Hrvaška kinoteka in slovenski filmski arhiv – vzporednice
Sodelovanje med Hrvaško kinoteko (Hrvatska kinoteka – HK) in Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu Republike Slovenije (SFA) ima večdesetletno tradicijo, ustanovi pa sta si tudi organizacijsko blizu, saj sta obe del državnih arhivov, Hrvaškega državnega arhiva in Arhiva Republike Slovenije. Vendar je med njima tudi pomembna razlika: HK skrbi tako za nacionalno filmsko arhivsko gradivo kot tuje kinotečno gradivo, SFA pa je zadolžen za prvo, tj. za hrambo domačega filmskega arhivskega gradiva, za tuje kinotečne kopije pa pri nas v Sloveniji skrbi Slovenska kinoteka.
Večer SFA v dvorani Slovenske kinoteke, kamor je SFA povabil kolege iz HK na čelu z vodjo Carmen Lhotko, smo poimenovali kar Dan Hrvaške kinoteke v Ljubljani. Povod za to slavje je skupen projekt, restavracija in digitalizacija celovečernega filma Črne ptice (Crne ptice) režiserja Eduarda Galića iz leta 1967. Do skupnega projekta, pri katerem Slovenci niso prispevali niti centa, je prišlo zaradi tega, ker hrani izvirno filmsko arhivsko gradivo SFA, nosilec projekta pa je HK, seveda ob finančni pomoči Hrvaškega avdiovizualnega centra. Slednji namreč za razliko od slovenske sorodne organizacije, Slovenskega filmskega centra, namenja digitalizaciji znatna sredstva. Ob tem naj omenim, da v Sloveniji zaradi pomanjkanja denarja nismo dokončali že pred dvema letoma začet in napol končan projekt digitalizacije in restavracije filma Krizno obdobje Francija Slaka.
Če se vrnemo k bolj veselim temam, lahko naštejemo še nekaj uspešnih skupnih projektov. V času, ko je bil vodja Slovenskega filmskega arhiva Ivan Nemanič, Hrvaške kinoteke pa (žal že pokojni) Mato Kukuljica, je SFA od HK na podlagi medsebojne izmenjave oz. prostega dostopa pridobil tri filme iz obdobja med obema vojnama, ki imajo izreden pomen za slovensko zgodovino. Najstarejši je Oj, ljetni sivi sokole iz leta 1934, režiserja Kamila Breslerja in producentske hiše Škola narodnog zdravja Andrija Štampar Zagreb, o taborjenju sokolov na Bledu in obisku jugoslovanskega kralja ter njegove družine pri tabornikih iz Novega Sada. Druga dva filma sta promocijsko-turistična. Ormož, Jugoslavenski Gallspach hrvaške produkcijske hiše Svetloton iz Zagreba iz leta 1935 prikazuje nekdaj izredno priljubljeno zdravilišče dr. Otmarja Majeriča in seveda utrip Ormoža ter nekaterih okoliških krajev. Drugi film Radenci je dve leti pozneje izdelalo isto podjetje in je vsebinsko podoben: predstavitev zdravilišča, polnilnice mineralne vode in turističnega utripa kraja.
Na Dnevu Hrvaške kinoteke v Ljubljani, 6. maja 2013, bo ob 17. uri potekala predstavitev režiserja Črnih ptic Eduarda Galića, ki jo bosta vodila Juraj Kukoč iz HK in Tatjana Rezec Stibilj iz SFA, predstavitev skupnega projekta, o katerem bosta več povedala vodji HK in SFA Carmen Lhotka in Lojz Tršan, sam tehnični postopek pa bosta predstavila hrvaški in slovenski partner pri digitalizaciji Tomislav Vujović iz Vizij Zagreba in Bojan Mastilovič iz Restarta Ljubljana. Ob 19. uri se bo slavnostno začel osrednji dogodek, projekcija restavriranega filma Eduarda Galića Črne ptice, zgodbe, ki govori o žrtvovanju za sotrpine iz ustaškega taborišča v poslednjih vzdihljajih druge svetovne vojne na Hrvaškem. Film ima tudi slovensko noto: poleg tega da je koproducent Viba film, moramo posebej poudariti, da je direktor fotografije slovenski mojster Mile de Gleria. Dve uri pozneje pa bodo na sporedu izbrana kratka dela režiserja, dragega gosta Eduarda Galića.
Dnevi hrvaške kinoteke v Ljubljani so rezultat uspešnega sodelovanja obeh institucij v preteklosti, ko smo bili del skupne države, pa tudi v sedanjosti, ko nas meja ne razdvaja. Temu lahko sledi tudi samospraševanje o skrbi za filmsko arhivsko gradivo in filmsko dediščino ter digitalizacijo v obeh državah. Že na primeru Črne ptice, ki je le eden od hrvaških digitaliziranih celovečernih filmov, lahko vidimo razliko med obema državama. Ali ni še vedno živa ideja, da bi v Sloveniji restavrirali in digitalizirali nekaj celovečernih filmov – poleg omenjenega dokončanja Kriznega obdobja vsaj še filme o Kekcu? A o tem poslušamo le stokanje, da ni denarja …
Ker smo že omenili film Kekec, naj povemo, da ga bodo gledali tudi v Zagrebu, in sicer na Dnevih Slovenskega filmskega arhiva konec oktobra letošnjega leta, kamor so nas povabili dragi prijatelji iz HK. - Lojz Tršan
program
ponedeljek 6.5.
okrogla miza, ob 17.00
Črne ptice (Crne ptice), ob 19.00
Sunt lacrimae rerum, Predvečer (Predvečerje), Klesarji (Klesari), Quorum, ob 21.00
V sodelovanju z založbo Modrijan smo v torek, 7. maja, pripravili okroglo mizo ob priložnosti slovenskega prevoda avtobiografije Leto mine, dan nikoli jugoslovanskega filmskega zvezdnika Žarka Lauševića, ki ga je doletela ena bolj nenavadnih in tragičnih usod. O Žarku Lauševiću in njegovi avtobiografiji se bodo pogovarjali Miljenko Jergović, Svetozar Cvetković, Radko Polič in Dušan Jovanović, pogovor bo povezoval Ervin Hladnik Milharčič. Pripravili smo tudi drobno retrospektivo štirih filmov.
Posvečeno: Žarko Laušević
»Ko ubiješ človeka, nisi nikoli več svoboden«
Pred dvajsetimi leti se je v Podgorici zgodila tragedija, v kateri je Žarko Laušević v samoobrambi streljal na tri fante in dva od njih ubil. Dogodek, ki sicer ni imel neposredne povezave z vojno na tleh takrat že razpadle Jugoslavije, kakor bi nemara pomislili, je v hipu preplavil medije. Budno so spremljali tudi sodni proces, na katerem so Lauševiću po številnih pritožbah dosodili štiri leta zapora, potem ko jih je odsedel že nekaj mesecev več. Sodne kalvarije s tem ni bilo konec. Čeprav je Laušević prišel iz zapora in leto zatem emigriral v Ameriko, je črnogorsko sodišče v njegovi odsotnosti zaporno kazen spremenilo na trinajst let, za njim je bila razpisana tiralica, po odcepitvi Črne gore od Srbije pa je ostal tudi brez veljavnih osebnih dokumentov. Več let mu je grozila deportacija – in to kljub temu, da mu je Srbija leta 2009 dala srbsko državljanstvo, ga potem pomilostila in mu nazadnje vročila še potni list –, dokler mu leta 2013 končno niso podelili pravice do stalnega bivanja v ZDA in obenem do tako imenovane zelene karte, ki mu omogoča prosto gibanje.
A kdo je Žarko Laušević? Bila je sredina osemdesetih in na enem od tistih dveh, morda treh televizijskih programov, ki so bili takrat na voljo, so vsak teden predvajali serijo beograjske televizije Sivi dom, pripoved o življenju gojencev Kazensko-popravnega doma za otroke in mladino v Kruševcu v Srbiji, ki je predvsem mlade prikovala pred ekrane. Eden najbolj izstopajočih likov serije je bil Šilja, markantni mladenič z globoko na čelo potisnjeno črno čepico, ki ga je igral takrat 24-letni Žarko Laušević. Če ste bili tedaj njegovih let ali raje malo mlajši in zlasti če ste ženska, se ga boste spomnili. To še zdaleč ni bila prva vloga, a zato prelomna, saj se je od tod dalje njegova igralska pot strmo vzpenjala.
Do tiste usodne noči s 30. na 31. julij 1993 v Podgorici, ko se je skupaj z bratom, ki je prav tako pristal v zaporu in postal njegov »sosed«, ustavil pred lokalom in se zapletel v pretep. Povod, da se je Laušević oborožil s pištolo, ki jo je potem tudi uporabil, so bile namreč grožnje srbskih nacionalistov zaradi predstave Sveti Sava Siniše Kovačevića. Lik Svetega Save, kakor ga je predstava prikazovala, jim ni bil pogodu, zaradi česar je bil Laušević, ki je igral naslovno vlogo, deležen številnih nevšečnosti. Med drugim so grobo prekinjali predstavo in mu celo grozili s smrtjo – in zaprosil je za orožni list …
Lauševićeva bleščeča igralska kariera je bila tako končana, leta so minevala in njegov lik je počasi tonil v pozabo. Potem pa se je leta 2011 nenadoma »vrnil«, na lepem je bil spet tu, tako rekoč vseprisoten – objavil je namreč knjigo, o kateri se je na veliko pisalo in govorilo po skorajda vseh koncih nekdanje Jugoslavije; v Srbiji so v petih izdajah prodali neverjetnih 340.000 izvodov in potolkli prodajne rekorde zadnjih nekaj deset let. Laušević se je namreč odločil, da svojo strašno izkušnjo prelije na papir, in napisal Leto mine, dan nikoli, pretresljiv »dnevnik nekega kaznjenca« (kot je knjiga podnaslovljena), ki utripa v ritmu avtorjevega osebnega doživljanja, neposredno. Zdaj se bode s spominom na sam usodni dogodek, potem izdela mini študijo sojetnikov in celice, se pozabava iz zaporniških okoliščin, zateče v spomine na mladost ali kakšen anekdotičen dogodek iz igralskega sveta, včasih zabeleži le droben detajl ali miselni preblisk, drugič skoraj esejistično razpreda o različnih temah, ne izogne pa se niti najbolj ranljivim ali tabuiziranim intimnostim.
