa je z njim sodeloval bodoči prvi predsednik kluba, Tine Arko. Za njima je leta 1950 v klub oziroma Foto-kino zvezo prišel Marjan Cilar, pozneje zaslužen za to, da je presegel neproduktivne razprtije ter amaterskemu filmskemu področju in KK Ljubljana dal nov zagon.
Vse do leta 1965 je bila situacija v kino klubu zelo nepregledna, saj je Cilar s kolegi, ki so bili najproduktivnejši člani, včasih deloval tudi kot član KK Elektro, od leta 1962 pa še kot ustanovitelj in član KK Unikal. Razlog za začasne in na koncu trajnejšo selitev je bil predvsem težko dobavljiv filmski trak, ki je zahteval od filmarjev veliko iznajdljivosti in prilagodljivosti. Cilar in kolegi so se tako podali na profesionalno področje namenskih filmov z idejo, da bi zaslužili in sredstva vložili v proizvodnjo lastnih, amaterskih filmov. Kaotično stanje se je začelo razčiščevati s prihodom Janeza Megliča in Vinka Rozmana, ki sta leta 1965 prevzela položaja predsednika in tajnika. Predvsem Vinko Rozman se je ob svojem nastopu kritično opredelil do stanja, na primer številnih družinskih amaterjev, ki jih je zanimala zgolj možnost izposoje tehnične opreme (s to so bili dobro založeni, pravi), prevelikega razslojevanja znotraj kluba, kar je bila opazka na prejšnje vodstvo, in pa pretiranega sledenja paroli: »Tehnika narodu!« Napovedal je zasuk v »umetniško« področje delovanja, kar je bilo odločilno za razcvet članstva in produkcije KK Ljubljana. Boris Višnovec je še istega leta nadomestil Megliča na mestu predsednika, Marko Mitja Feguš pa je nato leta 1967 postal zadnji predsednik. Leta 1971 klub izgubi svoje prostore in njegova dejavnost zamre.
S prihodom Vinka Rozmana sta predstavljala osrednje dogajanje v klubu filmska projekcija in pogovor o lastnih filmih, idejah, scenarijih. Člani so se srečevali približno enkrat tedensko, da so pokazali svoje še nezmontirano gradivo ali dokončane filme ostalim kolegom, ti pa so jim nato povedali svoje vtise in mnenja. Diskusije so bile lahko tudi zelo kritične, čeprav je bil splošni vtis vedno stimulativen, kar navsezadnje potrjuje količina filmov. Včasih so si na projekcijah ogledali tudi filme kolegov iz drugih klubov. Leta 1965 je bila tako v klubu projekcija filmov kranjskih amaterjev, predvsem Naška Križnarja, še prej pa so, po pričevanju Tineta Arka, v klubu predvajali zagrebške eksperimentalne filme, da bi tudi pri nas spodbudili eksperimentalni žanr, ki je doživel razcvet na prvem festivalu GEFF leta 1963 v Zagrebu. Na formalnih sestankih so razpravljali predvsem o finančnih vidikih poslovanja kluba, osrednje vprašanje pa je bilo vedno, kako priti do filmskega traku. Redna dejavnost kluba so bili tudi kino tečaji, na katerih so lahko pridobili nove člane, izučili bodoče televizijske delavce, predvsem pa so s to dejavnostjo uspeli pridobiti finančna sredstva. Včasih je bil kino klub zadolžen za organizacijo festivala, kar je zahtevalo dodaten angažma članov, s tem pa je klub dobil tudi večji vpliv pri uveljavljanju svojih pogledov ali kriterijev, predvsem z izbiro članov žirije. Tak je bil, na primer, republiški festival leta 1967, na katerem je v žiriji pomembno vlogo odigrala Rapa Šuklje.
