Wisemanovo retrospektivo odpiramo v petek, 1. marca, ob 19. uri z režiserjevim prvencem Titicutske norčije (Titicut Follies) iz leta 1967. Veseli in ponosni smo, da nas bo Frederick Wiseman (prva fotografija) ob tej priložnosti tudi obiskal in tako v petek kot tudi v soboto po projekcijah odgovarjal na vprašanja občinstva. Več o slovitem avtorju in retrospektivi v drugi priponki.
Še pred tem pa v četrtek, 28. februarja, v sklopu kinotečne nanizanke Kino-integral slavimo tridesetletnico obstoja danes kultnega, nekoč jugoslovanskega festivala eksperimentalnega filma Alternative. Jagodni izbor zmagovitih filmov izpred tridesetih let in iz lanske edicije bo predstavil direktor festivala Miodrag Milošević.
Naj živi revolucija! Naj živi Frederick Wiseman!
Frederick Wiseman je svoje odraslo življenje začel kot profesor prava, potem pa se mu je pri sedemintridesetih letih zgodilo nekaj neverjetnega: postal je revolucionar. Sicer ne politični revolucionar, a še vedno oseba, ki je spremenila način našega življenja oziroma naš pogled na svet. Pomislite na Jacksona Pollocka, Dylana Thomasa, Miesa van der Roheja, Roberta Rossellinija, Djagileva. Ko so se pojavili na sceni, življenje ni bilo več enako. In, ja, dokumentarna filmska oblika in naše dojemanje življenja nista bila več enaka, potem ko je Frederick Wiseman postal dokumentarist.
Do takrat je, kar zadeva stil in osebnost, dokumentarni film napredoval tako kot vsaka umetniška oblika. Umetnik je najpogosteje začel s scenarijem, razvitim okoli določenega izhodišča. Dokumentarec je običajno vseboval naracijo, intervjuje in poglede v zakulisje snemanja. Seveda je umetnik mediju vtisnil svoj pečat. A na splošno umetniki delajo v okvirih definicije svoje umetnosti. Le nekaj tistih resnično nadarjenih ali navdahnjenih vidi, kam jih na koncu lahko pripelje oblika ali kako se lahko ta razširi, da se prilagodi njihovi osebnosti in umetniški viziji. Wiseman je spremenil paradigmo. To ni bila sprememba v smislu osebnosti ali stila – čeprav je bil to njen del –, pač pa sprememba oblike v smislu ustvarjanja dokumentarnega filma.
Poleg tega je Wiseman modernist. Močno verjame v idejo oblike in funkcije. S svojim pristopom k snemanju dokumentarnih filmov je obliki omogočil, da je sledila funkciji. Situacija oziroma tema, in ne vnaprejšnje ideje ali predsodki, je bila tista, ki je določala, kako je snemal. Enostavno je dopustil, da je material določil obliko – končno različico filma. Leta 1963 je v kinematografe prišel Cool World, dokumentarec Shirley Clarke in prvi film, pri katerem je Wiseman sodeloval kot producent. Petdeset let in štirideset filmov kasneje še vedno krši paradigmo s filmi, kot so Titicutske norčije (1967); Gimnazija (1968); Bolnišnica (1969); Socialna podpora (1975); Izstrelek (1987); Balet (1995) in Državna zakonodaja (2006). A prav Titicutske norčije – njegov prvi in eden najuspešnejših dokumentarcev – so dober primer njegove metode.
Tema Titicutskih norčij je državna psihiatrična bolnišnica v Bridgewaterju v Massachusettsu. S temo umobolnic, njihovih pacientov in ravnanja z njimi so se pred Wisemanom ukvarjali že drugi, vendar pa je prav ta tematika predstavljala odskočno desko za njegovo revolucijo. Wisemanov stil se je vedno povezoval s tem, kar filmska skupnost in kritiki imenujejo "direktni film" ali "opazovalni način". Drugi so ga uvrstili v francosko šolo cinéma vérité, pri kateri se zdi, da je struktura dekonstruirana, kamera pa se obnaša, kot da bi le »postopala naokoli« (Wisemanove lastne besede). A čeprav so Wisemana povezovali z drugimi spoštovanimi pionirji na tem področju, bratoma Maysles, D.A. Pennebakerjem in Richardom Leacockom, je bil osebno do teh označb zelo odklonilen.