Med temi pripovednimi skoki, ki jih povezuje kronološki potek, spretno slogovno krmari, besedilo pa kljub breznu, kamor ob težki preizkušnji znova in znova strmoglavlja, večkrat prešpika z odlično ironijo in humorjem. Tako knjiga iz nenavadnega zornega kota odslika neko izgubljeno preteklost, osebno tragedijo ter sam razpad Jugoslavije, njen pisec pa se izkaže za avtorja, ki ima poleg igralskega tudi velik literarni talent. V prevodu Lili Potpara in s spremno besedo Esada Babačića je v Modrijanovi zbirki Poteze zdaj na voljo tudi v slovenščini.
Leto mine, dan nikoli: odlomek iz knjige
27. poglavje: v afriki jokajo, ko se kdo rodi - deveti april 1994
»Hej, bratec, vse najboljše za 39. rojstni dan!« vzkliknem iz svoje sobe.
»Hej, hvala!« slišim odgovor.
»Hej, tišina tam!« naju opomni Buda.
Nadzornik Obrad mi ni dovolil, da bi objel brata.
»Saj veste, Žarko, da sta v istem dejanju!« me je obvestil in me ob tem vikal.
Danes me je neka zdravnica vprašala: »Zakaj nikoli ne jokaš?«
V nekem trenutku sem hotel, danes. Bil sem na stranišču. Pravzaprav sem s to idejo tudi odšel tja. A se je solza prihulila, ni hotela steči. Potem sem se poskušal spomniti tehnike jokanja, ki sem jo uporabil v zaporniškem prizoru v Bolje od bega, a mi tudi to ni uspelo. Nato sem se samozadovoljeval.
Bolnišnica »Narodna fronta«.
Ledeno mrzla zima. Leto 1986.
Nanizanka Sivi dom je presegla vsa pričakovanja. Moj Šilja je bil najljubši junak. Pravkar je kot priloga najbolj branega časopisa kot darilo izšel moj poster. Pridem na vrsto. Za menoj je še kakšnih deset moških. Mislim, da sem najmlajši. Nosim temna očala. Tudi zunaj je temno. Pada sneg z dežjem. »Ime?« vpraša starejša ženska za okencem, ne da bi dvignila pogled. »Laušević,« zašepetam čim bliže reže. »Ne slišim,« dvigne glas ženska, a me še vedno ne pogleda. Skozi režo, podobno bančni, ji pomolim napotnico družinskega zdravnika. Površno jo preleti in nekaj prepiše v neki drugi obrazec, potem pa dvigne oči: »Lauš ... Šilja! Slavica! SLAVICA! ŠILJA!« zadoni po ogromnem prostoru.
Vzporedno z vrsto, v kateri sem zdaj »prvi«, je kolona, ki čaka pred okencem PREKINITEV NOSEČNOSTI. Na levi. Na desni je vrsta, ki bi se rada dokopala do kakšnega zdravila za INFEKCIJSKE BOLEZNI. Pred mojim nosom piše PLODNOST IN ZDRAVLJENJE NEPLODNOSTI. Vsi izvejo, da je Šilja tam. Ne pa tudi Slavica. Vsaj rekel bi, da ne, ker za okencem za »triperaše« na desni ni nikogar. Ženska, ki je prevzela moj primer, jo zaman išče s pogledom. Zalotim se, da jo iščem tudi sam. »Tako me veseli,« naposled le opusti iskanje Slavice. »Joj, oprostite, kaj pa govorim? Veseli me, da vas vidim, nisem pa vesela, da TUKAJ! Kaj pa se je zgodilo? A je bil Černobil?« (Jedrska katastrofa v ZSSR nekaj mesecev poprej.) Skomignem, češ da ne vem.
»Ni! Zagotovo ni! Oprostite! Izvolite kozarček in v WC,« naposled pomenljivo zašepeta, »potem pa ni treba še enkrat čakati v vrsti. Kar prinesite!« Nesem stekleni kozarček in čutim poglede. Hodim kot kakšen vladar, počasi. Iz vrste za infekcijske bolezni mi neki mulec režeč se z dlanjo nazorno kaže, kaj moram narediti. Vstopim v WC. Fekalije se po tleh razlivajo vse do vrat. Takoj grem ven. »Že opravljeno?« vse navzoče vpraša isti mulec. S konca vrste se sliši smeh. Odprem vrata druge kabine. Vame puhne vonj po lizolu. Držim tisti kozarček. Nimam ga kam odložiti. Nad straniščem na počep je poster Raquel Welch. Na mokrih tleh leži nekaj potrganih strani iz pornografskih revij.
Med njimi je tudi fotka Margaret Thatcher. Kozarček porinem v žep vietnamke, odpnem šlic ... Ne gre. Gledam Raquel Welch na plakatu. Dobra je videti. Na neki plaži, moralno podobna tem okoliščinam. Tile zdravniki pa res znajo uganiti pravo! Zunaj slišim smeh. Zberi se! Saj znaš! Rad bi bil oče. Nekdo me udari z vrati: »Oprostite!« Spet smeh na drugi strani. Ja seveda, nisem zaklenil vrat. Pogledam, ampak vrat ni mogoče zakleniti. Nekdo je odtrgal zapah. Poleg tega se kar sama odprejo, če se ne nasloniš nanje. Dobro. Trudim se, da ne bi gledal zarjavelega izliva. Treba se je izmakniti tudi pogledu železne lady, izbrisati iz zavesti rezki vonj po lizolu ...
Vse zaman! Ugotavljam, da je sekret v Manježu v veliko boljšem stanju. Zamiži! Misli na ... Zunaj je hrup. Ljudje kričijo. Zelo glasno postaja. Izstopim in vidim, da se ljudje jezijo, ker Slavice še kar ni, neki dedek pa je hotel mimo vrste »samo nekaj vprašati«. Odkradel sem se iz bolnišnice, in ker je moje podstrešje le nekaj sto metrov proč, sem čez pol ure prinesel kozarček. Ženska za okencem je opazila moj pobeg in ni bila več prijazna: »Pustite vzorec in lahko greste!« V prihodnje bom dobival antidepresive. Bojijo se, da se ne bi ubil. Ne bom se, čeprav pogosto premišljujem o tem.
Je lahko tisto drugo življenje, če obstaja, hujše od tega? Smo sem poslani samo na odsluženje kazni, zaslužene kdove zakaj? Mar ni tudi tisti prvi novorojenčkov jok jasen pokazatelj, da tole ne obeta nič dobrega? Govori se, da nekje v Afriki jokajo, ko se kdo rodi. Se zavedajo kazni, ki čaka novodošlega kaznjenca, ali samo posnemajo prvi človekov odziv? Ne vem, a pravijo tudi, da se veselijo vsake smrti; najbrž verjamejo, da se je kazen iztekla. In tako izračunam, da trenutno prestajam trikratno kazen. Denimo, da sploh ni nujno, da bi bila prva, tista pravkar omenjena, v celoti uzaveščena v naših glavah, čeprav človek sčasoma spozna, da življenje ni nič drugega kot prestajanje nekakšne vseživljenjske zaporne kazni. Če imaš to srečo, da se povrhu rodiš v državi, kakršna je tale, ki jo je svet obdal z bodečo žico, potem je treba priznati, da te je doletela dvojna kazen. Gremo dalje in približali se bomo našemu primeru. Obsojeni na rojstvo v obsojeni in zaprti deželi, očitno vodeni s skrivno roko smelega naključja, smo si zaslužili tudi ta zapor. Vse skupaj torej troje rešetk!
In zdaj se sprašujem, kako zelo sem se moral v prejšnjem življenju pregrešiti, da sem si zaslužil tolikšno nagrado. Nekaj, tisti nekdo v meni, je torej v nekem prejšnjem svetu resno grešilo. In potem je Upravnik zamešal kozarčke.
Mar ne bi moralo biti tako, da bi me kazen za te grehe šele čakala? Ali pa so vse moje zemeljske pregrehe že kazen za neke prejšnje grehe? Če obstaja perpetuum mobile, potem je to kazen. Kaznovan sem z grehom, ker sem grešil. In za sedanji greh bom ponovno kaznovan. Potem tudi tisti drugi svet ne more biti boljši. Je Upravnik sadist?
Zakaj bi moralo biti kar koli dragocenejše od trenutka, v katerem živim? Od sedanjega časa? Kako zelo nemočen sem torej, ko se priklanjam trenutku, v katerem živim, če ta trenutek ne pomeni nič. Tako ničev in tako dragocen hkrati. Bojica je odšel. Prišel je 23-letni posiljevalec s Kosova. Trdi, da je Črnogorec. - Žarko Laušević
program
okrogla miza, torek 7.5. ob 17.00 (glej koledar za več informacij)
Oficir z vrtnico (Oficir sa ružom), torek 7.5. ob 19.00
Brata po materi (Braća po materi), sreda 8.5. ob 19.00
Igmanski marš, četrtek 9.5. ob 19.00
Lepota pregrehe (Lepota poroka), petek 10.5. ob 19.00
Istega dne pričenjamo tudi s filmskim programom Fragmenti sreče v umetnosti, ki smo ga pripravili v sodelovanju z Mestno galerijo Ljubljana ob priložnosti tamkajšnje istoimenske razstave.
