Častni naziv »Lord of the Frames« (1*) je Kurt Kren prvič dobil v tako naslovljenem članku, ki ga je ob umetnikovi prvi veliki razstavi, postavljeni leta 1996 v Wiener Secession, napisal Peter Tscherkassky. Šele v 90. letih in po zgodnji smrti, ki ga je doletela v starosti 69 let, je bil Kren deležen ustreznega mednarodnega priznanja in recepcije. Prej ga življenje ni ravno razvajalo. Kot sin judovskega očeta je bil eden tistih otrok, ki so jih leta 1938 odpeljali na Nizozemsko k
rejnikom, da bi ubežali nacionalsocializmu. Doživel je popolno zbombardiranje Rotterdama. Po vrnitvi domov (leta 1947) njegov odnos z družino ni bil nikoli več harmoničen. Na začetku 50. let je začel eksperimentirati z 8-mm filmom, v Narodni banki pa je imel t. i. varno službo. Rad je zahajal v takratno srečevališče umetnikov Strohkoffer in na srečanja umetniškega združenja Art-Club, kjer je spoznal kolege, kot so Ferry Radax, Marc Adrian in Peter Weibel, pa tudi literate iz Wiener Gruppe. Leta
1957 je nastal njegov prvi 16-mm film 1/57 Poskus s sintetičnim zvokom, ki je tudi prvo delo njegove oštevilčene filmografije. Zatem je ustvaril nekaj filmov s serialno montažno tehniko (2*) in tako skupaj s Petrom Kubelko za več let prehitel gibanje, ki so ga pozneje v ZDA poimenovali »structural film«. Že v filmih 2/60 48 glav iz Szondijevega testa, 3/60 Jesensko drevje in 4/61 Zidovi poz.-neg. in pot, ki so bili prav tako na osnovi natančno načrtovanih kadrov, narisanih na Krenu ljubem
milimetrskem papirju, ustvarjeni neposredno v kameri, je Krenovo strukturiranje doseglo skrajno mero matematične strogosti in natančnosti.
Šele sodelovanje z dunajskima akcionistoma Ottom Mühlom in Günterjem Brusom v letih 1964–1966 je pripeljalo do radikalizacije Krenove forme in estetike. Posledica so bili medijski škandali in izguba službe v banki. Tudi Otto Mühl ni več hotel, da Kren fragmentira in razkosava njegove akcije, zato si je poiskal poslušnega dokumentarista. Kren je med snemanjem akcij našel lasten ritem, okrog akterjev je dobesedno plesal in takrat je prvič uporabil svojo pozneje slavno metodo ekspresne montaže, ki je večinoma temeljila zgolj na snemanju posamičnih fotogramov s samosprožilcem. Pri njegovih akcionističnih filmih je zanimivo to, da v njih od gledališke in narativne dramaturgije performansov ni ostalo nič; Kren je telesne akcije komprimiral in fragmentiral zunaj časovnega poteka. Zlasti v barvnih filmih iz tega obdobja smo soočeni s kopico materialov: barve, jajca, moka, žeblji, žoge, britvice, vmes pa izseki teles in njihove poze. Ti akcionistični filmi so sestavljali enkratno kinematografijo intenzivnosti in nekaj najpomembnejših telesnih performansov je doseglo svojo moč zlasti skozi tranformacijo za filmski medij.
Kren se je izselil v Nemčijo, saj je upal, da bo tam deležen širšega priznanja. »Eno središče je bil münchenski Progressive Art Production (P. A. P.) Karl-Heinza Heina, distributer za evropske in ameriške underground filme, drugo pa XSCREEN, prvi nemški underground kino, ki sta ga leta 1968 v Kölnu odprla filmarja Wilhelm (Karl-Heinzov brat) in Birgit Hein.« (3*) Kren je daljši čas živel z Wilhelmom in Birgit in na podlagi tega je nastal film 32/76 Za W + B, ki ga je posnel skozi njuno okno. Zatočišče je našel tudi pri kuratorju Hans-Petru Kochenrathu; ustvaril je njegov portret – 28/73 Posnetki časa, ki ga odlikuje lahkotna kamera iz roke –, v gozdnati okolici pa je posnel pokrajinsko mojstrovino 31/75 Azil. Že takrat so ga odkrili ameriški in angleški strukturalni filmski ustvarjalci, npr. Ernie Gehr, Stephen Dwoskin in Malcolm LeGrice, ter ga častili kot vzornika svojih umetniških poti.