Kot mnogi umetniki je želel zgolj snemati dokumentarce, pri čemer ga ni skrbelo, kam bodo uvrščeni v smislu filmske zgodovine ali njegovega lastnega položaja v okvirih določenega umetniškega gibanja. V Titicutskih norčijah je bil njegov cilj s kamero in ekipo raziskati neko psihiatrično institucijo. In biti pri tem pravičen do vseh vpletenih, to je pacientov, zdravnikov ter bolniških skrbnikov. Zakaj državna psihiatrična bolnišnica v Bridgewaterju? Enostavno zato, ker je tam dobil dovoljenje. Čeprav je Massachusetts slovel po grozljivi situaciji v svojih psihiatričnih ustanovah, Wiseman ni nameraval preskočiti ograje in gverilsko snemati po njihovem poslopju, potem pa reči: »Ha! Dobil sem vas!«
Kot je izjavil, je hotel biti pravičen do vseh vpletenih. Ni imel ne vnaprejšnjih pričakovanj ne zamisli, kaj bi morali narediti, da bi vse možne krivice recimo "popravili". Ni imel kakšne agende, ki bi jo hotel uresničiti pred očmi javnosti. Upal je le, da bo s svojim "fer" pristopom prispeval k ozaveščenosti občinstva. Ugotovil je, da njegovi filmi za to, da bi ohranil zanimanje gledalcev, potrebujejo dramsko strukturo. Pa ne takšne kot akcijski pustolovski filmi ali romantične komedije z dovršeno zgodbo, razvojem likov in dramskimi obrati. Ne. Wiseman je razmišljal v skromnejših in hkrati bolj "revolucionarnih" okvirih. Njegova dramska struktura je bila osnovana na "ritmu".
Del njegovega procesa ustvarjanja dokumentarca je bilo snemanje okoli sto ur materiala. Srž pristopa je bila v montaži. Šele tam je ustvaril film. Ustvaril je svojo pristranost. Zato je tudi zavračal termina cinéma vérité ali direktni film – pri svojem delu je bil vedno pristranski glede podob, ki jih je vključil v končno različico. Skrbela pa ga je tudi dramska struktura filmov. To je določil z narekovanjem tempa, občutkom za ritem; s pomočjo kadrov sekvenc je poskušal ustvariti utrip, ki bi pritegnil občinstvo in ohranil njegovo zanimanje.
V svojem delu se je prav tako odpovedal naraciji. Raje je gledalcem prepustil, da od filma izvejo, kar hočejo, kot da bi jim povedal, kaj gledajo in kaj bi si morali o tem misliti. Prav tako ni bilo intervjujev; ti bi vodili gledalce v smer, ki jo začrta režiser. Niti ni bilo zakulisnih posnetkov snemanja filma, kar je sicer zelo tipično za dokumentarce. Na površini se je trudil ostati enostaven in tako gledalcem omogočiti, da vstopijo v njegov filmski svet, izkusijo situacijo in se odločijo, kaj bodo storili, ne da bi bili k temu propagandistično prisiljeni.
Čeprav so ga mnogi imeli za družbenega kritika, ni bil dogmatičen glede sporočila svojih filmov; v bistvu so številni ostajali odprti za interpretacije. Ko so ga vprašali o vplivih, je navedel Samuela Becketta, Eugèna Ionesca, Busterja Keatona, Charlieja Chaplina in Groucha Marxa. Zdi se, da je nanj bolj vplivala umetnost zabave kot določena dogma. Wiseman si je pri svojem načinu snemanja dokumentarcev postavil težavne omejitve. Ker se je snemanja lotil brez vnaprejšnjega izhodišča, je izjemno veliko stvari prepustil naključju. Vendar pa je bilo prav to naključje del potovanja v proces odkrivanja, ki je presenetilo tako njega kot njegove gledalce.
Prav tako gledalcem ni govoril, kaj naj občutijo. Prosil jih je le, naj občutijo. Niti jih ni pozival, naj zagrabijo za orožje – ne glede na to, kakšno obliko bi le-to lahko privzelo. A vendar je v njih vzbudil nelagodje ob misli, da bi zgolj sedeli na svojih sedežih. Kot vsak umetnik je gledalcem predstavil pogled na svet. In kot vsak revolucionar jim je naložil, naj glede tega, kar so videli, nekaj tudi storijo.