Fragmenti sreče
Sreča ni nekaj, kar je mogoče najti, pridobiti ali kadarkoli doseči. Ustvariti se morajo pogoji in prave razmere za njen nastanek. Tudi njena smer ni popolnoma določena, saj lahko privre iz notranjosti ali pa je rezultat zunanjih vzgibov. Je torej preplet različnih dejavnikov. Toda verjetno sta prav ljubezen in ustvarjanje za človekovo srečo najbolj bistvenega pomena, saj omogočata komunikacijo z ljudmi, z naravo in s samim seboj. Aktivnost in pozitivno mišljenje, veselje in razumevanje, potrpežljivost in še marsikaj lepega človeku omogočajo, da se poveže z drugimi ljudmi in različnimi projekti, ki presegajo običajne danosti ali pa so preprosto potrebni, vsakdanje lepi in čisti. Takrat se pojavi in deluje sreča, sreča kot kombinacija notranjih in zunanjih dejavnikov. Ljudje smo večplastni, večravninski, veččutni sistemi, smo telesno-čutni subjekti, prostori vznikanja neskončne različnosti razumov in čustev, v katerih je umetnost del umevanja in čutenja. In v umetnosti se sreča pojavlja kot fragment, tisti delček lepega, ki bo oživel tudi na razstavi Fragmenti sreče v umetnosti v Mestni galeriji Ljubljana in za katerega je vredno ustvarjati in živeti.
Ali je sploh še mogoče misliti in zaznati srečo v sodobni likovni umetnosti, v svetu strahu in negotovosti? Je sreča še prisotna, je že izginila, se pojavlja ali bledi, razkriva svojo podobo ali jo prekriva z drugimi, aktualnejšimi in predvsem bolj dramatičnimi temami in vsebinami? Kje je torej skrita sreča v likovni umetnosti, se sploh hoče pokazati navzven in ali jo je potrebno odkrivati, se krepko potruditi, da jo vidimo in spoznamo? Ali je v času in prostoru, v katerem živimo, smiselno poiskati, zaznati in predstaviti preproste podobe sreče ali srečne podobe brez vsakršnih konotacij? Brez konotacij ironije, sarkazma, groteske, parodije, cinizma, skratka novodobne dramatičnosti, pogosto povezane s trenutnimi družbeno-političnimi vsebinami, ujetimi v neizprosen, celo nori ples potrošniške družbe, ki skozi strast nakupovanja išče srečo. Nič ni torej bolj nejasnega od iskanja in raziskovanja ideje sreče, saj poznamo več vrst sreče. Srečo, ki je posledica delovanja, in srečo, ki je plod premišljevanja; obstaja sreča duše, neke notranje sile, in sreča čutil. Ljudje občutimo srečo v blaginji kot srečo v pomanjkanju, srečo različnih vrlin kot srečo različnih negativnih dejanj, celo zločinov. Ko se sreča pojavlja in razvija skozi nenehna nasprotja, je nekakšen konstrukt in deluje kot izrazito subjektivno spoznanje in občutenje. Sreča je nenehno spreminjajoča se skozi čas in prostor, skozi vsa obdobja zgodovine. Ali kot je zapisal pisatelj Denis Diderot: »Teorija sreče vedno pripoveduje samo zgodbe tistih, ki te ustvarjajo.« Če je sreč več vrst in so odvisne od prostora, časa in samega subjekta, je povezovalec njihove različnosti prav to, da je iskanje sreče postal eden od smislov življenja. Pot iskanja sreče je verjetno bolj odvisna od miselne naravnanosti in čutenja posameznika kot od zunanjih, predvsem materialnih stvari in dogodkov. Vsakdanja, preprosta sreča je v veliki meri odvisna od osebnega pogleda na življenje, zaznavajočega razpoloženja in od posebnega stanja lastne osvoboditve ali trenutkov, ko izginejo neprijetni občutki ali se izognemo vsakršnemu občutenju trpljenja oziroma različnih nivojev žalosti, nelagodja in nesreče.
Danes se zdi, da ni pozaba biti, temveč pozaba preproste sreče tista, ki je zaznamovala življenje zadnjih desetletij. Ta očitni manko spoznanj o globlji sreči, nekdaj osrednjega predmeta filozofije življenja, ustreza sodobni slepoti, nekakšni zamegljenosti iskanja pravih vrednot novodobne etike, ki se kar razblinjajo pred našimi očmi. Kot da danes ni več prostora za forme velikih spoznanj o predmetih in pojmih, o čutenjih, idejah in umu. Tako težko se najdejo rešitve in sistematične ureditve znotraj pozicije sodobnega subjekta, ki naj bi prinašale sveža upanja in vsebine, nove ideje, misli, vredne najglobljih spoznanj. Kot da primanjkuje domiselnosti, mogoče peša kondicija poglobljenega razmišljanja; novodobni subjekt se zateka v slepe ulice nemoči in brezidejnosti, ponavljanja in plehkosti. V razmerju subjekt – umetniški objekt, kjer se oblikujejo kreativni odnosi, se vedno znova razvijajo oziroma pojavljajo le nekakšni retroparadoksi, ki pa v sebi nimajo več niti moči prinašanja in razlaganja res novih, na primer srečnih vsebin, niti neke arhaične iskrenosti ali preprostosti, mogoče primarne moči izraza. V sodobnem času je namesto iskanja sreče in ustvarjanja srečnih podob najpomembneje najti svoj predmet ali subjekt občudovanja. Tako Paul Virilio meni, da je navidezna hitrost zunanjega sveta dejansko funkcija zahtev reprezentacije. Ta pa nima nobene omejitve in zato se zdi, da je nepremagljiva v vseobsegajoči prisotnosti, v svoji plehkosti in povprečnosti. A človek se v njej očitno dobro počuti, saj je drugače ne bi tako intenzivno in množično razvijal.
Izbrana likovna in glasbena dela na razstavi v Mestni galeriji so le fragmenti v ustvarjanju, razmišljanju in čutenju ustvarjalcev. So preprosto subjektivne umetniške podobe, ki jih umetniki sami označijo kot srečna dela, gledalci pa upodobljeno srečo razumejo podobno – ali pa si ustvarijo drugačna, celo nasprotna občutenja in mnenja. Razstava je oblikovana kot vizualno potovanje v slikarske in fotografske srečne podobe. To vizualno pot prekinja in zaključi premik, nekakšna slušna zaustavitev v prostorih, kjer je prisotna glasba kot slušni horizont srečnega pričakovanja. Obe, vizualna in glasbena raven čutenja, spoznavanja in zaznavanja sta dve ravni umetnosti, kjer se sreča pojavlja, razvija, oblikuje, nastaja, gradi, rase, živi in se krepi. Umetnost je nekaj velikega in znotraj nje sreča vedno znova najde svoje domovanje. Hic habitat felicitas – 'tukaj prebiva sreča'. Ali prebiva sreča tudi v umetniških delih in na razstavi v Mestni galeriji, pa odkrivajo in prikazujejo izbrane slike akademske slikarke Joni Zakonjšek, fotografije fotografa Igorja Škafarja, glasba skladateljice Tine Mauko, fotografije fotografinje Mete Krese, slike akademskega slikarja Milana Goloba, slikarska dela akademskega slikarja Franca Novinca, fotografije fotografa Stojana Kerblerja in glasba skladatelja Alda Kumarja.
Sarival Sosič
program
fragmenti sreče v umetnosti
mestna galerija ljubljana
25.4. – 16.6.
spremljevalni filmski program v kinoteki
Angel, torek 7.5. ob 21.00
Sreča (Le bonheur), sreda 8.5. ob 21.00
To malo duše (Ovo malo duše), četrtek 9.5. ob 21.00
Čakajoč na srečo (Heremakono), petek 10.5. ob 21.00
Cvetje v jeseni, sobota 11.5. ob 19.00
Imitacija življenja (Imitation of Life), sobota 11.5. ob 21.15
V sredo, 8. maja, v sklopu Filmskega tedna Evrope v Kinoteki ob 16. uri gostimo okroglo mizo na temo filmskega podnaslavljanja v evropskem prostoru. Namen okrogle mize je predstaviti tradicijo in prakso filmskega podnaslavljanja v Sloveniji in v širšem evropskem prostoru. Na okrogli mizi bodo sodelovali vodilni slovenski in tuji strokovnjaki s področja podnaslavljanja in izobraževanja bodočih podnaslavljalcev, filmske distribucije in ohranjanja filmske dediščine: Gian Luca Farinelli, direktor Kinoteke v Bologni, Laëtitia Kulyk, MEDIA koordinatorica pri Europa Cinemas, doc. dr. Silvana Orel Kos z Oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete in mag. Urša Vogrinc Javoršek, koordinatorica projekta Podnaslavljanje in učenje jezika na Filozofski fakulteti. Pogovor bo vodila Anja Naglič.
Naposled v soboto, 11. maja, ob 17. uri s projekcijo otroške klasike Kekčeve ukane odpiramo retrospektivo filmov, za katere je scenografijo oblikoval naš nedvomno največji filmski scenograf Niko Matul. Retrospektiva filmov je del razstave, posvečene Matulovi filmski scenografiji, ki bo v Galeriji Jakopič na ogled od 14. maja do 1. septembra. S projekcijo Kekčevih ukan pa se bomo priklonili tudi režiserju filma, Jožetu Galetu, čigar stoletnico rojstva obhajamo letos.
