Kratki filmi Roka Bička
Na delavnici iz filmske režije na prvem novomeškem mednarodnem festivalu kratkega filma Sniff je iz druge ali tretje vrste v polni učilnici gledal par preplašenih oči. Iz njih je vela nekakšna otrplost, ki bi zlahka našla svoj bližnji posnetek v kakšnem dokumentarcu o simpatičnem glodalčku, ki trepeta pred plenilci. Izraz na obrazu mladega slušatelja se nikakor ni skladal z njegovo živo rdečo majico z napisom "mnogo smo jači'. Zdaj, slabih deset let pozneje, te besede postajajo meso. Društvo slovenskih režiserjev bo s svojim najmlajšim članom, ki ga predstavljam na našem junijskem večeru, avtorsko še močnejše. Rok Biček je po svojem potencialu, po senzibilnosti, ki vidi človeka in v človeka, gotovo prvo ime ljubljanske akademije v minulem desetletju. Svojo sposobnost opažanja bistvenega je pokazal že v predakademijskih delih Življenje (PoEtika, Triglav film, 2004) in Sošolec iz petega razreda (v lastni produkciji, 2004).
Rok je v vseh teh letih iz nadarjenega slušatelja postal moj prijatelj in soustvarjalec. Eden tistih, ki spremljajo moje filmske misli in dvome od mojega drugega celovečerca naprej. In obratno – njegove študentske filme sem spremljal od prvega joka pa do takrat, ko so shodili. Brez zadržkov lahko rečem, da vsi trije Bičkovi študentski filmi presegajo moje akademijske stvaritve. Podatek, ki mi prav tako ne gre v prid, je dejstvo, da sem bil na svojih sprejemnih izpitih nekaj dni starejši kot Rok na zagovoru svojih diplomskih del sredi lanskega oktobra ...
Sprejemne izpite na ljubljanski akademiji je delal dvakrat. Morda zato, ker je prvič v igrani prizor, ki ga je moral postaviti pred komisijo, to dejavno vključil v dogajanje – pedagogi so postali navijači na tribuni nogometnega štadiona, po Rokovih napotkih so morali delati mehiški val. Na ljubljanski filmski šoli takšne poteze radi razumejo kot predrznost in ne kot drznost, ki spremlja vsakega resnega filmarja. Rok Biček je kljub temu ostal zvest svojim pogledom, zanesljivo je hkrati znal vnovčiti tisti svoj preplašeni pogled, ki ga, ko se mu zdi potrebno, uporablja še danes, vsekakor pa je konformizem prepuščal drugim. Tudi zato, ker je vztrajal pri svojem, njegovi trije študentski filmi očarajo prave zaljubljence v film. Pa naj gre za dokumentarno mojstrovino Družina (UL AGRFT, 2007), nagrajeno na Dunaju in v Mariboru, ali pa za igrana bisera – v mehiškem Monterreyju, v poljskih Katovicah in v grški Naoussi nagrajeni Dan v Benetkah (UL AGRFT, 2008), in v Poitiersu ter Wiesbadnu nagrajeni diplomski film Lov na race (UL AGRFT, 2010). Priznanjem navkljub boste na spletu zaman iskali napovednike za te filme, kaj šele za tiste, ki jih Rok še niti ni posnel, kar je, mimogrede, danes modna muha med mladimi navdušenci, ki cilj in vrh svojega ukvarjanja s filmom vidijo v sprehodu po rdeči preprogi.
Bičkov Lov na race je odkupila televizijska mreža ARTE/ZDF, ki je film predvajala v Franciji in v Nemčiji. Mladi talent je jeseni dobil zeleno luč Slovenskega filmskega centra za prvenec Razredni sovražnik (Triglav film, 2013). Nazdravimo Rokovi filmski prihodnosti na večeru Društva slovenskih režiserjev v Slovenski kinoteki!
Janez Lapajne
program
petek 8.6.