A tudi življenje s prijatelji umetniki ni moglo dolgo trajati in Kren je konec 70. let odšel v Ameriko, kjer se je moral preživljati kot najemni delavec in nazadnje kot čuvaj v Museum of Fine Arts v Houstonu. Sam je filme, ki jih je v tem času naredil v ZDA, imenoval »bad home movies«, ker so odslikavali in upodabljali njegovo življenje v eksilu (tako osebnem kot umetniškem, saj ni imel časa za premišljene filmske koncepte). V njih so nastopili njegovi prijatelji, avti, službe, predvolilni boj in nazadnje – v 44/85 foot' -age shoot' -out – silhueta Houstona, posneta z nemirno se premikajočo kamero. Za spremljavo je izbral glavni motiv Morriconejeve glasbe iz filma Bilo je nekoč na Divjem zahodu, motiv, v katerem je zazvenela vsa Krenova izgubljenost.
Leta 1989 so Hans Scheugl, VALIE EXPORT in takratni vodja filmskega oddelka na /avstrijskem, op. prev./ ministrstvu za kulturo pripeljali Krena nazaj na Dunaj ter mu priskrbeli občinsko stanovanje in pokojnino. Kmalu se je spet vključil v domačo filmsko sceno, bil je povsod prisoten, prihajal je na številne prireditve in zabave. Prvi od nas je imel internet in e-mail. V tem varnem zavetju je lahko posnel še nekaj velikih filmov, npr. 49/95 tisočletkina – delo po naročilu »hundertjahrekino« /avstrijskega državnega projekta ob stoletnici filma, op. prev./. V ta namen je šest tednov dan za dnem odhajal na Stephansplatz in s svojim bolexom snemal turiste, ki so tam šklocali in snemali, ter tako ustvaril plešočo in ironično študijo ritualov okrog turistične znamenitosti. Hkrati je na eni svojih redkih zvočnih sledi z odlomkom iz filma Izgubljeni Petra Lorreja komentiral svojo nadležnost in vsiljivost, ker se je pač s kamero ljudem preveč približal.
Ob formalni intenzivnosti najdemo v Krenovih filmih tudi »dokumentarno« dimenzijo. Ustvaril je brezčasna, tu in tam ganljiva dela iz bežnih, vsakdanjih trenutkov, kakršna je uspelo narediti le malokomu; lahko je šlo za drevo v vetru (37/78 Tree again), za zeleno-rdečo steklenico vina (17/68 Zeleno-rdeče), za pogled na zadnje dvorišče (33/77 Ni Donava), za tri deklice na beneški obali (15/67 TV) ali za divje, mokre hepeninge dunajskih akcionistov – vsi ti dogodki realnega sveta se pri Krenu kristalizirajo v očarljive, večinoma neme kondenzacije prostora in časa.
Brigitta Burger-Utzer
(Prevedla Anja Naglič)
Program
torek 22.3. ob 19.00
1/57 Poskus s sintetičnim zvokom (1/57 Versuch mit synthetischem Ton)
2/60 48 glav iz Szondijevega testa (2/60 48 Köpfe aus dem Szondi-Test)
3/60 Jesensko drevje (3/60 Bäume im Herbst)
4/61 Zidovi poz.-neg. in pot (4/61 Mauern pos.-neg. und Weg)
6/64 Mami in ati (6/64 Mama und Papa)
8/64 Ana - akcija Brus (8/64 Ana – Aktion Brus)
10/65 Samopoškodba (10/65 Selbstverstümmelung)
11/65 Slika Helge Philipp (11/65 Bild Helga Philipp)
15/67 TV
16/67 20. september (16/67 20. September)
17/68 Zeleno-rdeče (17/68 Grün-rot)
38/79 Sentimental Punk
50/96 Snapspots (for Bruce)
46/90 Falter 2
torek 22.3. ob 21.00
20/68 Srček (20/68 Schatzi)
23/69 Underground Explosion
28/73 Posnetki časa (28/73 Zeitaufnahme(n))
30/73 Coop Cinema Amsterdam
31/75 Azil (31/75 Asyl)
32/76 Za W + B (32/76 An W + B)
33/77 Ni Donava (33/77 Keine Donau)
36/78 Rischart
37/78 Tree Again
42/83 no film
40/81 Zajtrk v sivem (40/81 Breakfast im Grauen)
44/85 Foot’-age shoot’-out
48/95 tisočletkina (48/95 tausendjahrekino)
26/71 Risani film - Balzac in božje oko (26/71 Zeichenfilm – Balzac und das Auge Gottes)
1*V: Kurt Kren: Tausendjahrekino. Wiener Secession, 26.1.–10.3.1996, Dunaj: Wiener Secession, 1996.