Retrospektiva in razstava
Niko Matul: filmski scenograf
Ko je Niko Matul, arhitekt, filmski in gledališki scenograf, leta 1988 umrl, je pretreseni Matjaž Klopčič v čustvenem nekrologu o njem zapisal, da je bil »ključni oblikovalec slovenskega filma«. Matul je bil zares tesen in stalen Klopčičev sodelavec in ni še dovolj raziskano, kako pomemben je bil za sooblikovanje Klopčičeve filmske poetike. Družila ju je enaka strastna zavezanost filmu, kot arhitekta sta imela pretanjen čut za estetiko, ujemala pa sta se tudi po značaju. Bila sta pristna prijatelja, ki sta se kot sodelavca pogosto razumela brez besed. Klopčič je Matula cenil tudi zaradi njegove strokovnosti, natančnosti in popolne zanesljivosti – kot odličen načrtovalec in organizator je imel ob vsakem času pregled nad stroški, s ponovno uporabo elementov scenografskih postavitev prejšnjih filmov je zmanjšal stroške filmske produkcije in tako poskrbel za veliko boljšo filmsko scenografijo, kot bi si jo sicer lahko privoščili. Ker je bil Matul pogosto še veliko bolj strog in dosleden pri pripravah na snemanje, mu je Klopčič povsem zaupal in se zanesel, da bo poskrbel za vse vidike oblikovanja filmskega prostora.
Vse naštete Matulove lastnosti so cenili tudi drugi slovenski filmski ustvarjalci, zato se Matulova filmografija resnično bere kot pregled zgodovine slovenskega filma. S Klopčičem je sodeloval največ, pri sedmih celovečernih in treh televizijskih filmih, torej kar pri vseh Klopčičevih celovečernih filmih od Sedmine (1969) naprej (Cvetje v jeseni, 1973; Strah, 1974; Vdovstvo Karoline Žašler, 1976; Iskanja, 1979; Dediščina, 1984; Moj ata, socialistični kulak, 1987), z izjemo filmov Oxygen (1970) in Ljubljana je ljubljena, ki je bil posnet po Matulovi smrti. Drugi niso preveč zaostajali, predvsem Boštjan Hladnik s petimi filmi (Ples v dežju, 1961; Erotikon – vrtiljak strasti, 1963, Ko pride lev, 1972; Bele trave, 1976; Čas brez pravljic, 1986). S Francetom Štiglicem je sodeloval štirikrat (Trst, 1951 – kot asistent scenografa; Pastirci, 1973; Povest o dobrih ljudeh, 1975; Praznovanje pomladi, 1978), po trikrat z Jožetom Babičem (Tri četrtine sonca, 1959; Veselica, 1960; Po isti poti se ne vračaj, 1965) in Janetom Kavčičem (Akcija, 1960; Begunec, 1973; Sreča na vrvici, 1977). Z Jožetom Galetom sta ustvarila Kekčeve ukane (1968) in Pustoto (1982; soavtor scenografije je Janez Kovič). Filmografijo dopolnjujejo sodelovanja z Bojanom Stupico (Jara gospoda, 1953 – kot asistent scenografa), Františkom Čapom (Ne čakaj na maj, 1957), Mirkom Groblerjem (Dobro morje, 1958), Francetom Kosmačem (Ti loviš, 1961), Francijem Križajem (Zarota, 1964), Milanom Ljubičem (Čudoviti prah, 1975), Vojkom Duletičem (Med strahom in dolžnostjo, 1975), Jožetom Bevcem (To so gadi, 1977), Božem Šprajcem (Krč, 1979) in Borisom Jurjaševićem (Ljubezni Blanke Kolak, 1987).
Matul pa svojega znanja in sposobnosti ni razdajal le domači kinematografiji. Bil je scenograf in sodelavec pri filmih cele vrste tujih producentov, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja snemali v tedanji Jugoslaviji in jim je podjetje Filmservis nudilo tehnične usluge. Slovenski filmski delavci so se na teh produkcijah naučili svojega poklica in dodobra izpilili veščine, ki jih v tedanji slovenski filmski produkciji niso mogli, tuji producenti pa so kmalu spoznali in visoko cenili Matulove sposobnosti, zato so ga pogosto vabili k sodelovanju. Največji tovrstni Matulov podvig je bilo snemanje treh psevdozgodovinskih filmov za italijanske producente. Za filme Upornik (Colo contra Roma, Luciano Ricci, 1962), Stara zaveza (Il vecchio testamento, Gianfranco Parolini, 1962), in Leto 79 (Anno 79: La distruzione di Ercolano, Gianfranco Parolini, 1962) je pri Gramozni jami postavil Jeruzalem, Rim in Herkulanum. Režiser Parolini je za še večje filmske kulise in prizorišča snemanja označil le tista za filma Ben Hur (William Wyler, 1959) in Kleopatra (Cleopatra, Joseph L. Mankiewicz., 1963), producent Mario Maggi pa je bil navdušen nad Matulovimi sposobnostmi in je prostodušno priznal, da bi za podobno delo v Italiji ali drugje potrebovali dvakrat več časa in štirikrat več denarja. Šlo je za res megalomanske produkcije, snemali so tudi v kamnolomu na Lavrici, Otočcu, v Pulju in v ateljejih Vibe ter Javnih skladiščih. V masovnih prizorih je sodelovalo po 1500 statistov, v puljski areni, kjer so snemali prizore iger in dirk, kar 4000. Matul je presegel zahteve in pričakovanja producentov, poskrbel je za najmanjše detajle, od številnih različic oken v eksterierju do pohištva in poslikav, celo vodo je dal napeljati v okrasne bazene in fontane.
Gianfranca Parolinija (alias Franka Kramerja) je tako navdušil, da ga je k sodelovanju povabil še večkrat in sta na koncu skupaj posnela kar sedem filmov, med njimi jih je bilo največ iz serije Komisar X, nekakšne nemško-italijanske bondiade. Matul je s Parolinijem in drugimi tujimi režiserji snemal na številnih lokacijah po Sloveniji, tedanji Jugoslaviji, na Madžarskem, Singapurju, Hongkongu, na Tajskem, Malti, tedanjem Cejlonu, v Turčiji in Kanadi. Svoje sodelovanje pri vseh teh filmih je Matul opisal kot najboljšo šolo, svoje izkušnje pa je uporabil tudi pri svojem prizadevanju za profesionalizacijo tehničnih filmskih poklicev, predvsem tistih, ki so odgovorni za vizualno podobo filma. Želel si je, da bi z načrtnim šolanjem in predvsem s praktičnim uvajanjem zagotovili slovenski filmski industriji, da ne bi ostala brez izurjenih obrtnikov, ki znajo izdelati stilno pohištvo in uporabljati materiale, ki so videti kot kamen, marmor, opeka ali les, ki znajo narediti vse od cestnih svetilk do ograje stopnic in okovja, postaviti hišo s prekmurske ravnice ali slovenskega primorja in opremiti interjer v filmskem ateljeju do zadnje talne letve.
Zavzemal se je za dosledno imensko navajanje avtorjev scenografije (in vseh drugih sodelavcev pri filmu) na filmski špici, promocijskem gradivu – pa ne zaradi samoljubja ali želje po priznanju, pač pa iz prepričanja, da bo mogoče le z veljavo in zavedanjem, kako pomembni so filmski poklici in strokovno usposobljeni filmski delavci, sploh ohraniti in nadgraditi temeljne standarde, ki smo jih dosegli v filmski produkciji. Kot scenograf je Niko Matul sodeloval tudi pri številnih kratkih filmih, pri televizijskih dramah, filmih, nadaljevankah in nanizankah (z režiserji Antonom Tomašičem, Janezom Drozgom, Črtom Škodlarjem, Jožetom Pogačnikom, Dušanom Povhom in drugimi), pri številnih otroških in zabavnih oddajah, s filmom pa so povezana še nekatera njegova arhitekturna dela (npr. adaptacija in preureditev vseh prostorov Viba filma) in grafično oblikovanje filmskih tiskovin in plakatov. Pomembno pa ni sooblikoval le slovenske filmske zgodovine, velik del življenja in dela je namenil tudi gledališču, za katero je ustvaril preko 200 gledaliških scenografij.
Ob vseh izvedenih, posnetih in uprizorjenih delih pa so nekatera ostala nedokončana ali neizvedena – v različnih stopnjah priprav. Med njimi sta tudi Visoška kronika in – predvsem zaradi dolgoletnih priprav, zapletov okoli snemanja in sodnih epilogov epska – Dražgoška bitka. Sodelovanje z Dušanom Makavejevom pri filmu, ki je na koncu dobil naslov Manifesto, je tik pred podpisom pogodbe prekinila Matulova bolezen in tudi Kavarno Astorio so zaključili njegovi sodelavci. Eno od sodelovanj pa izstopa: z Michaelom Powellom iz dvojca Powell & Pressburger, katerih filme smo v marcu in aprilu gledali na kinotečnem platnu, bi moral Matul za njuno produkcijsko hišo The Archers sodelovati pri snemanju filma Hlapič. Ta ni bil nikoli posnet in samo sanjarimo lahko, kako bi ga bilo gledati kot enega od filmov iztekle retrospektive in z Matulovim imenom na najavni špici.
Metka Dariš
Kinotečna retrospektiva filmov Nika Matula je spremljevalni program razstave, posvečene Matulovemu filmskemu delu, ki bo v Galeriji Jakopič na ogled od 14. maja do 1. septembra in jo bodo spremljali dvojezični katalog, vodstva po razstavi, pogovorni večeri in delavnice. Sooorganizator razstave: Galerija Jakopič, Muzej in galerije mesta Ljubljane. V sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS, Slovenskim filmskim centrom, RTV Slovenija in Viba filmom.
program
Kekčeve ukane, sobota 11. 5. ob 17.00
Cvetje v jeseni, sobota 11. 5. ob 19.00
Strah, ponedeljek 13. 5. ob 21.00
Praznovanje pomladi, ponedeljek 20. 5. ob 21.00
Sreča na vrvici, sobota 25. 5. ob 17.00
Tri četrtine sonca, ponedeljek 27. 5. ob 21.00
Akcija, ponedeljek 3. 6. ob 21.00
Veselica, ponedeljek 17. 6. ob 21.15
Ples v dežju, ponedeljek 24. 6. ob 21.15
tekst in foto: Slovenska kinoteka
www.kinoteka.si
Sodelovanje med Hrvaško kinoteko (Hrvatska kinoteka – HK) in Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu Republike Slovenije (SFA) ima večdesetletno tradicijo, ustanovi pa sta si tudi organizacijsko blizu, saj sta obe del državnih arhivov, Hrvaškega državnega arhiva in Arhiva Republike Slovenije. Vendar je med njima tudi pomembna razlika: HK skrbi tako za nacionalno filmsko arhivsko gradivo kot tuje kinotečno gradivo, SFA pa je zadolžen za prvo, tj. za hrambo domačega filmskega arhivskega gradiva, za tuje kinotečne kopije pa pri nas v Sloveniji skrbi Slovenska kinoteka.