Vloga KK Ljubljana v šestdesetih je zelo netipična, saj so imeli kino klubi takrat zgolj enega ali dva izstopajoča posameznika, ki nista uspela ustvariti širše skupinske zavesti. KK Ljubljana pa je uspel prebuditi skupinsko identiteto, predvsem pa navdušiti večje število članov, da je postal najbolj številčen klub v republiki. Nekaj posameznikov je bilo seveda včlanjenih zgolj formalno, ker so potrebovali status za prijavo svojega filma na festival, kljub temu pa so bili vedno somišljeniki ali prijatelji ostalih članov, le da se niso aktivno udeleževali izključno klubskih aktivnosti. Tudi zaradi njih je estetski potencial KK Ljubljana zelo heterogen in širok; skoraj vsi avtorji, ki so pridobili ugled med kritiki in kolegi, so bili znani zaradi osebnega »rokopisa«. Filmi KK Ljubljana so bili opaženi in nagrajevani na številnih festivalih po Jugoslaviji, predvsem na najbolj prestižnih, kot so bili GEFF v Zagrebu, MAFAF ali »mala Pula« v Puli in Festival 8-milimetrskega filma v Novem Sadu. Najuspešnejši in najbolj dejavni člani kluba so bili v tem času Vinko Rozman, Vasko Pregelj, Marko Jovanović in Tadej Horvat.
Pojem »ljubljanska filmska amaterska šola« torej objektivno ne obstaja, obstajala pa je neka skupinska identiteta, in obstajali so člani:
Boštjan Hladnik, tov. Lemež, tov. Lukek, Marjan Cilar, Mirko Skok, Ivo Lehpamer, Janez Meglič, Lovro Kapus, Milan Orožen Adamič, Jože Martinuč, Primož Krisper, Tine Arko, Mladen Maras, Boris Višnovec, Vinko Rozman, Marko Jovanović (Mark Cetinjski), Vasko Pregelj, Marko Mitja Feguš, Tadej Horvat, Tone Rački, Jaka Bregar, Zoran Mladenovič, Boris Vehar, Nuša Svetinova-Dragan, Davorin Valand, Marko Valentinčič, Zoran Tešić, Srečo Dragan, Boštjan Vrhovec, Alenka Vogelnik, Manca Čermelj, Marko Sušnik, Marjan Rihter.
Upava, da nisva koga izpustila, ker evidence niso popolne.
Miha Peče, Marko Mitja Feguš
Program
60. obletnica Kino Kluba Ljubljana
sreda 19.1. ob 19.00 in 21.00
foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
Formalno je kino klub nastal leta 1954, vendar pa nam ta datum ne pove veliko. Problem zgodnjega obdobja KK Ljubljana je bil namreč, da je bil tako prostorsko kot prek članov do leta 1962 netransparentno povezan z vodstvom Foto-kino zveze pri Ljudski tehniki. Oboji so imeli svoje prostore na Lepem potu 6, na sedežu Ljudske tehnike. Iz prvih let je najbolj znan član Boštjan Hladnik, ki pa je svoje amaterske filme izdeloval individualno in zato niso imeli vpliva na sočasno ali kasnejše klubsko delovanje. Že takrat pa je z njim sodeloval bodoči prvi predsednik kluba, Tine Arko. Za njima je leta 1950 v klub oziroma Foto-kino zvezo prišel Marjan Cilar, pozneje zaslužen za to, da je presegel neproduktivne razprtije ter amaterskemu filmskemu področju in KK Ljubljana dal nov zagon.
Vse do leta 1965 je bila situacija v kino klubu zelo nepregledna, saj je Cilar s kolegi, ki so bili najproduktivnejši člani, včasih deloval tudi kot član KK Elektro, od leta 1962 pa še kot ustanovitelj in član KK Unikal. Razlog za začasne in na koncu trajnejšo selitev je bil predvsem težko dobavljiv filmski trak, ki je zahteval od filmarjev veliko iznajdljivosti in prilagodljivosti. Cilar in kolegi so se tako podali na profesionalno področje namenskih filmov z idejo, da bi zaslužili in sredstva vložili v proizvodnjo lastnih, amaterskih filmov. Kaotično stanje se je začelo razčiščevati s prihodom Janeza Megliča in Vinka Rozmana, ki sta leta 1965 prevzela položaja predsednika in tajnika. Predvsem Vinko Rozman se je ob svojem nastopu kritično opredelil do stanja, na primer številnih družinskih amaterjev, ki jih je zanimala zgolj možnost izposoje tehnične opreme (s to so bili dobro založeni, pravi), prevelikega razslojevanja znotraj kluba, kar je bila opazka na prejšnje vodstvo, in pa pretiranega sledenja paroli: »Tehnika narodu!« Napovedal je zasuk v »umetniško« področje delovanja, kar je bilo odločilno za razcvet članstva in produkcije KK Ljubljana. Boris Višnovec je še istega leta nadomestil Megliča na mestu predsednika, Marko Mitja Feguš pa je nato leta 1967 postal zadnji predsednik. Leta 1971 klub izgubi svoje prostore in njegova dejavnost zamre.