Dersu Uzala, ob 18.00
Družina, Dan v Benetkah, Lov na race, ob 21.00
foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
Na delavnici iz filmske režije na prvem novomeškem mednarodnem festivalu kratkega filma Sniff je iz druge ali tretje vrste v polni učilnici gledal par preplašenih oči. Iz njih je vela nekakšna otrplost, ki bi zlahka našla svoj bližnji posnetek v kakšnem dokumentarcu o simpatičnem glodalčku, ki trepeta pred plenilci. Izraz na obrazu mladega slušatelja se nikakor ni skladal z njegovo živo rdečo majico z napisom "mnogo smo jači'. Zdaj, slabih deset let pozneje, te besede postajajo meso. Društvo slovenskih režiserjev bo s svojim najmlajšim članom, ki ga predstavljam na našem junijskem večeru, avtorsko še močnejše. Rok Biček je po svojem potencialu, po senzibilnosti, ki vidi človeka in v človeka, gotovo prvo ime ljubljanske akademije v minulem desetletju. Svojo sposobnost opažanja bistvenega je pokazal že v predakademijskih delih Življenje (PoEtika, Triglav film, 2004) in Sošolec iz petega razreda (v lastni produkciji, 2004).
Rok je v vseh teh letih iz nadarjenega slušatelja postal moj prijatelj in soustvarjalec. Eden tistih, ki spremljajo moje filmske misli in dvome od mojega drugega celovečerca naprej. In obratno – njegove študentske filme sem spremljal od prvega joka pa do takrat, ko so shodili. Brez zadržkov lahko rečem, da vsi trije Bičkovi študentski filmi presegajo moje akademijske stvaritve. Podatek, ki mi prav tako ne gre v prid, je dejstvo, da sem bil na svojih sprejemnih izpitih nekaj dni starejši kot Rok na zagovoru svojih diplomskih del sredi lanskega oktobra ...
Sprejemne izpite na ljubljanski akademiji je delal dvakrat. Morda zato, ker je prvič v igrani prizor, ki ga je moral postaviti pred komisijo, to dejavno vključil v dogajanje – pedagogi so postali navijači na tribuni nogometnega štadiona, po Rokovih napotkih so morali delati mehiški val. Na ljubljanski filmski šoli takšne poteze radi razumejo kot predrznost in ne kot drznost, ki spremlja vsakega resnega filmarja. Rok Biček je kljub temu ostal zvest svojim pogledom, zanesljivo je hkrati znal vnovčiti tisti svoj preplašeni pogled, ki ga, ko se mu zdi potrebno, uporablja še danes, vsekakor pa je konformizem prepuščal drugim. Tudi zato, ker je vztrajal pri svojem, njegovi trije študentski filmi očarajo prave zaljubljence v film. Pa naj gre za dokumentarno mojstrovino Družina (UL AGRFT, 2007), nagrajeno na Dunaju in v Mariboru, ali pa za igrana bisera – v mehiškem Monterreyju, v poljskih Katovicah in v grški Naoussi nagrajeni Dan v Benetkah (UL AGRFT, 2008), in v Poitiersu ter Wiesbadnu nagrajeni diplomski film Lov na race (UL AGRFT, 2010). Priznanjem navkljub boste na spletu zaman iskali napovednike za te filme, kaj šele za tiste, ki jih Rok še niti ni posnel, kar je, mimogrede, danes modna muha med mladimi navdušenci, ki cilj in vrh svojega ukvarjanja s filmom vidijo v sprehodu po rdeči preprogi.
Bičkov Lov na race je odkupila televizijska mreža ARTE/ZDF, ki je film predvajala v Franciji in v Nemčiji. Mladi talent je jeseni dobil zeleno luč Slovenskega filmskega centra za prvenec Razredni sovražnik (Triglav film, 2013). Nazdravimo Rokovi filmski prihodnosti na večeru Društva slovenskih režiserjev v Slovenski kinoteki!
Janez Lapajne
program
petek 8.6.
Dersu Uzala, ob 18.00
Družina, Dan v Benetkah, Lov na race, ob 21.00
foto: Slovenska kinoteka
http://www.kinoteka.si/
