»Spomnim se, da me je dolgo časa navdajal ekstremen, že kar fizičen strah pred duhovščino. Kot otroke so nas silili v poljubljanje župnikove roke, kar se mi je zdelo odvratno. Kasneje smo izvedeli, da je imel razvpiti posiljevalec, ki je moral medtem zapustiti naše župnišče, harem kakšnih dvajsetih dečkov.«
Pedro Almodóvar
Osrednja figura aprilskega programa Slovenske kinoteke, s katerim dokončno vstopamo v pomlad, je Španec Luis García Berlanga (1921–2010). Njegova neobičajna usoda, neločljivo povezana s politiko prostora in časa, v katerem je začel in dolga leta nadaljeval svojo ustvarjalno pot, je nedvomno botrovala dejstvu, da njegovo ime v mednarodnem prostoru (še) ni dovolj uveljavljeno. Pa čeprav vedo bolje poučeni povedati, da so španski film dvajsetega stoletja, vsaj do hrupnega nastopa Pedra Almodóvarja na začetku osemdesetih, v svetovni kondiciji ohranjali predvsem trije B-ji: Luis Buñuel, Juan Antonio Bardem in Luis García Berlanga.
Berlanga, otrok gorečih in svobodoljubnih španskih republikancev, je svoj celovečerni prvenec Srečni par posnel leta 1951, globoko v temačnem obdobju fašistične diktature generala Francisca Franca. Državna cenzura, alergična na vsakršno kritiko sistema (in cerkve – čeprav je bilo to dvoje v tedanji Španiji bolj ali manj sprijeto v eno), je film za dve leti prepovedala, pa vendar je Berlangi nato v političnemu režimu, izrazito nenaklonjenemu svobodni misli, uspelo posneti vsaj še deset nič manj kritičnih celovečernih filmov. Njegov recept – ne za uspeh, za golo preživetje in vztrajanje pri lastnih etičnih načelih, tujih uradni državni ideologiji – je bil preprost: snemal je komedije. Zatekel se je skratka v žanr, ki je v očeh vladnih razumnikov, vojščakov generalne kulturne linije, veljal za benigno množično zabavo, katere subverzivni potencial pa je morda prav zavoljo tega nesporazuma – kar so pred Berlango vedeli že največji, Chaplin, Keaton, bratje Marx, Lubitsch – toliko globlji in učinkovitejši.
V sklopu ekskluzivne in pregledne retrospektive, ki smo jo pripravili v sodelovanju z Veleposlaništvom Španije, se bo v prvi polovici aprila v Kinoteki odvrtelo sedem filmov Luisa Garcíe Berlange. In prav vztrajnost in neomajnost tega upornika, režiserja, scenarista, organizatorja in mentorja je španski film v najtrših časih dobesedno ohranjala pri življenju in tako tlakovala pot za erupcijo vsestranske ustvarjalnosti, ki je sledila takoj po smrti diktatorja in padcu njegovega režima ter jo nato najodmevneje uteleša prej omenjeni Pedro Almodóvar, mojster sodobne melodrame. Njemu bo s še obširnejšo retrospektivo posvečen drugi del meseca, s čimer bo svojevrstna razvojna linija neke – nekoč politično pogojene – kinematografije prišla toliko bolj do izraza. Več o obeh avtorjih in njunih estetikah in politikah si lahko preberete na naslednjih straneh Kinotečnika, obe retrospektivi pa sta seveda, kot običajno, samo aprilska vrhunca siceršnjega izobilja ponudbe našega muzeja sodobne zgodovine in umetnosti, kjer gledamo filme v preteklosti, ki se začenja tukaj in zdaj, a tudi v prihodnosti, ki se je začela pred stoletjem.
Jurij Meden
foto: Slovenska kinoteka
Pedro Almodóvar
Osrednja figura aprilskega programa Slovenske kinoteke, s katerim dokončno vstopamo v pomlad, je Španec Luis García Berlanga (1921–2010). Njegova neobičajna usoda, neločljivo povezana s politiko prostora in časa, v katerem je začel in dolga leta nadaljeval svojo ustvarjalno pot, je nedvomno botrovala dejstvu, da njegovo ime v mednarodnem prostoru (še) ni dovolj uveljavljeno. Pa čeprav vedo bolje poučeni povedati, da so španski film dvajsetega stoletja, vsaj do hrupnega nastopa Pedra Almodóvarja na začetku osemdesetih, v svetovni kondiciji ohranjali predvsem trije B-ji: Luis Buñuel, Juan Antonio Bardem in Luis García Berlanga.
Berlanga, otrok gorečih in svobodoljubnih španskih republikancev, je svoj celovečerni prvenec Srečni par posnel leta 1951, globoko v temačnem obdobju fašistične diktature generala Francisca Franca. Državna cenzura, alergična na vsakršno kritiko sistema (in cerkve – čeprav je bilo to dvoje v tedanji Španiji bolj ali manj sprijeto v eno), je film za dve leti prepovedala, pa vendar je Berlangi nato v političnemu režimu, izrazito nenaklonjenemu svobodni misli, uspelo posneti vsaj še deset nič manj kritičnih celovečernih filmov. Njegov recept – ne za uspeh, za golo preživetje in vztrajanje pri lastnih etičnih načelih, tujih uradni državni ideologiji – je bil preprost: snemal je komedije. Zatekel se je skratka v žanr, ki je v očeh vladnih razumnikov, vojščakov generalne kulturne linije, veljal za benigno množično zabavo, katere subverzivni potencial pa je morda prav zavoljo tega nesporazuma – kar so pred Berlango vedeli že največji, Chaplin, Keaton, bratje Marx, Lubitsch – toliko globlji in učinkovitejši.
V sklopu ekskluzivne in pregledne retrospektive, ki smo jo pripravili v sodelovanju z Veleposlaništvom Španije, se bo v prvi polovici aprila v Kinoteki odvrtelo sedem filmov Luisa Garcíe Berlange. In prav vztrajnost in neomajnost tega upornika, režiserja, scenarista, organizatorja in mentorja je španski film v najtrših časih dobesedno ohranjala pri življenju in tako tlakovala pot za erupcijo vsestranske ustvarjalnosti, ki je sledila takoj po smrti diktatorja in padcu njegovega režima ter jo nato najodmevneje uteleša prej omenjeni Pedro Almodóvar, mojster sodobne melodrame. Njemu bo s še obširnejšo retrospektivo posvečen drugi del meseca, s čimer bo svojevrstna razvojna linija neke – nekoč politično pogojene – kinematografije prišla toliko bolj do izraza. Več o obeh avtorjih in njunih estetikah in politikah si lahko preberete na naslednjih straneh Kinotečnika, obe retrospektivi pa sta seveda, kot običajno, samo aprilska vrhunca siceršnjega izobilja ponudbe našega muzeja sodobne zgodovine in umetnosti, kjer gledamo filme v preteklosti, ki se začenja tukaj in zdaj, a tudi v prihodnosti, ki se je začela pred stoletjem.
Jurij Meden
foto: Slovenska kinoteka