S prihodom Vinka Rozmana sta predstavljala osrednje dogajanje v klubu filmska projekcija in pogovor o lastnih filmih, idejah, scenarijih. Člani so se srečevali približno enkrat tedensko, da so pokazali svoje še nezmontirano gradivo ali dokončane filme ostalim kolegom, ti pa so jim nato povedali svoje vtise in mnenja. Diskusije so bile lahko tudi zelo kritične, čeprav je bil splošni vtis vedno stimulativen, kar navsezadnje potrjuje količina filmov. Včasih so si na projekcijah ogledali tudi filme kolegov iz drugih klubov. Leta 1965 je bila tako v klubu projekcija filmov kranjskih amaterjev, predvsem Naška Križnarja, še prej pa so, po pričevanju Tineta Arka, v klubu predvajali zagrebške eksperimentalne filme, da bi tudi pri nas spodbudili eksperimentalni žanr, ki je doživel razcvet na prvem festivalu GEFF leta 1963 v Zagrebu. Na formalnih sestankih so razpravljali predvsem o finančnih vidikih poslovanja kluba, osrednje vprašanje pa je bilo vedno, kako priti do filmskega traku. Redna dejavnost kluba so bili tudi kino tečaji, na katerih so lahko pridobili nove člane, izučili bodoče televizijske delavce, predvsem pa so s to dejavnostjo uspeli pridobiti finančna sredstva. Včasih je bil kino klub zadolžen za organizacijo festivala, kar je zahtevalo dodaten angažma članov, s tem pa je klub dobil tudi večji vpliv pri uveljavljanju svojih pogledov ali kriterijev, predvsem z izbiro članov žirije. Tak je bil, na primer, republiški festival leta 1967, na katerem je v žiriji pomembno vlogo odigrala Rapa Šuklje.
Vloga KK Ljubljana v šestdesetih je zelo netipična, saj so imeli kino klubi takrat zgolj enega ali dva izstopajoča posameznika, ki nista uspela ustvariti širše skupinske zavesti. KK Ljubljana pa je uspel prebuditi skupinsko identiteto, predvsem pa navdušiti večje število članov, da je postal najbolj številčen klub v republiki. Nekaj posameznikov je bilo seveda včlanjenih zgolj formalno, ker so potrebovali status za prijavo svojega filma na festival, kljub temu pa so bili vedno somišljeniki ali prijatelji ostalih članov, le da se niso aktivno udeleževali izključno klubskih aktivnosti. Tudi zaradi njih je estetski potencial KK Ljubljana zelo heterogen in širok; skoraj vsi avtorji, ki so pridobili ugled med kritiki in kolegi, so bili znani zaradi osebnega »rokopisa«. Filmi KK Ljubljana so bili opaženi in nagrajevani na številnih festivalih po Jugoslaviji, predvsem na najbolj prestižnih, kot so bili GEFF v Zagrebu, MAFAF ali »mala Pula« v Puli in Festival 8-milimetrskega filma v Novem Sadu. Najuspešnejši in najbolj dejavni člani kluba so bili v tem času Vinko Rozman, Vasko Pregelj, Marko Jovanović in Tadej Horvat.
Pojem »ljubljanska filmska amaterska šola« torej objektivno ne obstaja, obstajala pa je neka skupinska identiteta, in obstajali so člani:
Boštjan Hladnik, tov. Lemež, tov. Lukek, Marjan Cilar, Mirko Skok, Ivo Lehpamer, Janez Meglič, Lovro Kapus, Milan Orožen Adamič, Jože Martinuč, Primož Krisper, Tine Arko, Mladen Maras, Boris Višnovec, Vinko Rozman, Marko Jovanović (Mark Cetinjski), Vasko Pregelj, Marko Mitja Feguš, Tadej Horvat, Tone Rački, Jaka Bregar, Zoran Mladenovič, Boris Vehar, Nuša Svetinova-Dragan, Davorin Valand, Marko Valentinčič, Zoran Tešić, Srečo Dragan, Boštjan Vrhovec, Alenka Vogelnik, Manca Čermelj, Marko Sušnik, Marjan Rihter.
Upava, da nisva koga izpustila, ker evidence niso popolne.
Miha Peče, Marko Mitja Feguš
Program
60. obletnica Kino Kluba Ljubljana
sreda 19.1. ob 19.00 in 21.00
foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