Večer SFA v dvorani Slovenske kinoteke, kamor je SFA povabil kolege iz HK na čelu z vodjo Carmen Lhotko, smo poimenovali kar Dan Hrvaške kinoteke v Ljubljani. Povod za to slavje je skupen projekt, restavracija in digitalizacija celovečernega filma Črne ptice (Crne ptice) režiserja Eduarda Galića iz leta 1967. Do skupnega projekta, pri katerem Slovenci niso prispevali niti centa, je prišlo zaradi tega, ker hrani izvirno filmsko arhivsko gradivo SFA, nosilec projekta pa je HK, seveda ob finančni pomoči Hrvaškega avdiovizualnega centra. Slednji namreč za razliko od slovenske sorodne organizacije, Slovenskega filmskega centra, namenja digitalizaciji znatna sredstva. Ob tem naj omenim, da v Sloveniji zaradi pomanjkanja denarja nismo dokončali že pred dvema letoma začet in napol končan projekt digitalizacije in restavracije filma Krizno obdobje Francija Slaka.
Če se vrnemo k bolj veselim temam, lahko naštejemo še nekaj uspešnih skupnih projektov. V času, ko je bil vodja Slovenskega filmskega arhiva Ivan Nemanič, Hrvaške kinoteke pa (žal že pokojni) Mato Kukuljica, je SFA od HK na podlagi medsebojne izmenjave oz. prostega dostopa pridobil tri filme iz obdobja med obema vojnama, ki imajo izreden pomen za slovensko zgodovino. Najstarejši je Oj, ljetni sivi sokole iz leta 1934, režiserja Kamila Breslerja in producentske hiše Škola narodnog zdravja Andrija Štampar Zagreb, o taborjenju sokolov na Bledu in obisku jugoslovanskega kralja ter njegove družine pri tabornikih iz Novega Sada. Druga dva filma sta promocijsko-turistična. Ormož, Jugoslavenski Gallspach hrvaške produkcijske hiše Svetloton iz Zagreba iz leta 1935 prikazuje nekdaj izredno priljubljeno zdravilišče dr. Otmarja Majeriča in seveda utrip Ormoža ter nekaterih okoliških krajev. Drugi film Radenci je dve leti pozneje izdelalo isto podjetje in je vsebinsko podoben: predstavitev zdravilišča, polnilnice mineralne vode in turističnega utripa kraja.
Na Dnevu Hrvaške kinoteke v Ljubljani, 6. maja 2013, bo ob 17. uri potekala predstavitev režiserja Črnih ptic Eduarda Galića, ki jo bosta vodila Juraj Kukoč iz HK in Tatjana Rezec Stibilj iz SFA, predstavitev skupnega projekta, o katerem bosta več povedala vodji HK in SFA Carmen Lhotka in Lojz Tršan, sam tehnični postopek pa bosta predstavila hrvaški in slovenski partner pri digitalizaciji Tomislav Vujović iz Vizij Zagreba in Bojan Mastilovič iz Restarta Ljubljana. Ob 19. uri se bo slavnostno začel osrednji dogodek, projekcija restavriranega filma Eduarda Galića Črne ptice, zgodbe, ki govori o žrtvovanju za sotrpine iz ustaškega taborišča v poslednjih vzdihljajih druge svetovne vojne na Hrvaškem. Film ima tudi slovensko noto: poleg tega da je koproducent Viba film, moramo posebej poudariti, da je direktor fotografije slovenski mojster Mile de Gleria. Dve uri pozneje pa bodo na sporedu izbrana kratka dela režiserja, dragega gosta Eduarda Galića.
Dnevi hrvaške kinoteke v Ljubljani so rezultat uspešnega sodelovanja obeh institucij v preteklosti, ko smo bili del skupne države, pa tudi v sedanjosti, ko nas meja ne razdvaja. Temu lahko sledi tudi samospraševanje o skrbi za filmsko arhivsko gradivo in filmsko dediščino ter digitalizacijo v obeh državah. Že na primeru Črne ptice, ki je le eden od hrvaških digitaliziranih celovečernih filmov, lahko vidimo razliko med obema državama. Ali ni še vedno živa ideja, da bi v Sloveniji restavrirali in digitalizirali nekaj celovečernih filmov – poleg omenjenega dokončanja Kriznega obdobja vsaj še filme o Kekcu? A o tem poslušamo le stokanje, da ni denarja …
Ker smo že omenili film Kekec, naj povemo, da ga bodo gledali tudi v Zagrebu, in sicer na Dnevih Slovenskega filmskega arhiva konec oktobra letošnjega leta, kamor so nas povabili dragi prijatelji iz HK. - Lojz Tršan
program
ponedeljek 6.5.
okrogla miza, ob 17.00
Črne ptice (Crne ptice), ob 19.00
Sunt lacrimae rerum, Predvečer (Predvečerje), Klesarji (Klesari), Quorum, ob 21.00
V sodelovanju z založbo Modrijan smo v torek, 7. maja, pripravili okroglo mizo ob priložnosti slovenskega prevoda avtobiografije Leto mine, dan nikoli jugoslovanskega filmskega zvezdnika Žarka Lauševića, ki ga je doletela ena bolj nenavadnih in tragičnih usod. O Žarku Lauševiću in njegovi avtobiografiji se bodo pogovarjali Miljenko Jergović, Svetozar Cvetković, Radko Polič in Dušan Jovanović, pogovor bo povezoval Ervin Hladnik Milharčič. Pripravili smo tudi drobno retrospektivo štirih filmov.
Posvečeno: Žarko Laušević
»Ko ubiješ človeka, nisi nikoli več svoboden«
Pred dvajsetimi leti se je v Podgorici zgodila tragedija, v kateri je Žarko Laušević v samoobrambi streljal na tri fante in dva od njih ubil. Dogodek, ki sicer ni imel neposredne povezave z vojno na tleh takrat že razpadle Jugoslavije, kakor bi nemara pomislili, je v hipu preplavil medije. Budno so spremljali tudi sodni proces, na katerem so Lauševiću po številnih pritožbah dosodili štiri leta zapora, potem ko jih je odsedel že nekaj mesecev več. Sodne kalvarije s tem ni bilo konec. Čeprav je Laušević prišel iz zapora in leto zatem emigriral v Ameriko, je črnogorsko sodišče v njegovi odsotnosti zaporno kazen spremenilo na trinajst let, za njim je bila razpisana tiralica, po odcepitvi Črne gore od Srbije pa je ostal tudi brez veljavnih osebnih dokumentov. Več let mu je grozila deportacija – in to kljub temu, da mu je Srbija leta 2009 dala srbsko državljanstvo, ga potem pomilostila in mu nazadnje vročila še potni list –, dokler mu leta 2013 končno niso podelili pravice do stalnega bivanja v ZDA in obenem do tako imenovane zelene karte, ki mu omogoča prosto gibanje.
A kdo je Žarko Laušević? Bila je sredina osemdesetih in na enem od tistih dveh, morda treh televizijskih programov, ki so bili takrat na voljo, so vsak teden predvajali serijo beograjske televizije Sivi dom, pripoved o življenju gojencev Kazensko-popravnega doma za otroke in mladino v Kruševcu v Srbiji, ki je predvsem mlade prikovala pred ekrane. Eden najbolj izstopajočih likov serije je bil Šilja, markantni mladenič z globoko na čelo potisnjeno črno čepico, ki ga je igral takrat 24-letni Žarko Laušević. Če ste bili tedaj njegovih let ali raje malo mlajši in zlasti če ste ženska, se ga boste spomnili. To še zdaleč ni bila prva vloga, a zato prelomna, saj se je od tod dalje njegova igralska pot strmo vzpenjala.
Do tiste usodne noči s 30. na 31. julij 1993 v Podgorici, ko se je skupaj z bratom, ki je prav tako pristal v zaporu in postal njegov »sosed«, ustavil pred lokalom in se zapletel v pretep. Povod, da se je Laušević oborožil s pištolo, ki jo je potem tudi uporabil, so bile namreč grožnje srbskih nacionalistov zaradi predstave Sveti Sava Siniše Kovačevića. Lik Svetega Save, kakor ga je predstava prikazovala, jim ni bil pogodu, zaradi česar je bil Laušević, ki je igral naslovno vlogo, deležen številnih nevšečnosti. Med drugim so grobo prekinjali predstavo in mu celo grozili s smrtjo – in zaprosil je za orožni list …
Lauševićeva bleščeča igralska kariera je bila tako končana, leta so minevala in njegov lik je počasi tonil v pozabo. Potem pa se je leta 2011 nenadoma »vrnil«, na lepem je bil spet tu, tako rekoč vseprisoten – objavil je namreč knjigo, o kateri se je na veliko pisalo in govorilo po skorajda vseh koncih nekdanje Jugoslavije; v Srbiji so v petih izdajah prodali neverjetnih 340.000 izvodov in potolkli prodajne rekorde zadnjih nekaj deset let. Laušević se je namreč odločil, da svojo strašno izkušnjo prelije na papir, in napisal Leto mine, dan nikoli, pretresljiv »dnevnik nekega kaznjenca« (kot je knjiga podnaslovljena), ki utripa v ritmu avtorjevega osebnega doživljanja, neposredno. Zdaj se bode s spominom na sam usodni dogodek, potem izdela mini študijo sojetnikov in celice, se pozabava iz zaporniških okoliščin, zateče v spomine na mladost ali kakšen anekdotičen dogodek iz igralskega sveta, včasih zabeleži le droben detajl ali miselni preblisk, drugič skoraj esejistično razpreda o različnih temah, ne izogne pa se niti najbolj ranljivim ali tabuiziranim intimnostim.