Naj živi revolucija! Naj živi Frederick Wiseman! Pri svojih triinosemdesetih letih še vedno snema filme. Kar tako naprej. Zakaj pa ne? Rez! - Amir Naderi (Prevedla Maja Lovrenov)
Ob priložnosti obsežne retrospektive filmov Fredericka Wisemana bo izšel tudi izčrpen kinotečni katalog, ki ga od 1. marca naprej lahko dobite na blagajni Kinoteke za pet evrov. Retrospektivo smo pripravili v sodelovanju z ljubljanskim Festivalom dokumentarnega filma.
program
Titicutske norčije (Titicut Follies), petek 1.3. ob 19.00
Manjka mi Sonja Henie (Nedostaje mi Sonja Heni), sobota 2.3. ob 18.00
The Making of Sonja Henie – fragment Frederick Wiseman, sobota 2.3. ob 18.00
Zakon in red (Law & Order), sobota 2.3. ob 19.00
Bazično urjenje (Basic Training), nedelja 3.3. ob 19.00
Socialna podpora (Welfare), ponedeljek 4.3. ob 19.00
Izstrelek (Missile), torek 5.3. ob 19.00
Belfast, Maine, sreda 6.3. ob 19.00
Nasilje v družini (Domestic Violence), četrtek 7.3. ob 19.00
Boksarska telovadnica (Boxing Gym), petek 8.3. ob 19.00
Gimnazija (High School), torek 12.3. ob 19.00
Bolnišnica (Hospital), sreda 13.3. ob 19.00
Eseni (Essene), četrtek 14.3. ob 19.00
Sodišče za mladoletne (Juvenile Court), petek 15.3. ob 21.30
Primat (Primate), sobota 16.3. ob 19.00
Sinajska terenska misija (Sinai Field Mission), sobota 16.3. ob 21.00
Manever (Manoeuvre), torek 19.3. ob 19.00
Model, torek 19.3. ob 21.15
Veleblagovnica (The Store), sreda 20.3. ob 21.00
Med življenjem in smrtjo (Near Death), torek 26.3. ob 18.00
Gimnazija II (High School II), sreda 27.3. ob 19.00
Javna stanovanja (Public Housing), četrtek 28.3. ob 17.00
Državna zakonodaja (State Legislature), petek 29.3. ob 19.00
Kino-integral (zadnja fotografija)
Alternative po alternativah
Alternative film/video, festival novega filma in videa, nekoč jugoslovanski, nato eks-jugoslovanski, danes regionalni in mednarodni, je bil ustanovljen leta 1982 z namenom "zabeležiti in teoretsko opredeliti gibanja ter izluščiti resnične vrednosti in nove potenciale ustvarjanja na področju alternativnega filma (eksperimentalni, raziskovalni, avantgardni, osebni film ...)". Leta 1985 se je festival razširil še na umetniški video. Pri tem ga je vodila jasna in preroška ideja, da imata oba medija, takrat tako zelo različna, skupno prihodnost.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so vojne v Jugoslaviji festival prekinile. Ponovno se je rodil leta 2003, pokrpal pretrgane vezi in se spet vzpostavil kot shajališče ustvarjalcev bivšega jugoslovanskega prostora. Vključevanje celotne regije v evropske in svetovne integracijske tokove je nujno pripeljalo do razširitve festivala, ki je danes mednaroden, regiji pa je še vedno posvečena posebna pozornost. Tudi kot takšne Alternative še vedno nadaljujejo svojo primarno misijo spodbujanja in vrednotenja alternativnega filmskega razmišljanja, pri čemer brezkompromisno podpirajo tudi inovativne avdiovizualne govorice novih digitalnih medijev. V tridesetih letih, ki so pretekla od ustanovitve festivala, filmov praktično nihče več ne snema ali prikazuje s pomočjo filmskega traku. Letošnja edicija festivala se zato ukvarja predvsem z vprašanjem, kakšen vpliv na estetiko in družbeno naravo alternativnega filma bo imela digitalna prihodnost.