2*Mišljena je ekspresivna raba montaže kot temeljnega izraznega sredstva, ki filmu podeljuje tako njegov osnovni učinek kot tudi smoter. (Op.ur.)
3*Hans Scheugl: "Kurt Kren lacht immer sehr laut", v: Hans Scheugl (ur.): Ex Underground Kurt Kren. Seine Filme, PVS Verleger, Dunaj, 1996.
foto: Slovenska kinoteka
Šele sodelovanje z dunajskima akcionistoma Ottom Mühlom in Günterjem Brusom v letih 1964–1966 je pripeljalo do radikalizacije Krenove forme in estetike. Posledica so bili medijski škandali in izguba službe v banki. Tudi Otto Mühl ni več hotel, da Kren fragmentira in razkosava njegove akcije, zato si je poiskal poslušnega dokumentarista. Kren je med snemanjem akcij našel lasten ritem, okrog akterjev je dobesedno plesal in takrat je prvič uporabil svojo pozneje slavno metodo ekspresne montaže, ki je večinoma temeljila zgolj na snemanju posamičnih fotogramov s samosprožilcem. Pri njegovih akcionističnih filmih je zanimivo to, da v njih od gledališke in narativne dramaturgije performansov ni ostalo nič; Kren je telesne akcije komprimiral in fragmentiral zunaj časovnega poteka. Zlasti v barvnih filmih iz tega obdobja smo soočeni s kopico materialov: barve, jajca, moka, žeblji, žoge, britvice, vmes pa izseki teles in njihove poze. Ti akcionistični filmi so sestavljali enkratno kinematografijo intenzivnosti in nekaj najpomembnejših telesnih performansov je doseglo svojo moč zlasti skozi tranformacijo za filmski medij.
Kren se je izselil v Nemčijo, saj je upal, da bo tam deležen širšega priznanja. »Eno središče je bil münchenski Progressive Art Production (P. A. P.) Karl-Heinza Heina, distributer za evropske in ameriške underground filme, drugo pa XSCREEN, prvi nemški underground kino, ki sta ga leta 1968 v Kölnu odprla filmarja Wilhelm (Karl-Heinzov brat) in Birgit Hein.« (3*) Kren je daljši čas živel z Wilhelmom in Birgit in na podlagi tega je nastal film 32/76 Za W + B, ki ga je posnel skozi njuno okno. Zatočišče je našel tudi pri kuratorju Hans-Petru Kochenrathu; ustvaril je njegov portret – 28/73 Posnetki časa, ki ga odlikuje lahkotna kamera iz roke –, v gozdnati okolici pa je posnel pokrajinsko mojstrovino 31/75 Azil. Že takrat so ga odkrili ameriški in angleški strukturalni filmski ustvarjalci, npr. Ernie Gehr, Stephen Dwoskin in Malcolm LeGrice, ter ga častili kot vzornika svojih umetniških poti.
A tudi življenje s prijatelji umetniki ni moglo dolgo trajati in Kren je konec 70. let odšel v Ameriko, kjer se je moral preživljati kot najemni delavec in nazadnje kot čuvaj v Museum of Fine Arts v Houstonu. Sam je filme, ki jih je v tem času naredil v ZDA, imenoval »bad home movies«, ker so odslikavali in upodabljali njegovo življenje v eksilu (tako osebnem kot umetniškem, saj ni imel časa za premišljene filmske koncepte). V njih so nastopili njegovi prijatelji, avti, službe, predvolilni boj in nazadnje – v 44/85 foot' -age shoot' -out – silhueta Houstona, posneta z nemirno se premikajočo kamero. Za spremljavo je izbral glavni motiv Morriconejeve glasbe iz filma Bilo je nekoč na Divjem zahodu, motiv, v katerem je zazvenela vsa Krenova izgubljenost.