Med temi pripovednimi skoki, ki jih povezuje kronološki potek, spretno slogovno krmari, besedilo pa kljub breznu, kamor ob težki preizkušnji znova in znova strmoglavlja, večkrat prešpika z odlično ironijo in humorjem. Tako knjiga iz nenavadnega zornega kota odslika neko izgubljeno preteklost, osebno tragedijo ter sam razpad Jugoslavije, njen pisec pa se izkaže za avtorja, ki ima poleg igralskega tudi velik literarni talent. V prevodu Lili Potpara in s spremno besedo Esada Babačića je v Modrijanovi zbirki Poteze zdaj na voljo tudi v slovenščini.
Leto mine, dan nikoli: odlomek iz knjige
27. poglavje: v afriki jokajo, ko se kdo rodi - deveti april 1994
»Hej, bratec, vse najboljše za 39. rojstni dan!« vzkliknem iz svoje sobe.
»Hej, hvala!« slišim odgovor.
»Hej, tišina tam!« naju opomni Buda.
Nadzornik Obrad mi ni dovolil, da bi objel brata.
»Saj veste, Žarko, da sta v istem dejanju!« me je obvestil in me ob tem vikal.
Danes me je neka zdravnica vprašala: »Zakaj nikoli ne jokaš?«
V nekem trenutku sem hotel, danes. Bil sem na stranišču. Pravzaprav sem s to idejo tudi odšel tja. A se je solza prihulila, ni hotela steči. Potem sem se poskušal spomniti tehnike jokanja, ki sem jo uporabil v zaporniškem prizoru v Bolje od bega, a mi tudi to ni uspelo. Nato sem se samozadovoljeval.
Bolnišnica »Narodna fronta«.
Ledeno mrzla zima. Leto 1986.
Nanizanka Sivi dom je presegla vsa pričakovanja. Moj Šilja je bil najljubši junak. Pravkar je kot priloga najbolj branega časopisa kot darilo izšel moj poster. Pridem na vrsto. Za menoj je še kakšnih deset moških. Mislim, da sem najmlajši. Nosim temna očala. Tudi zunaj je temno. Pada sneg z dežjem. »Ime?« vpraša starejša ženska za okencem, ne da bi dvignila pogled. »Laušević,« zašepetam čim bliže reže. »Ne slišim,« dvigne glas ženska, a me še vedno ne pogleda. Skozi režo, podobno bančni, ji pomolim napotnico družinskega zdravnika. Površno jo preleti in nekaj prepiše v neki drugi obrazec, potem pa dvigne oči: »Lauš ... Šilja! Slavica! SLAVICA! ŠILJA!« zadoni po ogromnem prostoru.
Vzporedno z vrsto, v kateri sem zdaj »prvi«, je kolona, ki čaka pred okencem PREKINITEV NOSEČNOSTI. Na levi. Na desni je vrsta, ki bi se rada dokopala do kakšnega zdravila za INFEKCIJSKE BOLEZNI. Pred mojim nosom piše PLODNOST IN ZDRAVLJENJE NEPLODNOSTI. Vsi izvejo, da je Šilja tam. Ne pa tudi Slavica. Vsaj rekel bi, da ne, ker za okencem za »triperaše« na desni ni nikogar. Ženska, ki je prevzela moj primer, jo zaman išče s pogledom. Zalotim se, da jo iščem tudi sam. »Tako me veseli,« naposled le opusti iskanje Slavice. »Joj, oprostite, kaj pa govorim? Veseli me, da vas vidim, nisem pa vesela, da TUKAJ! Kaj pa se je zgodilo? A je bil Černobil?« (Jedrska katastrofa v ZSSR nekaj mesecev poprej.) Skomignem, češ da ne vem.
»Ni! Zagotovo ni! Oprostite! Izvolite kozarček in v WC,« naposled pomenljivo zašepeta, »potem pa ni treba še enkrat čakati v vrsti. Kar prinesite!« Nesem stekleni kozarček in čutim poglede. Hodim kot kakšen vladar, počasi. Iz vrste za infekcijske bolezni mi neki mulec režeč se z dlanjo nazorno kaže, kaj moram narediti. Vstopim v WC. Fekalije se po tleh razlivajo vse do vrat. Takoj grem ven. »Že opravljeno?« vse navzoče vpraša isti mulec. S konca vrste se sliši smeh. Odprem vrata druge kabine. Vame puhne vonj po lizolu. Držim tisti kozarček. Nimam ga kam odložiti. Nad straniščem na počep je poster Raquel Welch. Na mokrih tleh leži nekaj potrganih strani iz pornografskih revij.
Med njimi je tudi fotka Margaret Thatcher. Kozarček porinem v žep vietnamke, odpnem šlic ... Ne gre. Gledam Raquel Welch na plakatu. Dobra je videti. Na neki plaži, moralno podobna tem okoliščinam. Tile zdravniki pa res znajo uganiti pravo! Zunaj slišim smeh. Zberi se! Saj znaš! Rad bi bil oče. Nekdo me udari z vrati: »Oprostite!« Spet smeh na drugi strani. Ja seveda, nisem zaklenil vrat. Pogledam, ampak vrat ni mogoče zakleniti. Nekdo je odtrgal zapah. Poleg tega se kar sama odprejo, če se ne nasloniš nanje. Dobro. Trudim se, da ne bi gledal zarjavelega izliva. Treba se je izmakniti tudi pogledu železne lady, izbrisati iz zavesti rezki vonj po lizolu ...
Vse zaman! Ugotavljam, da je sekret v Manježu v veliko boljšem stanju. Zamiži! Misli na ... Zunaj je hrup. Ljudje kričijo. Zelo glasno postaja. Izstopim in vidim, da se ljudje jezijo, ker Slavice še kar ni, neki dedek pa je hotel mimo vrste »samo nekaj vprašati«. Odkradel sem se iz bolnišnice, in ker je moje podstrešje le nekaj sto metrov proč, sem čez pol ure prinesel kozarček. Ženska za okencem je opazila moj pobeg in ni bila več prijazna: »Pustite vzorec in lahko greste!« V prihodnje bom dobival antidepresive. Bojijo se, da se ne bi ubil. Ne bom se, čeprav pogosto premišljujem o tem.
Je lahko tisto drugo življenje, če obstaja, hujše od tega? Smo sem poslani samo na odsluženje kazni, zaslužene kdove zakaj? Mar ni tudi tisti prvi novorojenčkov jok jasen pokazatelj, da tole ne obeta nič dobrega? Govori se, da nekje v Afriki jokajo, ko se kdo rodi. Se zavedajo kazni, ki čaka novodošlega kaznjenca, ali samo posnemajo prvi človekov odziv? Ne vem, a pravijo tudi, da se veselijo vsake smrti; najbrž verjamejo, da se je kazen iztekla. In tako izračunam, da trenutno prestajam trikratno kazen. Denimo, da sploh ni nujno, da bi bila prva, tista pravkar omenjena, v celoti uzaveščena v naših glavah, čeprav človek sčasoma spozna, da življenje ni nič drugega kot prestajanje nekakšne vseživljenjske zaporne kazni. Če imaš to srečo, da se povrhu rodiš v državi, kakršna je tale, ki jo je svet obdal z bodečo žico, potem je treba priznati, da te je doletela dvojna kazen. Gremo dalje in približali se bomo našemu primeru. Obsojeni na rojstvo v obsojeni in zaprti deželi, očitno vodeni s skrivno roko smelega naključja, smo si zaslužili tudi ta zapor. Vse skupaj torej troje rešetk!
In zdaj se sprašujem, kako zelo sem se moral v prejšnjem življenju pregrešiti, da sem si zaslužil tolikšno nagrado. Nekaj, tisti nekdo v meni, je torej v nekem prejšnjem svetu resno grešilo. In potem je Upravnik zamešal kozarčke.
Mar ne bi moralo biti tako, da bi me kazen za te grehe šele čakala? Ali pa so vse moje zemeljske pregrehe že kazen za neke prejšnje grehe? Če obstaja perpetuum mobile, potem je to kazen. Kaznovan sem z grehom, ker sem grešil. In za sedanji greh bom ponovno kaznovan. Potem tudi tisti drugi svet ne more biti boljši. Je Upravnik sadist?
Zakaj bi moralo biti kar koli dragocenejše od trenutka, v katerem živim? Od sedanjega časa? Kako zelo nemočen sem torej, ko se priklanjam trenutku, v katerem živim, če ta trenutek ne pomeni nič. Tako ničev in tako dragocen hkrati. Bojica je odšel. Prišel je 23-letni posiljevalec s Kosova. Trdi, da je Črnogorec. - Žarko Laušević
program
okrogla miza, torek 7.5. ob 17.00 (glej koledar za več informacij)
Oficir z vrtnico (Oficir sa ružom), torek 7.5. ob 19.00
Brata po materi (Braća po materi), sreda 8.5. ob 19.00
Igmanski marš, četrtek 9.5. ob 19.00
Lepota pregrehe (Lepota poroka), petek 10.5. ob 19.00
Istega dne pričenjamo tudi s filmskim programom Fragmenti sreče v umetnosti, ki smo ga pripravili v sodelovanju z Mestno galerijo Ljubljana ob priložnosti tamkajšnje istoimenske razstave.