Miodrag Milošević, direktor festivala Alternative film/video
program
28.2. četrtek
19.00
Kino-integral: Alternative po Alternativah: Spisek pomembnejših stvaritev leta 1982
Levitacije, Dragan Pešić, Jugoslavija, 1982, 16mm, 2'
Velo misto, Branko Karabatić, Jugoslavija, 1982, super8mm, 12'
Stradanje Jovanke Orleanke, Miroslav Bata Petrović, Jugoslavija, 1982, super8mm, 17'
Gerdi, zloćesta vještica, Ljubomir Šimunić, Jugoslavija, 1973-76, 8mm, 14'
Kras 88, Franci Slak, Hanna Preuss, Radovan Čok, Bojan Kastelic, Andrej Morovič, Jugoslavija, 1979-82, 35mm, 8'
Aura/ In Aurovision, Emmanuel Gott-Art (OM produkcija), Jugoslavija, 1978, 16mm, 8'
Izgnanstvo, Ivan Martinac, Jugoslavija, 1979-81, 35mm, 12'
Samoglasnici, Nikola Đurić, Jugoslavija, 1973, 16mm, 10'
Revlon, Slobodan Đorđević, Jugoslavija, 1981, super8mm, 10'
Pression, Ljubomir Šimunić, Jugoslavija, 1970-75, 8mm, 22'
Program bo predstavil Miodrag Milošević, direktor festivala Alternative film/video.
21.00
Kino-integral: Alternative po Alternativah: Spisek pomembnejših stvaritev leta 2012
The Swimmer
Salise Hughes, ZDA, video, 4’
Gradually
Benjamin Ramirez Pérez, Nemčija, video, 6’
Tudor Village: A One Shot Deal
Rhayne Vermette, Kanada, video, 5’
Square Dance Hypnotist
Allan Brown, Kanada, video, 17’
Infinity
Milan Zulić, Srbija, video, 3’
Pigs
Konstantina Kotzamani, Grčija, video, 13’
Miss Candace Hilligoss’ Flickering Halo
Fabio Scacchioli, Vincenzo Core, Italija, video, 14’
Conference. Notes on film 05
Norbert Pfaffenbichler, Avstrija, video, 8’
Od do
Miranda Herceg, Hrvaška, video, 10’
Was nicht in die Suppe kommt, geht ins Klo
Kirsten Burger, Laura Vogel, Švica, video, 24’
Program bo predstavil Miodrag Milošević, direktor festivala Alternative film/video.
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
Še pred tem pa v četrtek, 28. februarja, v sklopu kinotečne nanizanke Kino-integral slavimo tridesetletnico obstoja danes kultnega, nekoč jugoslovanskega festivala eksperimentalnega filma Alternative. Jagodni izbor zmagovitih filmov izpred tridesetih let in iz lanske edicije bo predstavil direktor festivala Miodrag Milošević.
Naj živi revolucija! Naj živi Frederick Wiseman!
Frederick Wiseman je svoje odraslo življenje začel kot profesor prava, potem pa se mu je pri sedemintridesetih letih zgodilo nekaj neverjetnega: postal je revolucionar. Sicer ne politični revolucionar, a še vedno oseba, ki je spremenila način našega življenja oziroma naš pogled na svet. Pomislite na Jacksona Pollocka, Dylana Thomasa, Miesa van der Roheja, Roberta Rossellinija, Djagileva. Ko so se pojavili na sceni, življenje ni bilo več enako. In, ja, dokumentarna filmska oblika in naše dojemanje življenja nista bila več enaka, potem ko je Frederick Wiseman postal dokumentarist.
Do takrat je, kar zadeva stil in osebnost, dokumentarni film napredoval tako kot vsaka umetniška oblika. Umetnik je najpogosteje začel s scenarijem, razvitim okoli določenega izhodišča. Dokumentarec je običajno vseboval naracijo, intervjuje in poglede v zakulisje snemanja. Seveda je umetnik mediju vtisnil svoj pečat. A na splošno umetniki delajo v okvirih definicije svoje umetnosti. Le nekaj tistih resnično nadarjenih ali navdahnjenih vidi, kam jih na koncu lahko pripelje oblika ali kako se lahko ta razširi, da se prilagodi njihovi osebnosti in umetniški viziji. Wiseman je spremenil paradigmo. To ni bila sprememba v smislu osebnosti ali stila – čeprav je bil to njen del –, pač pa sprememba oblike v smislu ustvarjanja dokumentarnega filma.
