Če smo decembra ta moto v prakso prevajali predvsem na dva načina – po eni strani s čim širšo, raznoliko programsko strukturo in po drugi strani z opominjanjem na čim natančnejši pomen konteksta –, potem naj bo januar mesec, v katerem v vsej svoji polnosti zažarijo redne, ciklične kinotečne »nanizanke«. V sklopu rubrike D-day: dan za dokumentarec se s svojim izjemnim Projektom 365 dni predstavlja Jonas Mekas, živa, vsestranska legenda, ki bi sicer mirno sodila v katerikoli drug tematski sklop;
njegove lirične beležke vsakdana – bežne utrinke lepote, na katere naletava na svoji poti življenja – tokrat gledamo kot svojevrsten odvod dokumentarnega filmskega ustvarjanja. Nanizanka Kino-uho – žive glasbene spremljave k nemim (in ne tako nemim) filmom – januarja streže z dvema dogodkoma: hišni pianist Andrej Goričar bo, tako kot že nekajkrat, ozvočil klasiko Osamljena, po mnenju mnogih enega poslednjih velikih nemih filmov; posebno presenečenje pa nam pripravlja na domačih odrih vedno bolj
udomačen portugalski harfist Eduardo Raon, ki se bo tokrat lotil žive glasbene spremljave k zvočnemu filmu! Kino-integral, posvečen tistim izmuzljivim in najsvobodnejšim oblikam filma, katerih predalčki nosijo nalepko eksperimentalni oziroma avantgardni film, za začetek leta ponuja v slabo poldrugo uro zgoščeno zgodovino samega sebe, o kateri posebej za Kinotečnik piše njen kronist Pip Chodorov.
Sorodno samorefleksijo bo januarja izvajala tudi stara znanka Animateka s programom animiranih delikates, ki se ukvarjajo z nastankom in zgodovino filma. Z nadvse eklektičnim izborom številnih kratkih in celovečernih filmov pestrost slovenske kinematografije razkriva Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS; ob tveganju, da delamo krivico njegovim preostalim programom, velja opozoriti zlasti na izjemen program slovenskih kratkih filmov po izboru Mirjane Borčić. Prav vsi našteti segmenti programa, vse nanizanke, se februarja – in nato vsak mesec znova – seveda vračajo. Kar nas naposled pripelje do jedra kinotečnega programa: retrospektiv. Skoraj popolne retrospektive bo januarja deležen prodoren britanski režiser in scenarist Mike Leigh; Kinoteka s tem vošči popotnico njegovemu najnovejšemu filmu Še eno leto, ki januarja prihaja v redno kino distribucijo. Za srce januarskega programa pa naj obvelja popolna retrospektiva enega najaktualnejših evropskih avtorjev, francoskega režiserja, pesnika in filozofa Sylvaina Georgea, tudi našega januarskega gosta, v sklopu katere se bo odvrtelo devet kratkih in celovečernih filmov novejšega datuma.
Ta gesta ima dvojni pomen. Po eni strani z njo obujamo idejo redne nanizanke z naslovom Perspektive, v sklopu katere se predstavljajo izbrani sodobnejši avtorji (ali gibanja), ki jih sicer zaobidejo vsi ostali domači kanali prikazovanja (od komercialne in butične kino distribucije do festivalov). Po drugi strani s tem opozarjamo na edino osmišljeno in relevantno koncepcijo zgodovine filma, predmeta Kinoteke, umetnostnega muzeja, ki se je začela v 19. stoletju, končuje pa se vsak dan sproti, z včerajšnjo premiero. Kinoteka namreč ni samo prostor, kjer se filmske klasike predvajajo; je morda predvsem prostor, kjer klasike postajajo.
Jurij Meden
Vodja programskega oddelka Slovenske kinoteke
foto: Slovenska kinoteka
Sorodno samorefleksijo bo januarja izvajala tudi stara znanka Animateka s programom animiranih delikates, ki se ukvarjajo z nastankom in zgodovino filma. Z nadvse eklektičnim izborom številnih kratkih in celovečernih filmov pestrost slovenske kinematografije razkriva Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS; ob tveganju, da delamo krivico njegovim preostalim programom, velja opozoriti zlasti na izjemen program slovenskih kratkih filmov po izboru Mirjane Borčić. Prav vsi našteti segmenti programa, vse nanizanke, se februarja – in nato vsak mesec znova – seveda vračajo. Kar nas naposled pripelje do jedra kinotečnega programa: retrospektiv. Skoraj popolne retrospektive bo januarja deležen prodoren britanski režiser in scenarist Mike Leigh; Kinoteka s tem vošči popotnico njegovemu najnovejšemu filmu Še eno leto, ki januarja prihaja v redno kino distribucijo. Za srce januarskega programa pa naj obvelja popolna retrospektiva enega najaktualnejših evropskih avtorjev, francoskega režiserja, pesnika in filozofa Sylvaina Georgea, tudi našega januarskega gosta, v sklopu katere se bo odvrtelo devet kratkih in celovečernih filmov novejšega datuma.
Ta gesta ima dvojni pomen. Po eni strani z njo obujamo idejo redne nanizanke z naslovom Perspektive, v sklopu katere se predstavljajo izbrani sodobnejši avtorji (ali gibanja), ki jih sicer zaobidejo vsi ostali domači kanali prikazovanja (od komercialne in butične kino distribucije do festivalov). Po drugi strani s tem opozarjamo na edino osmišljeno in relevantno koncepcijo zgodovine filma, predmeta Kinoteke, umetnostnega muzeja, ki se je začela v 19. stoletju, končuje pa se vsak dan sproti, z včerajšnjo premiero. Kinoteka namreč ni samo prostor, kjer se filmske klasike predvajajo; je morda predvsem prostor, kjer klasike postajajo.
Jurij Meden
Vodja programskega oddelka Slovenske kinoteke
foto: Slovenska kinoteka