Fragmenti sreče
Sreča ni nekaj, kar je mogoče najti, pridobiti ali kadarkoli doseči. Ustvariti se morajo pogoji in prave razmere za njen nastanek. Tudi njena smer ni popolnoma določena, saj lahko privre iz notranjosti ali pa je rezultat zunanjih vzgibov. Je torej preplet različnih dejavnikov. Toda verjetno sta prav ljubezen in ustvarjanje za človekovo srečo najbolj bistvenega pomena, saj omogočata komunikacijo z ljudmi, z naravo in s samim seboj. Aktivnost in pozitivno mišljenje, veselje in razumevanje, potrpežljivost in še marsikaj lepega človeku omogočajo, da se poveže z drugimi ljudmi in različnimi projekti, ki presegajo običajne danosti ali pa so preprosto potrebni, vsakdanje lepi in čisti. Takrat se pojavi in deluje sreča, sreča kot kombinacija notranjih in zunanjih dejavnikov. Ljudje smo večplastni, večravninski, veččutni sistemi, smo telesno-čutni subjekti, prostori vznikanja neskončne različnosti razumov in čustev, v katerih je umetnost del umevanja in čutenja. In v umetnosti se sreča pojavlja kot fragment, tisti delček lepega, ki bo oživel tudi na razstavi Fragmenti sreče v umetnosti v Mestni galeriji Ljubljana in za katerega je vredno ustvarjati in živeti.
Ali je sploh še mogoče misliti in zaznati srečo v sodobni likovni umetnosti, v svetu strahu in negotovosti? Je sreča še prisotna, je že izginila, se pojavlja ali bledi, razkriva svojo podobo ali jo prekriva z drugimi, aktualnejšimi in predvsem bolj dramatičnimi temami in vsebinami? Kje je torej skrita sreča v likovni umetnosti, se sploh hoče pokazati navzven in ali jo je potrebno odkrivati, se krepko potruditi, da jo vidimo in spoznamo? Ali je v času in prostoru, v katerem živimo, smiselno poiskati, zaznati in predstaviti preproste podobe sreče ali srečne podobe brez vsakršnih konotacij? Brez konotacij ironije, sarkazma, groteske, parodije, cinizma, skratka novodobne dramatičnosti, pogosto povezane s trenutnimi družbeno-političnimi vsebinami, ujetimi v neizprosen, celo nori ples potrošniške družbe, ki skozi strast nakupovanja išče srečo. Nič ni torej bolj nejasnega od iskanja in raziskovanja ideje sreče, saj poznamo več vrst sreče. Srečo, ki je posledica delovanja, in srečo, ki je plod premišljevanja; obstaja sreča duše, neke notranje sile, in sreča čutil. Ljudje občutimo srečo v blaginji kot srečo v pomanjkanju, srečo različnih vrlin kot srečo različnih negativnih dejanj, celo zločinov. Ko se sreča pojavlja in razvija skozi nenehna nasprotja, je nekakšen konstrukt in deluje kot izrazito subjektivno spoznanje in občutenje. Sreča je nenehno spreminjajoča se skozi čas in prostor, skozi vsa obdobja zgodovine. Ali kot je zapisal pisatelj Denis Diderot: »Teorija sreče vedno pripoveduje samo zgodbe tistih, ki te ustvarjajo.« Če je sreč več vrst in so odvisne od prostora, časa in samega subjekta, je povezovalec njihove različnosti prav to, da je iskanje sreče postal eden od smislov življenja. Pot iskanja sreče je verjetno bolj odvisna od miselne naravnanosti in čutenja posameznika kot od zunanjih, predvsem materialnih stvari in dogodkov. Vsakdanja, preprosta sreča je v veliki meri odvisna od osebnega pogleda na življenje, zaznavajočega razpoloženja in od posebnega stanja lastne osvoboditve ali trenutkov, ko izginejo neprijetni občutki ali se izognemo vsakršnemu občutenju trpljenja oziroma različnih nivojev žalosti, nelagodja in nesreče.
Danes se zdi, da ni pozaba biti, temveč pozaba preproste sreče tista, ki je zaznamovala življenje zadnjih desetletij. Ta očitni manko spoznanj o globlji sreči, nekdaj osrednjega predmeta filozofije življenja, ustreza sodobni slepoti, nekakšni zamegljenosti iskanja pravih vrednot novodobne etike, ki se kar razblinjajo pred našimi očmi. Kot da danes ni več prostora za forme velikih spoznanj o predmetih in pojmih, o čutenjih, idejah in umu. Tako težko se najdejo rešitve in sistematične ureditve znotraj pozicije sodobnega subjekta, ki naj bi prinašale sveža upanja in vsebine, nove ideje, misli, vredne najglobljih spoznanj. Kot da primanjkuje domiselnosti, mogoče peša kondicija poglobljenega razmišljanja; novodobni subjekt se zateka v slepe ulice nemoči in brezidejnosti, ponavljanja in plehkosti. V razmerju subjekt – umetniški objekt, kjer se oblikujejo kreativni odnosi, se vedno znova razvijajo oziroma pojavljajo le nekakšni retroparadoksi, ki pa v sebi nimajo več niti moči prinašanja in razlaganja res novih, na primer srečnih vsebin, niti neke arhaične iskrenosti ali preprostosti, mogoče primarne moči izraza. V sodobnem času je namesto iskanja sreče in ustvarjanja srečnih podob najpomembneje najti svoj predmet ali subjekt občudovanja. Tako Paul Virilio meni, da je navidezna hitrost zunanjega sveta dejansko funkcija zahtev reprezentacije. Ta pa nima nobene omejitve in zato se zdi, da je nepremagljiva v vseobsegajoči prisotnosti, v svoji plehkosti in povprečnosti. A človek se v njej očitno dobro počuti, saj je drugače ne bi tako intenzivno in množično razvijal.
Izbrana likovna in glasbena dela na razstavi v Mestni galeriji so le fragmenti v ustvarjanju, razmišljanju in čutenju ustvarjalcev. So preprosto subjektivne umetniške podobe, ki jih umetniki sami označijo kot srečna dela, gledalci pa upodobljeno srečo razumejo podobno – ali pa si ustvarijo drugačna, celo nasprotna občutenja in mnenja. Razstava je oblikovana kot vizualno potovanje v slikarske in fotografske srečne podobe. To vizualno pot prekinja in zaključi premik, nekakšna slušna zaustavitev v prostorih, kjer je prisotna glasba kot slušni horizont srečnega pričakovanja. Obe, vizualna in glasbena raven čutenja, spoznavanja in zaznavanja sta dve ravni umetnosti, kjer se sreča pojavlja, razvija, oblikuje, nastaja, gradi, rase, živi in se krepi. Umetnost je nekaj velikega in znotraj nje sreča vedno znova najde svoje domovanje. Hic habitat felicitas – 'tukaj prebiva sreča'. Ali prebiva sreča tudi v umetniških delih in na razstavi v Mestni galeriji, pa odkrivajo in prikazujejo izbrane slike akademske slikarke Joni Zakonjšek, fotografije fotografa Igorja Škafarja, glasba skladateljice Tine Mauko, fotografije fotografinje Mete Krese, slike akademskega slikarja Milana Goloba, slikarska dela akademskega slikarja Franca Novinca, fotografije fotografa Stojana Kerblerja in glasba skladatelja Alda Kumarja.
Sarival Sosič
program
fragmenti sreče v umetnosti
mestna galerija ljubljana
25.4. – 16.6.
spremljevalni filmski program v kinoteki
Angel, torek 7.5. ob 21.00
Sreča (Le bonheur), sreda 8.5. ob 21.00
To malo duše (Ovo malo duše), četrtek 9.5. ob 21.00
Čakajoč na srečo (Heremakono), petek 10.5. ob 21.00
Cvetje v jeseni, sobota 11.5. ob 19.00
Imitacija življenja (Imitation of Life), sobota 11.5. ob 21.15
V sredo, 8. maja, v sklopu Filmskega tedna Evrope v Kinoteki ob 16. uri gostimo okroglo mizo na temo filmskega podnaslavljanja v evropskem prostoru. Namen okrogle mize je predstaviti tradicijo in prakso filmskega podnaslavljanja v Sloveniji in v širšem evropskem prostoru. Na okrogli mizi bodo sodelovali vodilni slovenski in tuji strokovnjaki s področja podnaslavljanja in izobraževanja bodočih podnaslavljalcev, filmske distribucije in ohranjanja filmske dediščine: Gian Luca Farinelli, direktor Kinoteke v Bologni, Laëtitia Kulyk, MEDIA koordinatorica pri Europa Cinemas, doc. dr. Silvana Orel Kos z Oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete in mag. Urša Vogrinc Javoršek, koordinatorica projekta Podnaslavljanje in učenje jezika na Filozofski fakulteti. Pogovor bo vodila Anja Naglič.
Naposled v soboto, 11. maja, ob 17. uri s projekcijo otroške klasike Kekčeve ukane odpiramo retrospektivo filmov, za katere je scenografijo oblikoval naš nedvomno največji filmski scenograf Niko Matul. Retrospektiva filmov je del razstave, posvečene Matulovi filmski scenografiji, ki bo v Galeriji Jakopič na ogled od 14. maja do 1. septembra. S projekcijo Kekčevih ukan pa se bomo priklonili tudi režiserju filma, Jožetu Galetu, čigar stoletnico rojstva obhajamo letos.