Poleg tega je Wiseman modernist. Močno verjame v idejo oblike in funkcije. S svojim pristopom k snemanju dokumentarnih filmov je obliki omogočil, da je sledila funkciji. Situacija oziroma tema, in ne vnaprejšnje ideje ali predsodki, je bila tista, ki je določala, kako je snemal. Enostavno je dopustil, da je material določil obliko – končno različico filma. Leta 1963 je v kinematografe prišel Cool World, dokumentarec Shirley Clarke in prvi film, pri katerem je Wiseman sodeloval kot producent. Petdeset let in štirideset filmov kasneje še vedno krši paradigmo s filmi, kot so Titicutske norčije (1967); Gimnazija (1968); Bolnišnica (1969); Socialna podpora (1975); Izstrelek (1987); Balet (1995) in Državna zakonodaja (2006). A prav Titicutske norčije – njegov prvi in eden najuspešnejših dokumentarcev – so dober primer njegove metode.
Tema Titicutskih norčij je državna psihiatrična bolnišnica v Bridgewaterju v Massachusettsu. S temo umobolnic, njihovih pacientov in ravnanja z njimi so se pred Wisemanom ukvarjali že drugi, vendar pa je prav ta tematika predstavljala odskočno desko za njegovo revolucijo. Wisemanov stil se je vedno povezoval s tem, kar filmska skupnost in kritiki imenujejo "direktni film" ali "opazovalni način". Drugi so ga uvrstili v francosko šolo cinéma vérité, pri kateri se zdi, da je struktura dekonstruirana, kamera pa se obnaša, kot da bi le »postopala naokoli« (Wisemanove lastne besede). A čeprav so Wisemana povezovali z drugimi spoštovanimi pionirji na tem področju, bratoma Maysles, D.A. Pennebakerjem in Richardom Leacockom, je bil osebno do teh označb zelo odklonilen.
Kot mnogi umetniki je želel zgolj snemati dokumentarce, pri čemer ga ni skrbelo, kam bodo uvrščeni v smislu filmske zgodovine ali njegovega lastnega položaja v okvirih določenega umetniškega gibanja. V Titicutskih norčijah je bil njegov cilj s kamero in ekipo raziskati neko psihiatrično institucijo. In biti pri tem pravičen do vseh vpletenih, to je pacientov, zdravnikov ter bolniških skrbnikov. Zakaj državna psihiatrična bolnišnica v Bridgewaterju? Enostavno zato, ker je tam dobil dovoljenje. Čeprav je Massachusetts slovel po grozljivi situaciji v svojih psihiatričnih ustanovah, Wiseman ni nameraval preskočiti ograje in gverilsko snemati po njihovem poslopju, potem pa reči: »Ha! Dobil sem vas!«
Kot je izjavil, je hotel biti pravičen do vseh vpletenih. Ni imel ne vnaprejšnjih pričakovanj ne zamisli, kaj bi morali narediti, da bi vse možne krivice recimo "popravili". Ni imel kakšne agende, ki bi jo hotel uresničiti pred očmi javnosti. Upal je le, da bo s svojim "fer" pristopom prispeval k ozaveščenosti občinstva. Ugotovil je, da njegovi filmi za to, da bi ohranil zanimanje gledalcev, potrebujejo dramsko strukturo. Pa ne takšne kot akcijski pustolovski filmi ali romantične komedije z dovršeno zgodbo, razvojem likov in dramskimi obrati. Ne. Wiseman je razmišljal v skromnejših in hkrati bolj "revolucionarnih" okvirih. Njegova dramska struktura je bila osnovana na "ritmu".
Del njegovega procesa ustvarjanja dokumentarca je bilo snemanje okoli sto ur materiala. Srž pristopa je bila v montaži. Šele tam je ustvaril film. Ustvaril je svojo pristranost. Zato je tudi zavračal termina cinéma vérité ali direktni film – pri svojem delu je bil vedno pristranski glede podob, ki jih je vključil v končno različico. Skrbela pa ga je tudi dramska struktura filmov. To je določil z narekovanjem tempa, občutkom za ritem; s pomočjo kadrov sekvenc je poskušal ustvariti utrip, ki bi pritegnil občinstvo in ohranil njegovo zanimanje.