Leta 1989 so Hans Scheugl, VALIE EXPORT in takratni vodja filmskega oddelka na /avstrijskem, op. prev./ ministrstvu za kulturo pripeljali Krena nazaj na Dunaj ter mu priskrbeli občinsko stanovanje in pokojnino. Kmalu se je spet vključil v domačo filmsko sceno, bil je povsod prisoten, prihajal je na številne prireditve in zabave. Prvi od nas je imel internet in e-mail. V tem varnem zavetju je lahko posnel še nekaj velikih filmov, npr. 49/95 tisočletkina – delo po naročilu »hundertjahrekino« /avstrijskega državnega projekta ob stoletnici filma, op. prev./. V ta namen je šest tednov dan za dnem odhajal na Stephansplatz in s svojim bolexom snemal turiste, ki so tam šklocali in snemali, ter tako ustvaril plešočo in ironično študijo ritualov okrog turistične znamenitosti. Hkrati je na eni svojih redkih zvočnih sledi z odlomkom iz filma Izgubljeni Petra Lorreja komentiral svojo nadležnost in vsiljivost, ker se je pač s kamero ljudem preveč približal.
Ob formalni intenzivnosti najdemo v Krenovih filmih tudi »dokumentarno« dimenzijo. Ustvaril je brezčasna, tu in tam ganljiva dela iz bežnih, vsakdanjih trenutkov, kakršna je uspelo narediti le malokomu; lahko je šlo za drevo v vetru (37/78 Tree again), za zeleno-rdečo steklenico vina (17/68 Zeleno-rdeče), za pogled na zadnje dvorišče (33/77 Ni Donava), za tri deklice na beneški obali (15/67 TV) ali za divje, mokre hepeninge dunajskih akcionistov – vsi ti dogodki realnega sveta se pri Krenu kristalizirajo v očarljive, večinoma neme kondenzacije prostora in časa.
Brigitta Burger-Utzer
(Prevedla Anja Naglič)
Program
torek 22.3. ob 19.00
1/57 Poskus s sintetičnim zvokom (1/57 Versuch mit synthetischem Ton)
2/60 48 glav iz Szondijevega testa (2/60 48 Köpfe aus dem Szondi-Test)
3/60 Jesensko drevje (3/60 Bäume im Herbst)
4/61 Zidovi poz.-neg. in pot (4/61 Mauern pos.-neg. und Weg)
6/64 Mami in ati (6/64 Mama und Papa)
8/64 Ana - akcija Brus (8/64 Ana – Aktion Brus)
10/65 Samopoškodba (10/65 Selbstverstümmelung)
11/65 Slika Helge Philipp (11/65 Bild Helga Philipp)
15/67 TV
16/67 20. september (16/67 20. September)
17/68 Zeleno-rdeče (17/68 Grün-rot)
38/79 Sentimental Punk
50/96 Snapspots (for Bruce)
46/90 Falter 2
torek 22.3. ob 21.00
20/68 Srček (20/68 Schatzi)
23/69 Underground Explosion
28/73 Posnetki časa (28/73 Zeitaufnahme(n))
30/73 Coop Cinema Amsterdam
31/75 Azil (31/75 Asyl)
32/76 Za W + B (32/76 An W + B)
33/77 Ni Donava (33/77 Keine Donau)
36/78 Rischart
37/78 Tree Again
42/83 no film
40/81 Zajtrk v sivem (40/81 Breakfast im Grauen)
44/85 Foot’-age shoot’-out
48/95 tisočletkina (48/95 tausendjahrekino)
26/71 Risani film - Balzac in božje oko (26/71 Zeichenfilm – Balzac und das Auge Gottes)
1*V: Kurt Kren: Tausendjahrekino. Wiener Secession, 26.1.–10.3.1996, Dunaj: Wiener Secession, 1996.
2*Mišljena je ekspresivna raba montaže kot temeljnega izraznega sredstva, ki filmu podeljuje tako njegov osnovni učinek kot tudi smoter. (Op.ur.)
3*Hans Scheugl: "Kurt Kren lacht immer sehr laut", v: Hans Scheugl (ur.): Ex Underground Kurt Kren. Seine Filme, PVS Verleger, Dunaj, 1996.
foto: Slovenska kinoteka