Retrospektiva in razstava
Niko Matul: filmski scenograf
Ko je Niko Matul, arhitekt, filmski in gledališki scenograf, leta 1988 umrl, je pretreseni Matjaž Klopčič v čustvenem nekrologu o njem zapisal, da je bil »ključni oblikovalec slovenskega filma«. Matul je bil zares tesen in stalen Klopčičev sodelavec in ni še dovolj raziskano, kako pomemben je bil za sooblikovanje Klopčičeve filmske poetike. Družila ju je enaka strastna zavezanost filmu, kot arhitekta sta imela pretanjen čut za estetiko, ujemala pa sta se tudi po značaju. Bila sta pristna prijatelja, ki sta se kot sodelavca pogosto razumela brez besed. Klopčič je Matula cenil tudi zaradi njegove strokovnosti, natančnosti in popolne zanesljivosti – kot odličen načrtovalec in organizator je imel ob vsakem času pregled nad stroški, s ponovno uporabo elementov scenografskih postavitev prejšnjih filmov je zmanjšal stroške filmske produkcije in tako poskrbel za veliko boljšo filmsko scenografijo, kot bi si jo sicer lahko privoščili. Ker je bil Matul pogosto še veliko bolj strog in dosleden pri pripravah na snemanje, mu je Klopčič povsem zaupal in se zanesel, da bo poskrbel za vse vidike oblikovanja filmskega prostora.
Vse naštete Matulove lastnosti so cenili tudi drugi slovenski filmski ustvarjalci, zato se Matulova filmografija resnično bere kot pregled zgodovine slovenskega filma. S Klopčičem je sodeloval največ, pri sedmih celovečernih in treh televizijskih filmih, torej kar pri vseh Klopčičevih celovečernih filmih od Sedmine (1969) naprej (Cvetje v jeseni, 1973; Strah, 1974; Vdovstvo Karoline Žašler, 1976; Iskanja, 1979; Dediščina, 1984; Moj ata, socialistični kulak, 1987), z izjemo filmov Oxygen (1970) in Ljubljana je ljubljena, ki je bil posnet po Matulovi smrti. Drugi niso preveč zaostajali, predvsem Boštjan Hladnik s petimi filmi (Ples v dežju, 1961; Erotikon – vrtiljak strasti, 1963, Ko pride lev, 1972; Bele trave, 1976; Čas brez pravljic, 1986). S Francetom Štiglicem je sodeloval štirikrat (Trst, 1951 – kot asistent scenografa; Pastirci, 1973; Povest o dobrih ljudeh, 1975; Praznovanje pomladi, 1978), po trikrat z Jožetom Babičem (Tri četrtine sonca, 1959; Veselica, 1960; Po isti poti se ne vračaj, 1965) in Janetom Kavčičem (Akcija, 1960; Begunec, 1973; Sreča na vrvici, 1977). Z Jožetom Galetom sta ustvarila Kekčeve ukane (1968) in Pustoto (1982; soavtor scenografije je Janez Kovič). Filmografijo dopolnjujejo sodelovanja z Bojanom Stupico (Jara gospoda, 1953 – kot asistent scenografa), Františkom Čapom (Ne čakaj na maj, 1957), Mirkom Groblerjem (Dobro morje, 1958), Francetom Kosmačem (Ti loviš, 1961), Francijem Križajem (Zarota, 1964), Milanom Ljubičem (Čudoviti prah, 1975), Vojkom Duletičem (Med strahom in dolžnostjo, 1975), Jožetom Bevcem (To so gadi, 1977), Božem Šprajcem (Krč, 1979) in Borisom Jurjaševićem (Ljubezni Blanke Kolak, 1987).
Matul pa svojega znanja in sposobnosti ni razdajal le domači kinematografiji. Bil je scenograf in sodelavec pri filmih cele vrste tujih producentov, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja snemali v tedanji Jugoslaviji in jim je podjetje Filmservis nudilo tehnične usluge. Slovenski filmski delavci so se na teh produkcijah naučili svojega poklica in dodobra izpilili veščine, ki jih v tedanji slovenski filmski produkciji niso mogli, tuji producenti pa so kmalu spoznali in visoko cenili Matulove sposobnosti, zato so ga pogosto vabili k sodelovanju. Največji tovrstni Matulov podvig je bilo snemanje treh psevdozgodovinskih filmov za italijanske producente. Za filme Upornik (Colo contra Roma, Luciano Ricci, 1962), Stara zaveza (Il vecchio testamento, Gianfranco Parolini, 1962), in Leto 79 (Anno 79: La distruzione di Ercolano, Gianfranco Parolini, 1962) je pri Gramozni jami postavil Jeruzalem, Rim in Herkulanum. Režiser Parolini je za še večje filmske kulise in prizorišča snemanja označil le tista za filma Ben Hur (William Wyler, 1959) in Kleopatra (Cleopatra, Joseph L. Mankiewicz., 1963), producent Mario Maggi pa je bil navdušen nad Matulovimi sposobnostmi in je prostodušno priznal, da bi za podobno delo v Italiji ali drugje potrebovali dvakrat več časa in štirikrat več denarja. Šlo je za res megalomanske produkcije, snemali so tudi v kamnolomu na Lavrici, Otočcu, v Pulju in v ateljejih Vibe ter Javnih skladiščih. V masovnih prizorih je sodelovalo po 1500 statistov, v puljski areni, kjer so snemali prizore iger in dirk, kar 4000. Matul je presegel zahteve in pričakovanja producentov, poskrbel je za najmanjše detajle, od številnih različic oken v eksterierju do pohištva in poslikav, celo vodo je dal napeljati v okrasne bazene in fontane.
Gianfranca Parolinija (alias Franka Kramerja) je tako navdušil, da ga je k sodelovanju povabil še večkrat in sta na koncu skupaj posnela kar sedem filmov, med njimi jih je bilo največ iz serije Komisar X, nekakšne nemško-italijanske bondiade. Matul je s Parolinijem in drugimi tujimi režiserji snemal na številnih lokacijah po Sloveniji, tedanji Jugoslaviji, na Madžarskem, Singapurju, Hongkongu, na Tajskem, Malti, tedanjem Cejlonu, v Turčiji in Kanadi. Svoje sodelovanje pri vseh teh filmih je Matul opisal kot najboljšo šolo, svoje izkušnje pa je uporabil tudi pri svojem prizadevanju za profesionalizacijo tehničnih filmskih poklicev, predvsem tistih, ki so odgovorni za vizualno podobo filma. Želel si je, da bi z načrtnim šolanjem in predvsem s praktičnim uvajanjem zagotovili slovenski filmski industriji, da ne bi ostala brez izurjenih obrtnikov, ki znajo izdelati stilno pohištvo in uporabljati materiale, ki so videti kot kamen, marmor, opeka ali les, ki znajo narediti vse od cestnih svetilk do ograje stopnic in okovja, postaviti hišo s prekmurske ravnice ali slovenskega primorja in opremiti interjer v filmskem ateljeju do zadnje talne letve.
Zavzemal se je za dosledno imensko navajanje avtorjev scenografije (in vseh drugih sodelavcev pri filmu) na filmski špici, promocijskem gradivu – pa ne zaradi samoljubja ali želje po priznanju, pač pa iz prepričanja, da bo mogoče le z veljavo in zavedanjem, kako pomembni so filmski poklici in strokovno usposobljeni filmski delavci, sploh ohraniti in nadgraditi temeljne standarde, ki smo jih dosegli v filmski produkciji. Kot scenograf je Niko Matul sodeloval tudi pri številnih kratkih filmih, pri televizijskih dramah, filmih, nadaljevankah in nanizankah (z režiserji Antonom Tomašičem, Janezom Drozgom, Črtom Škodlarjem, Jožetom Pogačnikom, Dušanom Povhom in drugimi), pri številnih otroških in zabavnih oddajah, s filmom pa so povezana še nekatera njegova arhitekturna dela (npr. adaptacija in preureditev vseh prostorov Viba filma) in grafično oblikovanje filmskih tiskovin in plakatov. Pomembno pa ni sooblikoval le slovenske filmske zgodovine, velik del življenja in dela je namenil tudi gledališču, za katero je ustvaril preko 200 gledaliških scenografij.
Ob vseh izvedenih, posnetih in uprizorjenih delih pa so nekatera ostala nedokončana ali neizvedena – v različnih stopnjah priprav. Med njimi sta tudi Visoška kronika in – predvsem zaradi dolgoletnih priprav, zapletov okoli snemanja in sodnih epilogov epska – Dražgoška bitka. Sodelovanje z Dušanom Makavejevom pri filmu, ki je na koncu dobil naslov Manifesto, je tik pred podpisom pogodbe prekinila Matulova bolezen in tudi Kavarno Astorio so zaključili njegovi sodelavci. Eno od sodelovanj pa izstopa: z Michaelom Powellom iz dvojca Powell & Pressburger, katerih filme smo v marcu in aprilu gledali na kinotečnem platnu, bi moral Matul za njuno produkcijsko hišo The Archers sodelovati pri snemanju filma Hlapič. Ta ni bil nikoli posnet in samo sanjarimo lahko, kako bi ga bilo gledati kot enega od filmov iztekle retrospektive in z Matulovim imenom na najavni špici.
Metka Dariš
Kinotečna retrospektiva filmov Nika Matula je spremljevalni program razstave, posvečene Matulovemu filmskemu delu, ki bo v Galeriji Jakopič na ogled od 14. maja do 1. septembra in jo bodo spremljali dvojezični katalog, vodstva po razstavi, pogovorni večeri in delavnice. Sooorganizator razstave: Galerija Jakopič, Muzej in galerije mesta Ljubljane. V sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS, Slovenskim filmskim centrom, RTV Slovenija in Viba filmom.
program
Kekčeve ukane, sobota 11. 5. ob 17.00
Cvetje v jeseni, sobota 11. 5. ob 19.00
Strah, ponedeljek 13. 5. ob 21.00
Praznovanje pomladi, ponedeljek 20. 5. ob 21.00
Sreča na vrvici, sobota 25. 5. ob 17.00
Tri četrtine sonca, ponedeljek 27. 5. ob 21.00
Akcija, ponedeljek 3. 6. ob 21.00
Veselica, ponedeljek 17. 6. ob 21.15
Ples v dežju, ponedeljek 24. 6. ob 21.15
tekst in foto: Slovenska kinoteka
www.kinoteka.si