V svojem delu se je prav tako odpovedal naraciji. Raje je gledalcem prepustil, da od filma izvejo, kar hočejo, kot da bi jim povedal, kaj gledajo in kaj bi si morali o tem misliti. Prav tako ni bilo intervjujev; ti bi vodili gledalce v smer, ki jo začrta režiser. Niti ni bilo zakulisnih posnetkov snemanja filma, kar je sicer zelo tipično za dokumentarce. Na površini se je trudil ostati enostaven in tako gledalcem omogočiti, da vstopijo v njegov filmski svet, izkusijo situacijo in se odločijo, kaj bodo storili, ne da bi bili k temu propagandistično prisiljeni.
Čeprav so ga mnogi imeli za družbenega kritika, ni bil dogmatičen glede sporočila svojih filmov; v bistvu so številni ostajali odprti za interpretacije. Ko so ga vprašali o vplivih, je navedel Samuela Becketta, Eugèna Ionesca, Busterja Keatona, Charlieja Chaplina in Groucha Marxa. Zdi se, da je nanj bolj vplivala umetnost zabave kot določena dogma. Wiseman si je pri svojem načinu snemanja dokumentarcev postavil težavne omejitve. Ker se je snemanja lotil brez vnaprejšnjega izhodišča, je izjemno veliko stvari prepustil naključju. Vendar pa je bilo prav to naključje del potovanja v proces odkrivanja, ki je presenetilo tako njega kot njegove gledalce.
Prav tako gledalcem ni govoril, kaj naj občutijo. Prosil jih je le, naj občutijo. Niti jih ni pozival, naj zagrabijo za orožje – ne glede na to, kakšno obliko bi le-to lahko privzelo. A vendar je v njih vzbudil nelagodje ob misli, da bi zgolj sedeli na svojih sedežih. Kot vsak umetnik je gledalcem predstavil pogled na svet. In kot vsak revolucionar jim je naložil, naj glede tega, kar so videli, nekaj tudi storijo.
Naj živi revolucija! Naj živi Frederick Wiseman! Pri svojih triinosemdesetih letih še vedno snema filme. Kar tako naprej. Zakaj pa ne? Rez! - Amir Naderi (Prevedla Maja Lovrenov)
Ob priložnosti obsežne retrospektive filmov Fredericka Wisemana bo izšel tudi izčrpen kinotečni katalog, ki ga od 1. marca naprej lahko dobite na blagajni Kinoteke za pet evrov. Retrospektivo smo pripravili v sodelovanju z ljubljanskim Festivalom dokumentarnega filma.
program
Titicutske norčije (Titicut Follies), petek 1.3. ob 19.00
Manjka mi Sonja Henie (Nedostaje mi Sonja Heni), sobota 2.3. ob 18.00
The Making of Sonja Henie – fragment Frederick Wiseman, sobota 2.3. ob 18.00
Zakon in red (Law & Order), sobota 2.3. ob 19.00
Bazično urjenje (Basic Training), nedelja 3.3. ob 19.00
Socialna podpora (Welfare), ponedeljek 4.3. ob 19.00
Izstrelek (Missile), torek 5.3. ob 19.00
Belfast, Maine, sreda 6.3. ob 19.00
Nasilje v družini (Domestic Violence), četrtek 7.3. ob 19.00
Boksarska telovadnica (Boxing Gym), petek 8.3. ob 19.00
Gimnazija (High School), torek 12.3. ob 19.00
Bolnišnica (Hospital), sreda 13.3. ob 19.00
Eseni (Essene), četrtek 14.3. ob 19.00
Sodišče za mladoletne (Juvenile Court), petek 15.3. ob 21.30
Primat (Primate), sobota 16.3. ob 19.00
Sinajska terenska misija (Sinai Field Mission), sobota 16.3. ob 21.00
Manever (Manoeuvre), torek 19.3. ob 19.00
Model, torek 19.3. ob 21.15
Veleblagovnica (The Store), sreda 20.3. ob 21.00
Med življenjem in smrtjo (Near Death), torek 26.3. ob 18.00
Gimnazija II (High School II), sreda 27.3. ob 19.00
Javna stanovanja (Public Housing), četrtek 28.3. ob 17.00
Državna zakonodaja (State Legislature), petek 29.3. ob 19.00
Kino-integral (zadnja fotografija)
