Kar je približno tako, kot če bi Kinoteko v Ljubljani prvič odpirali šele letos in ob tej priložnosti, denimo, zavrteli Slačipunce (Showgirls, 1995) Paula Verhoevna, ob svojem nastanku pesek v motorju kariere evropskega avtorja v Hollywoodu, ki danes počasi pridobiva status klasične kritike kapitalizma, subverzivnega triumfa forme spektakla. Pri tem seveda nikakor ne grajamo odločitve iz leta 1963, da namesto sovjetskega zavrti angleški film, namesto deklarirane in potrjene umetnosti pa žanrski eksces. Ravno nasprotno! V zgodovini filma ima svoje mesto eno in drugo. In v kinoteki mora biti prostor za vse. Vse na poltraku zgodovine, vse na premici etik in estetik, vse v ustreznem kontekstu seveda. S čimer ponovno poudarjamo že večkrat izrečeno, da kinoteka ni samo prostor, kjer se filmske klasike predvajajo, pač pa v nezmanjšani meri tudi prostor, kjer filmske klasike postajajo. Ob priložnosti petdesetletnice kinotečne dvorane v Ljubljani je pomembno poudariti tudi (ali predvsem), da v tem primeru niti ne gre za okroglo nekajdesetletnico neke filmske dvorane, pač pa za dragocenih petdeset let možnosti uživanja, izobraževanja in razmišljanja o(b) filmu onkraj vsakršnih direktiv trga, se pravi številk, ponudbe, povpraševanja, okusov, smernic, predvidevanj, ugibanj in podobnega, kar sodi v sfero ekonomije in dnevne politike. V tem so kinotečne dvorane, filmski muzeji, edinstvene.

Festival 35-mm filma
V ponedeljek, 1. julija 2013, bomo aktualno kinotečno sezono – ki je med drugim postregla z vrsto knjig (Dolmark, Komel, Pavlović, Cherchi Usai), razstav (Adamič, Marinček, Matul, Tušar), restavracij (Godina, Rozman) in retrospektiv nadvse raznolikih avtorjev (Álvarez, Cohl, Lubitsch, Lynch, Powell & Pressburger, Tarkovski, Wiseman, Wilkerson, maja in junija pa se predstavlja sloviti nemški esejist Harun Farocki) – sklenili s polnočno projekcijo povratnika, omnibusa Pozno ponoči. Projekcija bo obenem epilog novoustanovljenega, prvega Festivala 35-mm filma, s katerim praznujemo preteklih in prihodnjih petdeset let Kinoteke. Naše srečanje z abrahamom je namreč sovpadlo z dinamičnim dogajanjem na področju reproduktivne kinematografije, kjer je, kot kaže, primat dokončno prevzelo digitalno. Kinoteka bo kmalu morda edini kino v mestu, ki bo nudil izkušnjo projekcije stodvajsetih let filma na izvoren, neposreden, nepopačen način. Program prvega Festivala je maratonska Hidra bolj ali manj ekskluzivnih filmskih naslovov, ki se vije čez dve stoletji zgodovin filma, tri kontinente ter neopredeljivo število žanrov, zvrsti, okusov, poetik, predsodkov in premislekov. Med filmske projekcije in vanje bodo pomešani koncerti (Brdnik, Brecelj, Jakša, Lasič, Narat, Raon), predavanja (Dolar, Žižek), predstavitve najnovejših kinotečnih knjig (Lubitsch). Z redkimi perverznimi odkloni bodo vsi filmi predvajani z bleščečih 35-milimetrskih filmskih kopij, izumom 19. stoletja, ki tako na področju hranjenja kot prikazovanja še vedno v marsičem prekaša obstoječe digitalne standarde 21. stoletja. Edison je že vedel.

tekst: Jurij Meden & Nil Baskar
foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/