Alternative po alternativah
Alternative film/video, festival novega filma in videa, nekoč jugoslovanski, nato eks-jugoslovanski, danes regionalni in mednarodni, je bil ustanovljen leta 1982 z namenom "zabeležiti in teoretsko opredeliti gibanja ter izluščiti resnične vrednosti in nove potenciale ustvarjanja na področju alternativnega filma (eksperimentalni, raziskovalni, avantgardni, osebni film ...)". Leta 1985 se je festival razširil še na umetniški video. Pri tem ga je vodila jasna in preroška ideja, da imata oba medija, takrat tako zelo različna, skupno prihodnost.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so vojne v Jugoslaviji festival prekinile. Ponovno se je rodil leta 2003, pokrpal pretrgane vezi in se spet vzpostavil kot shajališče ustvarjalcev bivšega jugoslovanskega prostora. Vključevanje celotne regije v evropske in svetovne integracijske tokove je nujno pripeljalo do razširitve festivala, ki je danes mednaroden, regiji pa je še vedno posvečena posebna pozornost. Tudi kot takšne Alternative še vedno nadaljujejo svojo primarno misijo spodbujanja in vrednotenja alternativnega filmskega razmišljanja, pri čemer brezkompromisno podpirajo tudi inovativne avdiovizualne govorice novih digitalnih medijev. V tridesetih letih, ki so pretekla od ustanovitve festivala, filmov praktično nihče več ne snema ali prikazuje s pomočjo filmskega traku. Letošnja edicija festivala se zato ukvarja predvsem z vprašanjem, kakšen vpliv na estetiko in družbeno naravo alternativnega filma bo imela digitalna prihodnost.
Miodrag Milošević, direktor festivala Alternative film/video
program
28.2. četrtek
19.00
Kino-integral: Alternative po Alternativah: Spisek pomembnejših stvaritev leta 1982
Levitacije, Dragan Pešić, Jugoslavija, 1982, 16mm, 2'
Velo misto, Branko Karabatić, Jugoslavija, 1982, super8mm, 12'
Stradanje Jovanke Orleanke, Miroslav Bata Petrović, Jugoslavija, 1982, super8mm, 17'
Gerdi, zloćesta vještica, Ljubomir Šimunić, Jugoslavija, 1973-76, 8mm, 14'
Kras 88, Franci Slak, Hanna Preuss, Radovan Čok, Bojan Kastelic, Andrej Morovič, Jugoslavija, 1979-82, 35mm, 8'
Aura/ In Aurovision, Emmanuel Gott-Art (OM produkcija), Jugoslavija, 1978, 16mm, 8'
Izgnanstvo, Ivan Martinac, Jugoslavija, 1979-81, 35mm, 12'
Samoglasnici, Nikola Đurić, Jugoslavija, 1973, 16mm, 10'
Revlon, Slobodan Đorđević, Jugoslavija, 1981, super8mm, 10'
Pression, Ljubomir Šimunić, Jugoslavija, 1970-75, 8mm, 22'
Program bo predstavil Miodrag Milošević, direktor festivala Alternative film/video.
21.00
Kino-integral: Alternative po Alternativah: Spisek pomembnejših stvaritev leta 2012
The Swimmer
Salise Hughes, ZDA, video, 4’
Gradually
Benjamin Ramirez Pérez, Nemčija, video, 6’
Tudor Village: A One Shot Deal
Rhayne Vermette, Kanada, video, 5’
Square Dance Hypnotist
Allan Brown, Kanada, video, 17’
Infinity
Milan Zulić, Srbija, video, 3’
Pigs
Konstantina Kotzamani, Grčija, video, 13’
Miss Candace Hilligoss’ Flickering Halo
Fabio Scacchioli, Vincenzo Core, Italija, video, 14’
Conference. Notes on film 05
Norbert Pfaffenbichler, Avstrija, video, 8’
Od do
Miranda Herceg, Hrvaška, video, 10’
Was nicht in die Suppe kommt, geht ins Klo
Kirsten Burger, Laura Vogel, Švica, video, 24’
Program bo predstavil Miodrag Milošević, direktor festivala Alternative film/video.
tekst in foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
